Miran Stanovnik: Odkar vozim hibridni avto, sem nadpovprečno umirjen voznik #video

Danes živi "drugo kariero" kot župan občine Log – Dragomer, njegovo uspešnost vsaka štiri leta ocenjujejo občani na volitvah, trenutno je sredi svojega drugega mandata, kar pomeni, da so ljudje z njegovim delom zadovoljni. Sam zasluge za to pripisuje svoji ekipi. Brez zaupanja vrednih ljudi okoli sebe ne gre, pravi, tako v politiki kot v afriških puščavah, pa četudi je na dakarskem reliju včasih videti, kot da se z nepopustljivo naravo vsak dirkač bojuje čisto sam.

"V motošportu je šlo tako rekoč za brezpogojno zaupanje, saj sem moral mehaniku verjeti, da je vse trdno privil, ker bom jutri lahko tisoč kilometrov primoran voziti s polnim plinom in takrat se nobena matica, noben vijak ne sme 'odšraufati', da ne bom strmoglavil in si kaj hudega naredil," pojasnjuje.

Čeprav ga najbolje poznamo kot dakarskega motorista, puščavskega lisjaka, je v resnici multišportnik, nezgrešljiva pojava tudi v kolesarstvu, smučanju … Glede na to, da smo se z njim pogovarjali v času, ko se je v Savdski Arabiji zaključevala 42. izvedba slavnega relija – izvorna preizkušnja od Pariza do Dakarja, ki je bila prvič izpeljana leta 1979, se je leta 2009 iz nemirne Afrike preselila v Južno Ameriko, letos pa je bila prvič izpeljana na Arabskem polotoku – smo se pogovarjali pretežno o dirkanju. Ne nazadnje je Stanovnik nastopil na 18 relijih Dakar, izkušenj mu torej ne manjka, prav tako ne osupljivih zgodb.

Ob omembi imena Miran Stanovnik se takoj najde nekdo, ki doda vzdevek Puščavski lisjak. Kako ste ga dobili? Kdaj?

Zelo hitro, mislim, da že po prvem Dakarju. Če ne po prvem, pa po drugem. Govoriva o letu 1996, 97. Nadeli so mi ga v smučarskih krogih, kjer sem deloval kot učitelj telemark smučanja in tekmovalec. To se je potem nekako začelo prijemati v Sloveniji in vesel sem, da me še danes ljudje ne gledajo kot politika, temveč še vedno kot puščavskega lisjaka (smeh, op. p.).

Ime naše rubrike Druga kariera za vas skorajda ne zadostuje. Kot vem, ste se že v času aktivne motociklistične kariere ukvarjali z nešteto drugimi dejavnostmi, bili ste vojak, poveljnik športne enote, omenili ste telemark smučanje itd. Katera kariera je pravzaprav županovanje?

Čeprav je včasih videti, kot da je človek na preizkušnji, kot je reli Dakar, odvisen sam od sebe, je resnica drugačna. Foto: Sportida Veliko stvari sem počel, res je. Začel sem v gospodarstvu, med desetdnevno vojno, agresijo na Slovenijo, sem tisto delo končal, nato sem skoraj desetletje vodil svojo gospodarsko družbo, se nato spet vrnil v uniformo in preživel več kot poldrugo desetletje v Slovenski vojski. Večinoma kot poveljnik športne enote.

Kasneje pa sem dobil izziv, zakaj ne bi pomagal s svojimi izkušnjami, ki sem jih tako na široko nabiral po vsem svetu v tako različnih panogah, mojim sosedom. Sosedom, ki so me spremljali od majhnega. Tukaj sem namreč rojen in naša družina je vselej po svojih močeh pomagala pri razvoju te občine. Tako moj oče, ki je bil 50 let gasilec, od tega 42 let poveljnik gasilskega društva, pa potem dedek … Tukaj notri (potrka se po prsnem košu, op. p.) obstaja gensko en čut, da je vsak človek dolžan nekaj po svojih najboljših močeh prinesti skupnosti, naj si bo to družina, vas, občina, država …

Ta občutek odgovornosti se je pri meni vlekel tudi skozi športne aktivnosti. Navsezadnje sem bil vedno ponosen na to, da je bila moja prva resna športna kariera atletika, še v naši nekdanji državi. Nekako skozi šport, če si seveda pravilno usmerjen, tudi od trenerjev, ki bi morali biti pri delu z mladimi tudi psihologi in vzgojitelji, se neguje ta občutek odgovornosti, urejenosti, sistematskega pristopa, ki se potem vleče skozi vse tvoje dejavnosti. In ko govorimo v kakšnih krogih, kako je povezan poslovni svet, zasebno življenje, politika, če hočete, vidimo, da so ene osnove povsod iste, "fair play", sistematski pristop in timsko delo.

