Slovenka s sanjsko sezono: Ni se mi zdelo, da bi karkoli zamujala

Z Anito Horvat, članico AK Velenje, smo se (v družbi njenega štirinožnega prijatelja, psička Jacka) na Kodeljevem, ki postaja njen drugi dom, pogovarjali o njenih atletskih začetkih, pravljični sezoni, želji biti vse hitrejša, slovenskih rekordih in cilju na bližajočem se evropskem prvenstvu, idealnih počitnicah in še marsičem. 25-letno atletinjo iz Brezovice, ki zadnja leta živi v Trebnjem, kvalifikacije na evropsko prvenstvo čakajo 18. avgusta, polfinale bo na sporedu 19. avgusta, finale pa 20. avgusta.  

"Tudi letos počitnic še ne bo tako kmalu. Pred nami je evropsko prvenstvo, na oddih pa računam konec septembra." Foto: Peter Kastelic/AZS

Sredi avgusta smo, ko večina ljudi počitnikuje in življenjske obrate ohranja na minimumu. Za vrhunske športnike je zgodba ravno obratna. Vi ste sredi najpomembnejšega dela sezone. Se spomnite, kdaj ste si nazadnje privoščili poletje v klasičnem pomenu besede?

Ne, res se ne spomnim. Že od srednje šole naprej sem poleti hodila na mladinske tekme in že takrat nisem imela kaj dosti od poletja, zdaj pa sploh nimam, a se ne pritožujem. Tudi letos počitnic še ne bo tako kmalu. Pred nami je evropsko prvenstvo, na oddih pa računam konec septembra.

Kakšen bi bil vaš idealni oddih? Je to pohajkovanje po gorah, turistično raziskovanje ali poležavanje na plaži?

Da, bližje mi je peščena plaža. Planiramo dopust v Mehiki in upam, da nam bo to tudi uspelo uresničiti.

Ste se navadili, da je od 13. leta, ko ste začeli trenirati atletiko, vse podrejeno treningom in tekmam?

Da. Na začetku je bilo seveda vse bolj kot ne igra, se pa ne spomnim, da bi imela običajno poletje. Že v mlajših letih sem vse podrejala atletiki, ogromno mi je pomenilo, da sem pri tem uspešna.

Ste kdaj čutili, da zaradi tega karkoli zamujate?

Seveda sem si včasih zaželela, da bi šla na morje, a se mi ne zdi, da bi zaradi športa karkoli zamujala.

Nikoli se ji ni zdelo, da bi zaradi športa karkoli zamujala. Foto: Peter Kastelic/AZS

Ste že v osnovni šoli oboževali nekoliko daljše razdalje? Spomnim se, kako se nam je večini v mlajših letih že 600 metrov zdelo strašno daleč, kaj šele, ko smo tekli kros.

Tudi meni se je tek na 600 metrov zdel dolg, in tudi sama sem se pri tem zelo mučila. Bilo je naporno, a sem tudi uživala. Še preden sem začela trenirati atletiko, sem bila v teku med najhitrejšimi, tako da mi je to postalo všeč.

Na vseh tekaških razdaljah?

Bolj v teku na 400 metrov in 600 metrov ter v krosu.

Z 'bodcem' niste imeli težav? To je bil naš pogost izgovor, zakaj ne moremo teči.

Da, tudi sama sem imela tovrstne težave, a sem se tudi tega navadila (smeh, op. a.).

Kdo je bil prvi, ki je prepoznal vaš tekaški talent?

Tega se ne spominjam, se pa spominjam, kako sem občudovala starejšo sestro, ki je bila prav tako atletinja. Že v mlajših letih so mi vsi govorili, da bom tudi jaz nekoč atletinja, kar pa je bila moja želja že od malih nog.

Se spomnite, koga ste takrat oboževali?

Zelo dobro se spominjam Jolande Čeplak (Batagelj). V obdobju največjih uspehov je bila zelo velika zvezda, nastopala je v reklamah, njen obraz je bil na oglasnih panojih, medtem ko se Brigite Langerholc tako živo ne spominjam.

Sportal Brigita Langerholc: od deklice, ki ni zmogla osnovne telovadbe, do vrhunske športnice

Se s Čeplakovo oz. Batageljevo poznata? Med vama je kar 20 let starostne razlike.

Da, z Jolando se poznava, čestitala mi je tudi za državni rekord na 400 metrov. 

Na 800 metrov bo to mogoče težje. Rekord Čeplakove (1:55,19) se za zdaj zdi še precej oddaljen, medtem ko je čas Langerholčeve (1:58,41) precej bolj dosegljiv.

Da, Jolandin državni rekord je res razred zase, Brigitinemu sem bližje, a ne prehitevajmo. Bomo videli. Je pa dejstvo, da sta obe ogromno dosegli in da bom morala storiti še marsikaj, da se jima približam.

Jolanda Čeplak oz. Batagelj je že 20 let lastnica najhitrejše slovenske znamke na 800 metrov. Leta 2002 je na mitingu v Belgiji 800 metrov pretekla v času 1:55,19.

