VIDEO: Pokriti kokpiti v formuli 1 vse bolj neizbežni

Zmaga Jensona Buttna (McLaren) na nedeljski VN Belgije je ostala v senci nesreče v prvem zavoju, ki bi se lahko končala tragično, morda celo s smrtjo Fernanda Alonsa (Ferrari). Že res, da v formuli 1 vozi vse več mladih, malo izkušenih in preagresivnih voznikov, a prvi stik, ki je vodil v množično trčenje, je deloval dokaj nedolžno, tako da graja ne gre le Romainu Grosjeanu (Lotus). Prepoved nastopa na eni dirki problematike pač ne rešuje. Dirkanje je nevaren šport, tega se vsi zavedajo in bolj kot boljša vzgoja mladih dirkačev, morda kasnejše napredovanje v formulo 1, je pomembno delo krovne zveze Fia za še večjo varnost. Tako znova postaja aktualna ideja, čeprav zaradi ne najlepšega izgleda nezaželena, o zaprtih oziroma pokritih kokpitih.

V formuli 1 ni bilo smrtne žrtve od leta 1994, ko smo v Imoli izgubili Ayrtona Senno. Kasneje so bili uvedeni številni ukrepi za več varnosti, a že skoraj usodna nesreča Felipeja Masse (Ferrari) leta 2009 na Madžarskem, ko mu je v glavo priletel in prebil čelado kovinski kos s tekmečevega dirkalnika, je spomnil, da vsaj dirkačeva glava ostaja premalo zaščitena. Le nekaj tednov kasneje je "leteča" pnevmatika na dirki formule 2 ubila mladega Henryja Surteesa. Fia je že preizkušala posebne kovinske pokrove za dirkačev kokpit v slogu tistih z vojaških letal, morda se bo po nedeljskem prizoru, ko je Grosjeanov Lotus zletel le nekaj 10 centimetrov mimo Alonsove glave, uvedba le teh zgodila mnogo prej, kot smo mislili še nekaj dni nazaj.

Zavarovani kokpiti že leta 2014?

"Morda rešitev dobimo že leta 2014. Projekt se je začel lani. Mislim, da so pokriti kokpiti neizbežni. Dirkačeva glava je najbolj izpostavljena," pove tehnični direktor McLarna, Paddy Lowe. "Podobne nesreče smo že videli in si vedno rečemo: 'Imel je srečo'. A nekega dne dirkač ne bo imel te sreče." Obstaja dva možna koncepta spremembe kokpita za več varnosti: prvi je popolnoma zaprt kokpit kot na reaktivcih, drugi pa nekakšna železna kletka za dirkačevo glavo. Pri obeh je težava vidljivost. Dirkači pred sabo in ob strani ne želijo ovir vidnega polja. Tako se zdi druga rešitev bolj verjetna, bojda naj bi prvo (ki jo uporabljajo pri prototipih za dirke vzdržljivostnih prvenstev) že opustili.