Saj ni res, pa je: je to najbolj nenavadna maratonska preizkušnja vseh časov?

Organizacijo olimpijskih iger leta 1904 je sprva dobil Chicago, a so se pozneje odločili, da bodo igre, ki so uradno trajale od 1. julija pa do 23. novembra, potekale v St. Louisu. Igre so namreč združili s Svetovnim sejmom, kar se je izkazalo za veliko napako, saj so se tekmovanja izgubila v poplavi drugih športnih in kulturnih aktivnosti v sklopu sejma. St. Louis je ponovil napako izpred štirih let, ko je olimpijada potekala v Parizu.

Maratonska farsa

Maratonski tek je bil v tistih časih ena najprestižnejših olimpijskih disciplin. Vsaj tako naj bi bilo, a so na dotičnih igrah skoraj poskrbeli, da bi maraton črtali z olimpijskega programa. Tudi maraton je namreč bolj spominjal na eno od zabavnih točk sejma, kot pa pravi boj za olimpijski prestiž.

Na štartu se je pojavilo nekaj maratoncev, ki so imeli s to tekaško disciplino že nekaj izkušenj in so se na igre uvrstili prek nastopa na bostonskemu maratonu ali preteklih igrah, nekaj je bilo še tekačev na krajše razdalje, večina pa je bilo čudakov, ki o teku niso imeli "treh čistih".

Med njimi je bilo nekaj Grkov, ki niso nikoli pretekli maratona, dva predstavnika južnoafriškega plemena Tsuana, ki sta na štart prišla bosa, v ZDA pa sta prišla na sejem in ne na igre, predvsem pa je izstopal kubanski poštar Felix Carbajal, ki je zbiral denar za pot v ZDA z dokazovanjem svojih sposobnosti na domačem otoku. Tako je enkrat počez prehodil Kubo. Zbran denar je na poti do St. Louisa zakockal, tako da je del poti prehodil, del pa "preštopal". Na štartu je precej izstopal, saj se je pojavil v beli srajci z dolgimi rokavi, dolgimi hlačami in ne prav primernimi čevlji za tek. Menda naj bi se zasmilil kar enemu od tekmecev, ki je vzel škarje in mu pri kolenih odstrigel hlače.

Za povrhu še težka proga in vremenski pogoji

Tekma je potekala 30. avgusta, pogoji pa so bili zelo zahtevni.  "V takšnih človek še nikdar ni tekel," je celo pripomnila ena od uradnih oseb. Poleg vročine in visoke vlage pa je 32 tekačev čakala še zahtevna proga s sedmimi vzponi in le dvema okrepčevalnicama. Organizator je namenoma omejil vnos tekočine, saj ga je zanimalo, kako dehidracija vpliva na dosežke. Na poti so se morali tekači še izogibati prometu in ljudem, ki so sprehajali pse, mimo se vozeča vozila pa so dvigovala prah s cest in tako oteževala tudi dihanje.

Bližnje srečanje s smrtjo, bruhanje in divji psi

Američan William Garcia bi skoraj postal prva žrtev maratona, potem ko se je zgrudil ob robu ceste z notranjimi krvavitvami. Prah mu je namreč raztrgal sluznico in če ga ne bi pravočasno oskrbeli, bi umrl. Njegov rojak je večkrat bruhal in prav tako odstopil, eden od Južnoafričanov pa je več kot kilometer skrenil s proge, ker so ga lovili divji psi.

Kubanec ni tekel slabo, na poti pa se je na svoj način zabaval. Enkrat je ustavil avto in prosil za breskev, ki so jih jedli potniki. Ker so ga zavrnili, si je dve kar sam prilastil in ju pojedel po poti. Ustavil se je tudi v sadovnjaku in nabral nekaj jabolk, a so ga pozneje začeli grabiti krči v želodcu, tako da se je ustavil in si privoščil krajši spanec.

Del poti z avtom, nato pa v cilj kot zmagovalec

Težave z želodčnimi krči sta imela tudi na tretjini proge vodilni, ki se je moral ustaviti, ter Američan Fred Lorz, ki je preprosto ustavil avto se usedel vanj in se odpeljal, ob tem pa mahal navijačem in sotekmovalcem, medtem ko jih je z avtom prehiteval. Po približno 17-kilometrski vožnji, ko so krči minili, je skočil iz avta in nadaljeval tek ter v cilj pritekel kot prvi s časom malenkost pod tremi urami. "Američan je zmagal," so se drli navijači in ko je že skoraj prejel medaljo okoli vratu, se je pojavila informacija, da je goljufal. Ovacije so se spremenile v neodobravanje, Lorz pa je dejal, da ne bi sprejel nagrade, saj je v cilj pritekel le za šalo.

Zmagovalec Thomas Hicks Foto: Getty Images V cilj so ga prinesli

Pravi zmagovalec je bil Thomas Hicks, a tudi on je imel na poti veliko kolobocij. Dobrih deset kilometrov pred ciljem je bil tako zdelan, da ga je k sebi spravil le še zvarek iz strihnina in beljakov – lahko bi rekli, da je šlo za prvi doping v času moderne olimpijade, a tedaj seveda ni bilo še nikakršnih kontrol in prepovedi. Svoj zvarek je zvrnil vase tudi nekaj kilometrov pred ciljem, tedaj pa ga je poplaknil kar z brendijem.

Med tekom so ga še okopali, v samem zaključku pa je začel halucinirati in le s pomočjo trenerjev je lahko prečkal ciljno linijo. V cilju je obležal in kar štirje zdravniki so mu eno uro pomagali, da je prišel toliko k sebi, da je lahko vstal.

Tako je bila videti komedija zmešnjav na olimpijskem maratonu leta 1904, ki bi ga marsikdo že tedaj najrajši izbrisal iz zgodovine.