Koliko je v teku na 800 metrov pomembna izkušenost? Sprašujem zato, ker ste šele resno zakorakali v to disciplino.

Izkušnje so zelo pomembne, sama se še vedno ne znajdem najbolje v taktičnem smislu tekme. Manjkajo mi izkušnje. Ne znam se postaviti, ne poznam preostalih deklet, ne vem, kako se one obnašajo na stezi, kako hitre so, za katero se moram postaviti. To je tudi ena najpomembnejših točk, ki jih moram izboljšati, da bolje spoznam konkurenco in se naučim teči v skupini.

Pri teku na 400 metrov to ni bilo tako pomembno, saj tečeš na svoji progi in ni posebne taktike, pri teku na 800 metrov pa je to precej drugače in taktika je pomembna.

Bi se strinjali, da je sezona 2022 vaša sanjska sezona?

Vsekakor.

Kaj vas je pri tem najbolj presenetilo?

Sedmo mesto na svetovnem prvenstvu.

Kaj pa doseženi čas 1:59,60 v polfinalu?

To niti ne toliko, saj sem vedela, da bi se letos morala spustiti pod dve minuti, me je pa zato toliko bolj pozitivno presenetil čas, ki sem ga odtekla na tekmi diamantne lige na Poljskem, kjer sem prvič tekla pod mejo 1:59 minute.

Začetek sezone je bil dokaj težak, saj je to moja prva sezona, v kateri sem se povsem posvetila teku na 800 metrov, kar je precejšen preskok od teka na 400 metrov, kar je bila pred tem moja glavna disciplina.

Foto: Reuters

Do zdaj se mi je 800 metrov mentalno zdela precej dolga razdalja. Nisem je znala pravilno odteči, nisem se znašla, tako da prvih nekaj tekem sploh nisem bila sposobna dokončati in sem dvakrat odstopila.

Potem sem v Italiji 800 metrov odtekla v času 2:01,60, sledilo je še nekaj počasnih tekov, potem pa se je stanje začelo izboljševati z državnim prvenstvom, kjer sem 800 metrov prvič preteka v času dveh minut (2:00,31) in osvojila naslov državne prvakinje.

Nastopila sem tudi na mediteranskih igrah, kjer sem tekla na 400 metrov. Tudi tam sem bila zadovoljna s svojim časom (51,94), potem pa smo že pri svetovnem prvenstvu …

Horvatova je z rojakom Žanom Rudolfom lani na svetovnem prvenstvu štafet v mešanem teku 2x2x400 osvojila 3. mesto. Foto: Peter Kastelic/AZS

Od kod samozavest, da ste verjeli, da ste tudi na še enkrat daljši razdalji sposobni prodreti v svetovni vrh? Kot rečeno, se disciplini tek na 800 metrov povsem temeljito posvečate šele od letošnje sezone.

Ideja o prehodu na 800 metrov ni bila povsem moja, ampak jo je predlagal moj trener Tevž Korent, in sicer takoj leta 2020, ko sva začela sodelovati. Rekel je, da imam na tej razdalji večji potencial kot v teku na 400 metrov. Zaupala sem mu in zdaj smo tam, kjer smo. Že dve leti gradimo na tem in zdaj se je končno poplačalo.

Se vam 800 metrov zdaj ne zdi več tako dolgih kot prej?

Ne, še vedno se mi zdi in na koncu se kar vleče (smeh, op. a.).

Ampak ravno na koncu ste hitri kot strela. Na tekmi diamantne lige ste do tretjega mesta prisprintali v zadnjih metrih.

Res je, mogoče se pozna, da imam "400-metraški korak", ki ga preostale tekačice na 800 metrov morda nimajo, zato sem na tej točki morda nekoliko hitrejša od njih. Pri zaključnem sprintu mi to pride kar zelo prav.

Zadnji metri teka na 800 m na mitingu diamantne lige v Chorzowu na Poljskem:

Pri trenerju Tevžu Korentu trenirate skupaj z Marušo Mišmaš Zrimšek, Klaro Lukan in Veroniko Sadek ter še z nekaterimi mlajšimi atleti … Je tudi pri individualni disciplini, kot je tek, ekipni duh pomemben?

Zelo. To je res zelo pomembno. Pred tem sem trenirala skupaj z Luko Janežičem, kjer sva bila v skupini samo dva, poleg tega je on toliko hitrejši od mene, da si nisem mogla veliko pomagati.

Zdaj, ko sem z ekipo, kjer vedno lahko treniram še s kom, je to res povsem drugače, in to zelo cenim. Res sem zelo vesela, da lahko treniram v taki družbi.

Kaj se je za vas še spremenilo, odkar trenirate z novim trenerjem? Ste si sami zaželeli spremembe?

Da, videla sem, da je čas za spremembo. Z Rokom Predaničem sva sodelovala pet let. Kaj se je spremenilo? Ne vem. Vse, od okolja do pristopa, ekipe … Vse. Trening je drugačen.

Zdaj, ko se posvečam teku na 800 metrov, je precej več poudarka na vzdržljivosti, prej sem delala samo laktat, hitrost, zdaj je res precej več poudarka na vzdržljivosti in je precej drugače.

