Vrhunci Schumijeve kariere: Ko zajoče veliki Michael

41. zmaga (VN Italije 2000) Dirka se je začela s tragedijo, ko je po množičnem trčenju z dirkalnika Heinza-Haralda Frentzna (Jordan) odletela pnevmatika. Zadela je varnostnika ob progi. Kljub hitremu posredovanju zdravnikov mu ni bilo pomoči. Velika nagrada se je vseeno nadaljevala. Michael Schumacher (Ferrari) je odbil vse napade Mike Häkkinena (McLaren) in italijansko VN dobil tretjič v zadnjih šestih letih. To je bila Nemčeva 41. zmaga. Izenačil je dosežek Ayrtona Senne. Ko so ga na novinarski konferenci vprašali, koliko mu pomenijo rekordi, je odgovoril: "Ja, veliko mi pomenijo." Nato se je nagnil naprej in zajokal.

Tretji naslov (VN Japonske 2000) Michael v Suzuki ni uresničil le svojih sanj o naslovu prvaka s Ferrarijem, temveč je ponosu Italije pridirkal prvo lovoriko po 21 letih. Na VN Japonske je dosegel svojo osmo zmago v sezoni in dirko pred koncem osvojil tretji naslov (potrdil ga je z zmago v Maleziji). V prvem zavoju ga je Häkkinen sicer prehitel, a je Nemcu s pomočjo Rossa Brawna uspelo mimo Finca priti s pravo taktiko postankov. Po zmagi za 1,8 sekunde je na zmagovalnem balkonu plesal na italijansko himno. "Ta naslov se sploh ne more primerjati s prejšnjimi," je žarel od navdušenja Schumacher. "To je najlepši trenutek v moji dirkaški karieri."

Četrti naslov (VN Madžarske 2001) V 52. sezoni formule 1 je dominiral od prve dirke v Avstraliji do zadnje na Japonskem. Vknjižil je devet zmag. Ob še štirih drugih mestih in številnih odstopih tekmecev se je novega naslova prvaka veselil že sredi avgusta na Hungaroringu – torej pet dirk pred koncem prvenstva! Tudi na tej dirki ni imel konkurence. David Coulthard (McLaren) je po slabem štartu nazadoval za Rubensa Barrichella (Ferrari). Brazilec je opravil svoje delo – Škota zadrževal za sabo – in sezona je bila odločena. "To je izjemen dosežek, za katerega je zaslužna predvsem ekipa. Čudoviti so, vse imam zelo rad," je komaj zadrževal solze.

52. zmaga (VN Belgije 2001) Deset let po debiju, prav tako na svoji najljubši stezi v Spaju, je dosegel nov mejnik. Z osmo zmago v sezoni je presegel rekord 51. zmag Alaina Prosta. Po odstopu Juana-Pabla Montoye (Williams) v drugem krogu je prevzel vodstvo in ga ni več izpustil iz rok. Slavil je 10 sekund pred Coulthardom. "Lep občutek je, da imam 52. zmago. Ne bi bilo pošteno, če bi rekel, da me statistika ne zanima. Me zanima. Rekordi sicer niso prioriteta, a ta številka mi veliko pomeni." Prost je bil vesel, da je izgubil rekord, da so ga nehali spraševati, kdaj mu ga bo Schumacher vzel. Francozova napoved, koliko zmag bo Nemec dosegel do konca kariere, pa je takrat bila: "Morda 60 ali celo 70."

Peti naslov (VN Francije 2002) Schumacher je s Ferrarijem znova dominiral. V Magny Cours je prišel s prednostjo 54 točk pred ekipnim kolegom Barrichellom. Čeprav ni štartal s prvega mesta in je dobil kazensko vožnjo skozi bokse (prevozil je belo črto), je po napaki Kimija Räikkönena (McLaren) vseeno zmagal. Z osmo zmago na 11. dirki sezone je svojo peto lovoriko osvojil že julija! Do konca prvenstva je nanizal še tri zmage in tri druga mesta ter sezono končal s 144 točkami (drugouvrščeni Barrichello jih je imel 77 in tretjeuvrščeni Montoya le 50).

Zmaga za pokojno mamo (VN San Marina 2003) Začetek sezone ni bil najboljši, pred dirko v Imoli pa mu je umrla mama. Večer pred dirko sta bila z bratom Ralfom še ob njeni smrtni postelji v Kölnu. V spomin nanjo sta vseeno nastopila in se v uvodnem delu dirke borila za vodstvo. Po 62 krogih je Michael zmagal dve sekundi pred Räikkönenom, Ralf pa je končal na četrtem mestu. "Zelo smo ponosni nanj," je na novinarski konferenci po dirki dejal Jean Todt. Michael je nekaj dni pozneje povedal: "Moja mama bi želela, da nastopim. Rada naju je z bratom gledala dirkati."