Sportal Dakar Špancu in Američanu, Marčič: Dokazal sem, da se lahko vozim v ospredju #video

Kako primerjate zdajšnjo kariero politika, župana, z izzivi, ki jih prinaša Dakar?

Zagotovo je povsod v dakarski karieri, kjer sem prebil dve desetletji, in zdaj v županski, pomembno razumeti, da je treba s svojim pristopom in zgledom pokazati, kakšno ekipo si človek želi imeti. V času županske kariere, prvo leto mojega mandata, mi je ena prijateljica, vrhunska slovenska športnica, tudi olimpijka, rekla, poglej, takšne ljudi boš imel okoli sebe, kakršne si želiš.

Ni res tako enostavno, a ko sem tekmoval, sem večinoma delal s tujci in večino vseh obveznosti, pogodbenih obveznosti, smo dejansko oddelali brez pogodb. Brez podpisov. Samo na dano besedo. To je držalo kot pribito. Iz športnega sveta sem najbolj ponosen na evropsko nagrado za "fair play". Kar pomeni, da sem bil skupaj z ekipo, ki sem jo vodil, prepoznan, da se z menoj da sodelovati na vseh področjih, tako športnih kot gospodarskih.

Danes 55-letni nekdanji avanturist je dirkal na 18 relijih Dakar, tako v Afriki kot Južni Ameriki. Foto: Sportida

V motošportu je šlo tako rekoč za brezpogojno zaupanje, saj sem moral mehaniku verjeti, da je vse trdno privil, ker bom jutri lahko tisoč kilometrov primoran voziti s polnim plinom. In takrat se nobena matica, noben vijak ne sme "odšraufati", da ne bom strmoglavil in si kaj hudega naredil. Tudi nivoja goriva nisem šel preverjat, niti inženirjev, ki so mi rekli, da na tem pa tem področju lahko testiram na polno, saj je tudi testiranje del zmagovalnega moštva …

Ravno tako, ko sem prišel v ta politični svet, sem nekaj časa porabil, da sem okrog sebe nabral eno ekipo, ki ji danes popolnoma zaupam. Lahko rečem, nadpovprečno zaupam. Zato ker je strokovna, lojalna in želi delati. Govorimo o občinski upravi in tako kot sem se v športu veselil vsakega pretečenega metra ali prevoženega kilometra, se tukaj skupaj veselimo in znamo veseliti vsakega dobro izpeljanega projekta, vsakega koraka k pravemu cilju … Osnova vsega je to zaupanje in pravi pogled na timsko delo, ki edino prinaša primerne rezultate.

Pa če se osredotočiva na vaše športno udejstvovanje. Najbolj znani ste, kot že rečeno, po dakarskih relijih, omenili ste že atletiko in telemark smučanje. S katerimi športi ste se še ukvarjali?

Glede na to, da sem kar v enih zrelih letih, si lahko privoščim, da naštejem vse aktivnosti. Pred nekaj leti si tega ne bi niti upal. Glede na to, da izhajam iz ruralnega okolja, je bilo v preteklosti, ko sem bil še mlajši, začetnik v športu, na voljo zelo malo denarnih sredstev, tako sem začel z najbolj enostavno panogo in seveda najbolj primarno, atletiko.

To je kraljica športov, ki mi je v tistih 12 letih treniranja dala prave temelje za kasnejše športno udejstvovanje. Seveda sem kasneje lahko s temi predispozicijami igral nogomet v četrti ligi, šest let sem dirkal s kolesom na cesti, vozil motokros, ki sem ga zelo hitro, po dveh sezonah zaključil, ker ni bilo finančnih sredstev v družini, kasneje pa je prišel ta izziv, da sem se resno lotil in tudi tekmoval v svetovnem pokalu v telemark smučanju, se ukvarjal s šolanjem telemark kadrov.