Foto: Vid Ponikvar

Ste pa že od prvega srečanja občutili, da trener verjame v vas?

Da. In lahko rečem, da je zaupanje obojestransko.

Koliko je poudarka na počitku oz. regeneraciji?

Kar. Zavedam se, kako pomemben je tudi počitek. Med bazo imam običajno proste nedelje in takrat mi kar ustreza, da si odpočijem.

Omenili ste že novega trenerja, imate tudi fizioterapevta, športnega psihologa, menedžerja … Potrebujete še koga v svojem timu?

Mislim, da trenutno ne, in da imam vse, kar za zdaj potrebujem.

Kako dolgo sodelujete s psihologom?

Dve leti. Odkar sem pri Tevžu, se pogovarjam tudi s psihologom.

Čutite, da vam to zelo pomaga?

Da, zelo. Veliko stvari mi je zaradi tega uspelo spremeniti in popraviti, težko pa zdaj govorim o tem kaj bolj konkretno. Je pa zdaj drugače.

Imate tudi nutricionista?

Ne, tega nimam. Sicer pa prehranskih dodatkov načeloma ne jem, razen če preiskava krvi pokaže, da mi česa primanjkuje. Imela sem nekaj posvetov z nutricionistom in od takrat jem tako, kot bi morala. Mislim, da zadeva kar funkcionira.

Foto: Peter Kastelic/AZS

Srečali sva se na Kodeljevem. Kolikokrat na teden ste tukaj? Verjetno je to že skoraj drugi dom?

Treninge imamo na več lokacijah, tako da nismo vsak dan na stadionu, smo pa zagotovo trikrat tedensko na Kodeljevem. Treniramo tudi v Tivoliju, v fitnesu, daljše teke pa opravimo sami. Običajno je to v Trebnjem, kjer zdaj živim.

Torej je 100 kilometrov na dan (polovička je od Trebnjega do Ljubljane) kar običajno na vašem urniku?

Anita Horvat s svojim psičkom Jackom Foto: Alenka Teran Košir Da, kar vsak dan. Če ni tekmovanj, imam običajno proste nedelje, sicer pa sem redno na tej relaciji. Kodeljevo mi je všeč, ker smo nekoliko odmaknjeno od vsega.

Kako bi se sicer opisali? Ste iz Brezovice, Ljubljane ali Trebnjega?

Težko rečem. Večino stvari, treninge in prijatelje imam v Ljubljani, v Trebnjem imam stanovanje in tam opravljam daljše teke, na Brezovici pa sem odraščala.

Kje so vam pripravili sprejem po prihodu s svetovnega prvenstva?

V Trebnjem.

Potem je to zdaj vaš domači kraj. Koliko vam je svetovno prvenstvo, samo potovanje in vznemirjenje, ki ga je prinesel nastop v finalu in osebni rekord, izpraznilo baterije?

Kar precej. Ko sem se vrnila domov, sem bila dokaj izčrpana, a mislim, da sem se kar hitro spravila k sebi. Ko sem se znebila "jet lega", sem se precej dobro počutila. Tudi psihično se mi zdi, da sem se dokaj hitro vrnila k miselnosti, da sezona še ni končana in da so pred nami nove tekme. Kljub temu, da sem nekaj že dosegla, sezone še ni konec.

Pred vami je še en vrhunec, evropsko prvenstvo v atletiki. Je ta za vas še bolj pomemben v smislu, da je medalja tukaj bolj oprijemljiva oz. realno dosegljiva? Vsaj na papirju je konkurenca lažja kot na svetovnem prvenstvu.

Res je, konkurenca je drugačna, še vedno pa je zelo močna. Deklet ne smem podcenjevati in še vedno bom morala iz sebe iztisniti vse, da dosežem, kar si želim.

Se veselite, vas je strah?

Oboje. Se veselim, a hkrati me je tudi strah. Mešani občutki, a na to gledam pozitivno.

Kdaj potujete?

13. avgusta. Nastopila bom samo na 800 metrov, morda tudi v štafeti 4 x 400 metrov, medtem ko bom tek na 400 metrov izpustila. 

München je blizu. Najverjetneje bodo na tribunah tudi vaši najbližji. Kako pomembna je ta spodbuda? Kaj sploh slišite, ko ste osredotočeni na stezi?

Zelo je odvisno od tekme. Če smo zelo skupaj s tekmicami, običajno poslušam, kje so one. Slišim njihovo dihanje in korake oz. šprinterice. Če pa jih ni zraven, se osredotočim tudi izven tega.

Po koliko metrih se sprostite, ne čutite več strahu?

Ko pride laktat, ko je najtežje, takrat me ni več strah. Je pa to zelo hitro, kmalu po 400 metrih.

Kako daleč se vam zdi konkurenca?

Če gledam rezultatsko, mi manjka še nekaj sekund, da bi bila res v vrhu, ampak glede na to, da je to moja prva sezona v teku na 800 metrov, sem kar optimistična. Vse je možno.