Nedelja, 2. 12. 2018, 4.00
5 let, 11 mesecev
Skok v športno preteklost: Michael Johnson in Atlanta 1996
Mož z zlatimi čevlji, ki je pred 22 leti postal obraz ZDA
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,62
Tokrat čas ustavljamo ob koncu julija in v začetku avgusta 1996. V dneh, ko je možakar z zlatimi šprintericami na nogah osupnil svet in se zapisal v zgodovino športa. Michael Johnson, superman z atletskih stez, je tistega vročega poletja postal prvi obraz poletnih olimpijskih iger, ki so se po 12 letih še četrtič in za zdaj tudi zadnjič ustavile v ZDA.
Že pred tem je bil s šestimi zlatimi medaljami s svetovnih prvenstev in eno olimpijsko, štafetno, pa seveda tudi kot svetovni rekorder v teku na en štadionski krog zvezdnik svetovne atletike in s tem tudi športa. Pozneje je nanizal še dve zlati medalji s svetovnih prvenstev in eno z olimpijskih iger.
Toda poletje 1996 je tisto, po katerem ga bomo pomnili. Poletje, vroči zadnji julijski in prvi avgustovski dnevi, so tisti, zaradi katerih je postal eden tistih, ki se jih spominjamo, ko brskamo po največjih športnih dosežkih. In tudi tisti, zaradi katerih je kar nekaj časa nosil naziv najhitrejši Zemljan, nekateri pa so ga označili kar za Nezemljana oziroma supermana, kakor so ga klicali.
Ne samo z novim, takrat neverjetnim svetovnim rekordom v teku na 200 metrov ali pa dejstva, ki pribito drži še danes. Je namreč prvi in zadnji človek, ki mu je uspelo nekaj, za kar so ljudje mislili, da ni mogoče. Na istih olimpijskih igrah je zmagal tako na 200 kot tudi 400 metrov.
Videti je bilo prepotentno, ampak je enostavno vedel
Značilen tek Michaela Johnsona.
Tudi zaradi prav posebne, pozlačene obutve znanega ameriškega športnega opremljevalca, kar je bila takrat še precej drzna in nevsakdanja poteza, je bil v središču pozornosti. Postal je tako priljubljen, da se je zanj začel zanimati tudi bogat severnoameriški trg šov biznisa. Bil je atletski Tiger Woods, ki se je prebil med filmske igralce in glasbene ustvarjalce. Krasil je naslovnice vseh najpomembnejših revij in gostoval v oddajah, ki svoje gledalce štejejo v milijonih.
"Videti je bilo precej prepotentno, saj sem s takšno obutvijo dajal vedeti, da sem najboljši na svetu in prepričan v to, da bom to tudi ostal. Danes bi verjetno ravnal drugače, ampak takrat sem bil tako zelo samozavesten in prepričan v to, da lahko upravičim zlato, ki sem ga nosil na nogah, in osvajam zlate medalje. To sem tudi storil," je leta pozneje povedal danes 51-letni atlet, ki s štirimi zlatimi olimpijskimi in osmimi zlatimi medaljami s svetovnih prvenstev zagotovo spada med najboljše v zgodovini kraljice športov.
Medalje Michaela Johnsona z velikih tekmovanj:
Svetovna prvenstva: zlato 1991 (200 metrov), zlato 1993 (400 metrov), zlato 1993 (4x400 metrov), zlato 1995 (200 metrov), zlato 1995 (400 metrov), zlato 1995 (4x400 metrov), zlato 1997 (400 metrov), zlato 1999 (400 metrov).
Grozilo mu je, da bo postal najboljši šprinter brez olimpijske medalje
Od srca se mu je odvalil kamen.
Zanimivo je, da je v Atlanto pred 22 leti prišel precej obremenjen. Ne samo zaradi tega, ker je bil eden glavnih obrazov iger, ki so se po letu 1984 in Los Angelesu spet ustavile v ZDA, in ta naziv pozneje tudi upravičil. Ampak predvsem zato, ker mu je grozilo, da bo pri 28 letih ob že štirih medaljah najsijajnejšega leska s svetovnih prvenstev postal eden izmed najboljših šprinterjev v zgodovini atletike, ki nimajo olimpijske medalje oziroma zlata. Eno je imel, iz Barcelone, a zgolj s štafeto 4x400 metrov.
Pred tem je imel na največjem športnem tekmovanju na svetu, ki poteka pod petimi krogi, obilico smole. Olimpijske igre 1988 v Seulu je izpustil zaradi poškodbe. Leta 1992 je bil glavni favorit za zlato na 200 metrov, a se je tik pred igrami zastrupil s hrano, izgubil kar nekaj kilogramov in v Barcelono prišel nepripravljen. Ostal je celo brez finala.
Prišel je s sijajno popotnico
V Atlanti je bil nepremagljiv.
Pred Atlanto je bil spet glavni favorit, tokrat za nameček pred domačimi navijači. Tri zlate medalje so bile njegov cilj. Poleg obeh posamičnih še štafetna, seveda. Na 400 metrov je bil najboljši tekač leta, s časom 43,39, ki ga je dosegel leto pred tem, tudi lastnik drugega najboljšega rezultata vseh časov in seveda svetovni prvak z zadnjih dveh prvenstev. Na 200 metrov je na igre prišel s sijajno popotnico. Na ameriških olimpijskih kvalifikacijah pet tednov pred tem je postavil nov svetovni rekord 19,66 in po 17 letih premaknil mejnik Italijana Pietra Mennea. V štafeti je bil zmagovalec tako ali tako znan.