"Dokler lahko še čisto normalno in na dokaj visoki ravni smučam telemark in zraven opravljam še vlogo predtekmovalca v svetovnem pokalu, se ne smem nič pritoževati." Foto: Urban Urbanc/Sportida

Ko pa je prišel v molje življenje Janez Rajgelj iz Kranja, ki je tudi znan kot športni delavec, leta 1995 in rekel: Ali greva midva na Dakar? Sva se zelo hitro odločila in šla. Ko pa sem se po prvem Dakarju vrnil v domovino, sem rekel: Nikoli več (smeh, op. p.)! Potem sem ta nikoli več še skoraj dve desetletji nekako ignoriral in lahko rečem, da je to dirkanje po brezpotjih, v boju s sotekmovalci in v sodelovanju z naravo, pravim sodelovanju, ker se proti naravi dejansko ni mogoče boriti, prišel vedno bogatejši domov iz tujine in poskušal vse te izkušnje, ki so se usedle v mojo podzavest, udejanjiti in jih poskušal implementirati v življenje v domačem okolju.

Sportal Pohorski car z zajetno porcijo zarečenega kruha

Dirkali ste tako na originalnem Dakarju, s štarom v Parizu, kot tudi kasneje, ko se je dirka preselila v Južno Ameriko.

Da, šest let sem dirkal v Južni Ameriki, leta 2015 je bila moja zadnja dirka.

Kako primerjate te izvedbe, originalnega z južnoameriškim in zdaj to selitev v Savdsko Arabijo? Po posnetkih sodeč je bil tudi letošnji reli spektakularen, pravi izziv.

Tisti pravi duh Dakarja je zanesljivo v Afriki in je tam tudi ostal. Vsaj za nas tekmovalce, ki smo tista stara šola, lahko rečemo še romantiki v športu. Kar pa ne pomeni, da je bil takrat Dakar tudi kaj manj nevaren. Če gledamo smrtne žrtve, jih je zdaj bistveno manj in hvala bogu, da jih je manj. Tudi na osnovi tega, da je tehnologija boljša. Je pa res, da se v Afriki zgodi, da v krogu 500 kilometrov ni žive duše. Veš, da si odvisen popolnoma sam od sebe. Ali kot je rekel en novinar v preteklosti, na Dakarju fantje postanejo možje.

Takrat je bilo to res originalno, sam Pariz–Dakar, res smo štarte prestavljali v Granado, Barcelono in tako naprej, ampak Afrika je le Afrika. Tam smo bili vsi nekako deležni enake obravnave, vsi smo spali v enakih šotorih. Če je bil vihar, smo trpeli vsi. Zdaj pa je drugače. Ko so se zaradi varnostnih razmer organizatorji odločili, da gremo v Južno Ameriko, lahko rečem, da je bila prvi dve leti izredno lepo trasirana dirka, nato pa smo starejši tekmovalci že ugibali, ali gre pri vsem skupaj res le še za denar.

Bogatejše ekipe lahko uporabljajo bistveno drugačno logistiko, tekmovalci so lahko spali v hotelih, avtodomih in tako naprej. Prvotni Dakar pa smo doživljali mi, ki smo ohranjali tisto šotorsko prenočevanje itd. Za to mi nikoli ni bilo žal. Tudi trasa se je kasneje močno spreminjala, postala je veliko slabša. Bolivija denimo je zelo grda za dirkanje, in tudi Peru kasneje brez puščave Atakama je izgubil dušo. Če pa gledamo zdajšnji prehod v Savdsko Arabijo, pa lahko vidimo, da so trase izredno lepe. Slikovite.

Podobne so v Maroku, Abu Dabiju, Dubaju … A če jo že primerjam z Marokom, moram poudariti, kako zelo zelo nevaren je Maroko. Že pred dirko, ko sem videl traso, sem večkrat ponovil, da bo letos zelo nevarno. Da bi se nekdo od najboljših tekmovalcev lahko ponesrečil. Na žalost se je to tudi zgodilo mojemu prijatelju in sotekmovalcu Goncalvesu (portugalski motociklist Paulo Goncalves se je smrtno ponesrečil v sedmi etapi letošnjega relija, op. p.), ki ga poznam še iz Afrike.

Po brezpotjih motoristi drvijo tudi s 180 in več kilometri na uro, včasih so dosegali hitrosti prek 200 kilometrov na uro. Foto: Sportida Lahko rečem, da je tudi, ko se pogovarjam s tekmovalci in ekipo, ta neprijetni dogodek pustil velik pečat, in lahko trdim, da se je dirka po tem dogodku malo spremenila. Pa ne toliko na sami trasi, ampak v glavah tekmovalcev. Vemo, da smo še vedno ljudje, čeprav smo tam v nekih oklepih, ki včasih ustvarijo vtis, kot da smo nekakšni nadljudje. To ne drži, smo še vedno samo ljudje in taki dogodki se dotaknejo tekmovalcev. Trasa je lepa, ampak zelo nevarna.