50. zmaga s Ferrarijem (VN Italije 2003) Po treh mesecih brez zmage se je na najvišjo stopničko vrnil prav na najbolj pomembni dirki za Ferrari – v Monzi. Izzivalca za naslov prvaka Montoyo je premagal za pet sekund in po 14. dirki sezone vodstvo v seštevku prevzel za štiri točke. "Mislim, da je to eden najlepših trenutkov v moji karieri," je takrat 34-letni dirkač dejal ob 50. zmagi. "Po nekaj težkih dirkah, ko nismo zmagovali in osvojili veliko točk, nam je spet uspelo. Neverjetno!"

Šesti naslov (VN Japonske 2003) Montoya je iz igre za naslov izpadel na predzadnji dirki, tako je bil na finalu v Suzuki Schumacherju nevaren le še McLarnov Räikkönen. A Michael je potreboval le še eno točko in z osmim mestom jo je tudi dobil. Na kvalifikacijah mu je zagodel dež in štartal je šele s 14. mesta. Po trčenju s Takumom Satom in pozneje še z bratom Ralfom je celo nazadoval na začelje. Do kariraste zastave se je vendarle prebil na želeno osmo mesto, a tudi to takratni bilo več potrebno, saj je Räikkönenu zmago vzel Barrichello. Po četrti zaporedni lovoriki in skupno rekordni šesti (prehitel je Juana Manuela Fangia) je Schumacher strnil: "Povsem sem prazen in izmučen. Občutek je zelo čuden. Večino naslovov sem osvojil z zmago, tega sem pa z osmim mestom."

Štirje postanki za zmago (VN Francije 2004) Leta 1998 mu je na Madžarskem uspelo s tremi postanki, v Magny Coursu 2004 pa celo s štirimi! S "pole positiona" je na domači Renaultovi dirki vodil Fernando Alonso, Nemec pa nikakor ni mogel mimo. V Ferrarijevem taboru niso imeli kaj izgubiti in tako se je pomočnik Rossa Brawna Luca Baldisserri domislil, da bi tvegali s kar štirimi postanki. Tako je bil Schumacher res mnogo hitrejši in v zadnjem delu dirke je prehitel Alonsa. Ferrarijev uspeh je dopolnil Barrichello, ki je v zadnjem zavoju za tretje mesto prehitel Jarna Trullija v drugem Renaultu. Na 10. dirki sezone je bila to Nemčeva deveta zmaga.

Sedmi naslov (VN Belgije 2004) Razen odstopa v Monte Carlu je Schumacher do 14. dirke (Madžarska) vselej zmagal! Sledil je Michaelov Spa. Čeprav ni zmagal – premagal ga je mladi Räikkönen) – je pet dirk pred koncem leta osvojil svoj sedmi in zadnji naslov prvaka. "Letos smo zmagali toliko dirk, da je bilo jasno, da bo enkrat zmagal nekdo drug. In zdaj se je zgodilo. Škoda, ker sem si želel naslov osvojiti z zmago."

13. zmaga v sezoni (VN Japonske 2004) Schumacherjeva kariera je kariera rekordov, eden težje dosegljivih njegovim naslednikom pa bo 13. zmag v eni sezoni (lani se mu je Sebastian Vettel približal z 11.). V Suzuki je "pole position" osvojil v nedeljo dopoldne, saj je sobotno dirkanje odplaknil tajfun. Na dirki je vodil od štarta do cilja. V 18 dirk dolgi sezoni je tako zmagal kar 13-krat. "Dominirali smo vso sezono, nič drugega nisem pričakoval niti tu," je samozavestno zatrdil po japonski VN.

66. prvi štartni položaj (VN San Marina 2006) Po petih sezonah je bilo Ferrarijeve in Schumacherjeve dominance konec. Na vrh se je povzpel mladi Fernando Alonso. Je pa v Imoli 206 Nemec presegel še en rekord - 65. prvih štartnih položajev Ayrtona Senne.

Osem zmag na eni dirki (VN Francije 2006) Eno od sedmih zmag v zadnji sezoni s Ferrarijem (zadnji v formuli 1 pred prvo upokojitvijo) je poleti dosegel v Franciji. Ta je bila nekaj posebnega, ker je postal prvi dirkač z osmimi zmagami na enem prizorišču. "Po dobrem štartu sem se odpeljal do zmage," je bil kratek Schumacher. To so bile obenem njegove 150. stopničke in 88. zmaga.

90. zmaga in odločitev (VN Italije 2006) Svojo predzadnjo zmago je osvojil pred Ferrarijevi tifosi v Monzi. Na novinarski konferenci po dirki je vidno ganjen oznanil, da po sezoni končuje kariero. Na naslednji dirki na Kitajskem je še zadnjič zmagal.