Steroidi v atletski zgodovini ali kako je Heidi postala Andreas (video)

Marsikdo ima Vzhodno Nemčijo za izumiteljico dopinga v športu. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je država s programi dopinga postala športna velesila. Nekateri ženski atletski rekordi iz temačnega obdobja še vedno veljajo, odličja, ki so jih dopingirani športniki osvojili, pa nikoli ne bodo odvzeta. Po nekaterih ocenah je v posebnem programu od leta 1972 do 1989 prepovedana poživila jemalo kar devet tisoč vzhodnonemških športnikov, ki so osvojili 384 olimpijskih kolajn.

Posledice jemanja anaboličnih steroidov so bile za nekatere športnike katastrofalne. Rak, ciste na jajčnikih, odpoved jeter so le nekatere težave, ki jih je povzročil nemški eksperiment, nekaj športnikov pa je zaradi zdravstvenih težav tudi umrlo.

Morda najbolj odmeven je primer Andreasa Krieglerja, ki je leta 1986 v suvanju krogle osvojil zlato medaljo na evropskem prvenstvu. Takrat je tekmoval kot ženska z imenom Heidi. Zaradi sistematičnega dopinga z anabolnimi steroidi od 16. leta in številnih sprememb na svojem telesu po končani karieri je Heidi leta 1997 šla na operacijo in spremenila spol.

O grozotah tistega časa priča tudi zgodba ene od najboljših vzhodnonemških šprinterk Renate Neufeld. "Prisegli smo, da o trenažnih metodah ne bomo govorili z nikomer, niti s starši. Trdo smo trenirali in ves čas so nas nadzirali. Trenerji so nam dajali tablete za boljše dosežke pod pretvezo, da gre za vitamine. Kmalu so me začeli grabiti krči, moj glas je postal hripav, včasih sploh nisem mogla govoriti. Začeli so mi rasti brki in izgubila sem menstruacijo. Ko sem zavrnila jemanje tablet, me je obiskala policija in me začela spraševati, zakaj jih ne jemljem. Takrat sem se odločila, da pobegnem," je svojo zgodbo pozneje opisala Neufeldova. Jemanje steroidov so po karieri priznali tudi dvakratna olimpijska v metu kopja Ruth Fuchs in še številni drugi.

Florence Griffith Joyner velja za najhitrejšo žensko na svetu vseh časov. Njena svetovna rekorda na 100 (10,49) in 200 metrov (21,34) sta nedotaknjena že od leta 1988. Američanka je tistega leta na olimpijskih igrah v Seulu osvojila tri zlate in srebrno medaljo.

Čeprav je nikoli niso ujeli pri jemanju prepovedanih poživil, pa je njena prezgodnja smrt dvignila veliko prahu. Pri vsega 38 letih je med spanjem umrla zaradi epileptičnega napada, številni pa so njeno smrt povezovali s čezmerno uporabo steroidov. V letu pred olimpijskimi igrami v Seulu naj bi se njeno telo vidno spremenilo, njeni rezultati pa so se izjemno izboljšali.

Jamajški šprinter Ben Johnson, ki se je leta 1976 preselil v Kanado, državo, za katero je nastopal vso kariero, je leta 1987 zmagal na svetovnem prvenstvu v Rimu in s časom 9,83 postavil nov svetovni rekord. S tem dosežkom je dokončno potrdil šprintersko nadvlado nad Američanom Carlom Lewisom.

Leto pozneje je zmagal še na olimpijskih igrah v Seulu, svetovni rekord pa je popravil na neverjetnih 9,79. Le tri dni pozneje je bil zaradi pozitivnega testa diskvalificiran. Ker je priznal, da je jemal steroide že pred svetovnim prvenstvom v Rimu, so mu odvzeli obe zlati medalji in oba svetovna rekorda. Skupaj s trenerjem sta se na sojenju zagovarjala, da sta uporabljala steroide zato, da sta lahko tekmovala z drugimi šprinterji, ki so počeli enako, le da so ujeli le njiju.

Pozneje se je izkazalo, da je bilo kar šest atletov iz olimpijskega finala v Seulu v svojih karierah pozitivnih ali pa vsaj povezanih z dopinškim škandalom.

Rusinja Ludmila Narožilenko, ki se je poročila s Švedom Johanom Engquistom in prevzela švedsko državljanstvo, olimpijska in dvakratna svetovna prvakinja v teku na 100 metrov z ovirami.

Slovenskim ljubiteljem atletike je poznana predvsem iz Atlante, ko je v finalu olimpijskih iger za stotinko sekunde prehitela našo šampionko Brigito Bukovec. Leta 1999 so ji diagnosticirali raka na dojki, po uspešni operaciji pa se je, priljubljena kot še nikoli, vrnila na atletske steze.

Želela je postati prva ženska, ki bi osvojila zlato medaljo tako na poletnih kot zimskih olimpijskih igrah, zato se je po končani atletski karieri posvetila tekmovanju v bobu, kjer bi v dvosedu lahko osvojila zlato na olimpijskih igrah leta 2002.

Načrte ji je prekrižal pozitiven dopinški test leta 2001. Jemala je steroide. Dobila je dvoletno prepoved nastopanja, na tekmovališča pa se ni več vrnila. Po obtožbi se je njena priljubljenost na Švedskem razblinila v prah. Ljudje so znova spomnili na pozitiven test iz leta 1993, ko je tekmovala še za nekdanjo državo, pojavila pa so se namigovanja, da je prepovedana sredstva jemala ves čas svoje kariere, kar ni bilo nikoli dokazano.

Marion Jones je veljala za eno od najuspešnejših šprinterk vseh časov. Američanka je na olimpijskih igrah v Sydneyju osvojila pet medalj, od tega tri zlate. Dodatnih sedem je osvojila še na svetovnih prvenstvih, od vseh omenjenih pa je lahko obdržala le tri zlate in eno srebrno s svetovnih prvenstev.

Čeprav je nikoli niso ujeli pri jemanju prepovedanih poživil, se je leta 2007 zlomila pod pritiskom obtožb in javno priznala jemanje steroidov in preostalih prepovedanih poživil. Zaradi goljufij je prestala tudi šestmesečno zaporno kazen. Američanka je bila najpopularnejša atletinja, udeležena v dopinškem škandalu BALCO. Poleg nje je bilo v primer BALCO vključenih še okoli 20 vrhunskih športnikov, tudi njen nekdanji mož C. J. Hunter, ki je na sodišču dejal, da je bil navzoč ob Marioninem jemanju steroidov, in Tim Montgomery, ameriški šprinter, ki ima z Jonesovo otroka.