Sportal Eden od vsega štirih Slovencev, ki so nosili ta laskavi naziv

Kaj niso nevarne pravzaprav vse? Dakar je nevarna dirka in ne mine leto brez smrtne žrtve. Se vi spomnite kakšnega nevarnega dogodka? Vas kakšen še vedno preganja?

Reči moram, da sem malo drugačen človek. Na vse gledam pozitivno, tudi na neprijetne izkušnje. Ko sem si pridelal dvakratni zlom hrbtenice, notranje krvavitve in tako naprej, ko sem zlomil medenico, ko sem si odlomil prst, ko sem za nekaj deset minut oslepel, ko sem se zaletel v kravo in tako naprej. Vse to mi kaže na to, da sem si že z nečim zaslužil, da sem kljub tem poškodbam še vedno tukaj. Da sem živ, da lahko svoje izkušnje delim naprej.

Istočasno pa lahko rečem, da se mi je zgodil en opomnik, da je mogoče primeren trenutek, da začnem razmišljati o končanju kariere, ko sem v Boliviji spregledal en betonski jarek, ki sem ga prevozil s polno hitrostjo in me je katapultiralo v zrak, tako da sem bil prepričan, da je to moj konec. Da sem potem iz tiste ogromne višine, ko sem letel, dobesedno pristal nazaj na traso kot v perje, z mehkim pristankom in s polnim plinom vozil naprej, je bilo, kot da sem dobil znak, v redu je, zdaj pa začni razmišljati, kako naprej, in začel drugo kariero (smeh, op. p.).

Nekako poskušam spremljati in sprejemati te namige ali vzgibe in se lahko tudi v trenutku v sebi odločim, ko je neka zadeva pač zrela. Na noben dogodek ne gledam negativno, vsi so mi nazadnje prinesli dobro izkušnjo in tako tudi delujem v življenju.

Kakšne pa so pravzaprav hitrosti na Dakarju?

Prej smo se vozili tudi čez 200 kilometrov na uro, ker smo imeli takšne motorje. Tudi 215, 216 kilometrov na uro je šlo. Kasneje se je samo za nas najboljše, elite tekmovalce spremenilo pravilo in smo smeli dirkati samo z do 450-kubičnimi motorji, a tudi ti so zdaj že tako hitri, da razvijajo hitrosti okoli 180 kilometrov na uro. A ni velike razlike, če padeš pri 180 ali 190 kilometrih na uro.

So pa motorji drugačni, drugače konstruirani, lažji, prilagojeni tem šprinterskim preizkušnjam, šprinterskim dirkam. Te niso več maratonske, kot so bile v Afriki. Dirka se je iz 21 etap, dirkali smo tri tedne, zmanjšala na polovico in tudi skupni čas hitrostnih preizkušenj je za polovico manjši. Kar pa ne pomeni, da so najboljši tekmovalci iz vsake kategorije kaj manj izpostavljeni nevarnosti. Oni bi šli čez limit, tudi če bi bilo vse ravno.

"Pravi dirkači bi šli čez limit, tudi če bi bilo vse ravno." Foto: Sportida Je pa veliko lažje za tekmovalce, ki pridejo predvsem končat dirko. Idealni pogoji so zdaj zanje v Savdski Arabiji, temperature čez dan so zelo prijetne, dan je dolg, trase so na nadmorskih višinah, ki so zelo prijazne, največ na 1.500 metrov se dvigne dirka, hkrati pa so trase takšne, da če si malo pozoren, se ne razbijajo motorji po nepotrebnem. V Argentini in v Južni Ameriki si nehote ogromnokrat udaril v kakšno skalo in se je tehnologija hitreje uničevala. V Savdski Arabiji je to veliko boljše, lažje, ampak kot sem rekel, za vrhunskega dirkača ni lahke dirke.

Sportal Pozabljeni as slovenskega nogometa, ki ga rešujejo nepremičnine

Koliko Dakarjev ste odpeljali?

