Četrtek, 4. 10. 2012, 17.22
7 let, 1 mesec
Rekordi in drama - kariera šampiona v dveh poglavjih
Nemec Michael Schumacher je dosegel več kot katerikoli drug dirkač formule 1 - sedem naslovov svetovnega prvaka in 91 zmag. Premagal je vse, le let se ne da in tako se bo ob koncu sezone pri skoraj 44 dokončno poslovil. "Odločil sem se, da se po sezoni upokojim," je v četrtek sporočil v Suzuki. Če ni kot Brett Favre, bo to drugo slovo njegovo dokončno. Ko je jeseni 2006 v Monzi oznanil konec kariere, se je zdelo, kot da se je ustavil svet. Spisal je zgodbo, ki je bržkone ne bo nihče več ponovil. Med letoma 2000 in 2004 je bil s Ferrarijem petkrat prvak. Leta 2002 je na stopničkah končal prav vse dirke in naslov osvojil že šest VN pred koncem. Dve leti kasneje je postavil rekord 13 zmag (sedem zaporednih), enega od svojih številnih rekordov. Tokratno slovo ni udarilo kot tisto pred šestimi leti. Po treh letih premora mu namreč povratek z Mercedesom ni uspel. Številni odstopi, ene same stopničke - je le še bleda senca stare slave.
Čas za novo generacijo
Po sezoni 2006 so se mnogi bali, da bo formula 1 brez Schumacherja izgubila številne privržence, a se to ni zgodilo. Najhitrejši "cirkus" na svetu se je nadaljeval in se bo tudi zdaj. Novih mladih talentov, ki skušajo po Michaelovi poti ne manjka. Danes 25-letni Sebastian Vettel je že dvakratni prvak - postal je najmlajši prvak in je lani osvojil rekordnih 15 prvih štartnih mest. Dve leti starejši Lewis Hamilton, prav tako že prvak, bo Schumacherja nasledil v Mercedesu. Ti imajo tudi 27-letnega Nica Rosberga, ki jim je letos pridirkal prvo zmago. Morda se v klub uspešnih in najbolj popularnih včlani tudi še ne 23-letni Sergio Perez, ki prihaja k McLarnu. In nenazadnje: tu je še Fernando Alonso. Z 31 leti je nekje vmes. Je najboljši dirkač zadnjih let, a nikoli ni bil tako priljubljen kot Schumi.
Pokesal se je starih grehov
Schumacher, naj je imel še toliko oboževalcev, je imel tudi številne sovražnike. Rekordi na eni strani in kontroverznosti na drugi. Tudi to je zaznamovalo Nemčevo dirkaško pot. Trčenje v Damona Hilla na odločilni dirki sezone 1994 (tako je prišel do prvega naslova). V Jerezu 1997 je skušal za naslov prvaka s steze spraviti Jacquesa Villeneuva. Na VN Avstrije 2002 mu je zmago podaril Rubens Barrichello. Ali pa na kvalifikacijah Monaka 2006, ko je "parkiral" v zadnjem zavoju in tekmecem preprečil hiter krog. A ob vrnitvi je priznal napake. "V svoji prvi karieri, ko sem v formulo 1 vstopil leta 1991, je bila takoj vsa pozornost usmerjena name. Ves čas sem čutil pritisk in sem se s tem težko soočal. V času premora sem se osvobodil in napolnil baterije. Vrnil sem se bolj odprt, začel sem uživati, ničesar več nisem imel za izgubiti." Pa vendarle: tudi Ayrton Senna je bil oboževan, pa čeprav je tudi on znal biti na stezi včasih nekoliko "umazan".