Bil sem na štartu 19 Dakarjev, s tem da sem štartal na 18, ker so nam zadnjega afriškega odpovedali 12 ur pred štartom. Tako rekoč vsi tekmovalci štejejo tudi tistega, saj je bilo treba nabrati sredstva (smeh, op. p.). Drugače pa govorim o 18 Dakarjih, tako da sem dosegel dakarsko polnoletnost.

Koliko pa ste jih končali?

Mislim, da 12 ali 13, resnično nisem čisto prepričan. Lahko rečem, da je Maroko prinesel svoje izkušnje, potem testni motor, ki ni bil dobro stestiran, je zgorel v puščavi v Mavretaniji. Nekaj je bilo poškodb, nekaj tehničnih zadev, ko nisem končal zaradi okvar. Bil sem trikrat 13. v skupnem seštevku, kar mislim, da je za slovenske razmere izredno dober rezultat, tudi etapne preizkušnje sem končeval med top tri, kar bi bilo praktično v normalnih razmerah domala nemogoče, ker pa sem imel sposobnost dobrega, pravzaprav odličnega navigiranja, sem vse te uvrstitve med top pet dosegel več ali manj na principu dobrega navigiranja, ker so bili drugi v tem elementu malce slabši.

Sportal Slovenska smučarska junakinja v čvrstem hrvaškem primežu

Vam je kateri ostal posebej dobro zasidran v spomin?

Zagotovo prvi, prvega ne pozabiš nikoli, in ta moj prvi leta 1996 je pustil na meni ogromen pečat. Tja sem prišel brez vsakih izkušenj, imel sem samo veliko voljo in srčnost, da končam dirko. Takrat je bila večina tekmovalcev brez mehanikov, brez podpore oziroma rečem lahko, da nas je brez podpore vozila polovica. Tako kot je zdaj 40 tekmovalcev v posebni kategoriji, pri nas je bila bolj izjema kot pravilo, da si imel podporo mehanikov. Vse si moral delati sam, tudi etape so bile bistveno daljše, bilo jih je več, skupaj 14 tisoč kilometrov, danes jih je nekako sedem tisoč.

Pravi duh Dakarja ostaja v Afriki. Tudi Stanovnik upa, da se reli tja vrne. Foto: Sportida

Poleg tega, da sem bil res dobro psihično in fizično pripravljen, sem ugotovil že na začetku, da mi brezglavo dirkanje ne bo prineslo želenega rezultata, zato sem se potem majčkeno osredotočil na to, da zmanjšam hitrost in pomagam sotekmovalcem v stiskah. Tako sem bil tudi prepoznan kot najbolj fer tekmovalec in v prvem letu kot novinec prejel nagrado za "fair play" in ohranjanje duha Dakarja. In ker je bilo to v Afriki, sem na to še posebej ponosen, saj kot duh Dakarja ostaja v Afriki in celo verjamem, da se bo enkrat tja spet vrnil.

To so druge zgodbe, ko prideš tam v eno vas, je to čisto druga energija. Ko prideš v Dakar, pa še posebej. Ljudje, ki tam živijo, domačini, so mene na ulici prepoznavali, zato ker sem imel leta 1999 eno zgodbo, ko se mi je odlomil zaganjalnik in sem se odločil, da bom pešačil osem kilometrov do kontrolne točke ter počakal tovornjak, tam dobil zaganjalnik in spet tekel osem kilometrov nazaj do motorja. Eurosportov helikopter je to vse posnel in to so prepoznali kot zgodbo Dakarja leta 1999.

Dobre rezultate je dosegal predvsem zaradi sposobnosti dobre navigacije, priznava. Foto: Sportida Povsod je bilo objavljeno in ko sem končal dirko v Dakarju tistega leta, sem prišel v restavracijo z lokalnim prebivalstvom in so me prepoznali. Sem šel po cesti v pristanišče in so me prepoznali. Človeka iz Evrope, ki so ga videli prvič. Oni živijo s tem relijem, verjamem, da še vedno. Imam nekaj prijateljev v Nigru, Maliju in Senegalu in vsi skupaj upamo, da se bo reli vrnil. Da bo volja in sredstva. Razmere so napete, a so povsod in vedno bodo. Africa Eco Race je organiziran vsako leto in dirka se iz Francije do Dakarja v Senegalu. Malo bolj zahodno poteka trasa, a jim že 12 let uspeva. S pravim pristopom je torej izvedljivo, vprašanje pa je, kako je z denarjem, ki je zadaj.

Sportal Tragedija na Dakarju: po padcu umrl portugalski motociklist

Nekaj svojih nesreč ste že omenili, kaj pa poškodbe? Morda posledice kakšnega padca čutite še danes?

Večkrat poskušam skenirati, ali je kaj takega, kar bi lahko pripisal dirkanju na Dakarju, a lahko rečem, ne. Organizem se je tako dobro rehabilitiral in postavil nazaj po Dakarju, z regeneracijo res nikoli nisem imel težav. Jasno, z leti pa se pojavljajo razne degeneracijske spremembe. Bil bi seveda bolj zadovoljen, če bi imel kolena 15-letnika kot kolena 55-letnika (smeh, op. p.), ampak dokler lahko še čisto normalno in na dokaj visoki ravni smučam telemark in zraven opravljam še vlogo predtekmovalca v svetovnem pokalu, se ne smem nič pritoževati.

S katerimi športi se še ukvarjate?

Z vsem, kar je mogoče, da mi ohranja neko življenjsko energijo in primerno kondicijo, ki jo potrebujem vsakodnevno v poslu, ki ga opravljam. Veliko kolesarim, tako pozimi kot poleti. Poleti na nevarnih cestah, pozimi izključno z gorskim kolesom. Smučam zelo rad. Če so le primerne razmere, turno. Hokej in smučanje mi pozimi zelo ustrezata, velikokrat sem povzpnem na kakšen hrib, ali je to Krvavec ali polhograjska Grmada v naši bližini … Igre z žogo sem dal malo na stran, ker mi ti hitri gibi pri teh letih, če res nisi primerno treniran, niso več pri srcu. Lotevam se ponovnega treninga boksa. Za rekreacijo. Je zelo plemenit šport in zelo koristen za rekreacijo. Vse, kar malo diši po znoju, me zanima (smeh, op. p.).

Sportal Napaka, ki si jo bo v življenju težko odpustil #video

Pa adrenalin? Ga pogrešate? Predstavljam si, da ste avanturisti, ki se lotevate preizkušenj, kot je dakarski reli, z adrenalinom lahko tudi malo zasvojeni.

"Ko se voziš s 180 kilometri na uro po brezpotju v puščavi, adrenalin praktično "šprica", oči so izbuljene, napete, da vidiš, kam se pelješ, kje je treba zavirati, kje so sotekmovalci …" Foto: Črt Slavec Da, lahko smo zasvojeni. Nekaj adrenalina porabim, ko se potapljam za ribami. Na dah. Poskušam tudi kakšno upleniti za kakšno družinsko kosilo in tisti globinski metri nekako zadovoljujejo moje potrebe po adrenalinu. Moram pa reči, da sem, odkar vozim hibridni avto, nadpovprečno umirjen voznik. Tudi ljudje, ki vozijo veliko pod omejitvami, me ne "živcirajo" več. V življenju so veliko pomembnejše stvari, kot to, da bi se človek pretirano jezil. Včasih so rekli, da to škodi lepoti (smeh, op. p.), jaz pa lahko dodam, da tudi zdravju, saj je lepota odsev zdravja.

Da bi pa iskal neke posebne izzive, pa ne. Tudi oba sinova učim v tem smislu, starejši se je zelo angažiral v prostem plezanju in se večkrat pogovarjava o tveganju. Je prav, vsak šport zahteva določeno tveganje, a to je bistveno manjše, če stvari prej analiziraš, če se jih lotiš s premislekom, analitično. Nisem tisti, ki bi potreboval neke spuste s kolesi. Nikoli nisem šel nekam brezglavo.

Dobro, ko se voziš s 180 kilometri na uro po brezpotju v puščavi, adrenalin praktično "šprica", oči so izbuljene, napete, da vidiš, kam se pelješ, kje je treba zavirati, kje so sotekmovalci … Ampak vedno sem šel na štart "brzinca" maksimalno osredotočen, večkrat sem predelal "road book", to knjigo v kateri so označene vse nevarnosti, tudi posebej sem si jih izpisoval. Nikoli, res nikoli nisem šel nekam brezglavo, češ, saj bo šlo. Tudi v življenju ne gre tako. Gledam pa na to, kaj pravi notranji čut. Včasih se hipno odločam, ampak vse te hipne odločitve temeljijo na dolgoletnih izkušnjah iz različnih okolij, ki prinašajo človeku eno primerno osnovo za odločanje.