Začel je z daljšo preizkušnjo. V kvalifikacijah je s časom 45,80 nastopil precej sramežljivo. V četrtfinalu je s časom 44,62 že ogrel motorje. V polfinalu je bil od drugega najhitrejšega s časom 44,59 boljši za desetinko sekunde. V finalu vprašanja o zmagovalcu ni bilo. Zmagal je s 43,39 in v cilj prišel več kot sekundo hitreje od drugega, za pet stotink popravil svoj osebni rekord in se na deset stotink približal svetovnemu rekordu rojaka Harryja Reynoldsa iz leta 1988, ki ga je s časom 43,18 popravil leto pozneje v Sevilli.
Tako prepričljivo rekorda ni podrl še nihče
Prepričljiva in tudi osupljiva zmaga, a šov je šele sledil. Le dva dni pozneje so sledile kvalifikacije teka na 200 metrov. Z 20,55 se je seveda sprehodil v četrtfinale. Tam je zmagal z 20,37, dan pozneje pa v polfinalu z 20,27, kar je bil šele četrti rezultat polfinala. V drugi skupini sta Frankie Fredericks in Ato Boldon tekla 19,98 oziroma 20,05. Oba sta sijajno tekla tudi tam. Fredericks je z 19,68 tekel bolje od dolgotrajnega rekorda Manee, Boldonov čas 19,80 je bil takrat sedmi na lestvici šprintov na 200 metrov vseh časov.
V finalu teka na 200 metrov je poskrbel za najbolj prepričljiv premik svetovnega rekorda.
Troboja, ki ga je z nestrpnostjo pričakoval ves svet, kljub temu ni bilo. V finalu je svet videl neverjetno predstavo samo enega moža. Johnson - s svojo ravno držo in kratkimi koraki, ki so spominjali na tek račk - je bil od poka štartne pištole do črte, ki označuje cilj, brez konkurence. Ko se je na semaforju izpisal čas 19,32, so se ljudje držali za glavo. Nov svetovni rekord in to ne kar tak! Prejšnjega je popravil za kar 34 stotink in poskrbel za največji preskok rekorda v zgodovini te discipline.
Leta 2008 mu je ta nor rekord z 19,30 na olimpijskih igrah v Pekingu iz rok vzel Jamajčan Usain Bolt, ki je leto za tem na svetovnem prvenstvu v Berlinu to znamko še izboljšal (19,19). Sedem let pozneje je na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru ostal tudi brez rekorda na 400 metrov. S časom 43,03 je nov mejnik postavil Južnoafričan Wayde van Niekerk.
Urnik Michaela Johnsona na olimpijskih igrah v Atlanti:
400 metrov kvalifikacije: 45,80
27. julij 1996:
400 metrov četrtfinale: 44,62
28. julij 1996:
400 metrov polfinale: 44,59
29. julij 1996:
400 metrov finale: 43,49
31. julij 1996:
200 metrov kvalifikacije: 20,55
200 metrov četrtfinale: 20,37
1. avgust 1996:
200 metrov polfinale: 20,27
200 metrov finale: 19,32
Brez tretjega zlata je ostal zaradi poškodbe
Do načrtovane tretje zlate medalje ni prišel. Ne zaradi tega, ker bi se zgodila senzacija in Američani ne bi zmagali, ampak zato, ker je rekord terjal svoj davek. Pri 19,32 se je poškodoval in mesto v štafeti 4x400 je moral prepustiti drugemu. Toda to je le majhen črn madež v poletni zgodbi 1996 za Američana iz Teksasa, ki je zgolj opomnil na to, da z olimpijskimi igrami ni šale.
Kokoš, ki je nesla zlata jajca, je postala še bolj priljubljena in pogodbe s sedemmestnimi številkami so začele padati z neba. Postal je super zaslužkar, s katerim so sodelovala podjetja z vsega sveta. Oglaševal je športno obutev, belo tehniko, prehrano … Vse. Na nastop pa bil v času po Atlanti plačan tudi po nekaj sto tisoč ameriških dolarjev.
Kdo je najhitrejši na svetu? Odgovora nismo dobili.
V Torontu ga je izdala mišica.
Zajeten kupček denarja se mu je pred nosom izmuznil maja 1997. Takrat sta skušala z Donovanom Baileyjem, ki je leto pred tem na olimpijskih igrah s svetovnim rekordom 9,84 zmagal v teku na 100 metrov, kar naj bi pomenilo, da je najhitrejši človek na svetu. Toda precejšen del svetovne javnosti je ta naziv prisodil Johnsonu, tako pa je trdil tudi sam. Seveda je bil Kanadčan drugačnega mnenja in je jasno govoril: "Najhitrejši sem jaz!"
Dobro, pa ugotovimo, kdo ima prav, so si verjetno rekli organizatorji spektakularnega dvoboja v Torontu, kjer naj bi na velikem štadionu SkyDome padla odločitev, kdo je zares najhitrejši. V igri je bil milijon in pol ameriških dolarjev, dve stezi in 150-metrska razdalja. Pravega odgovora nismo dobili. Po 110 metrih je Johnson, ki je bil takrat v zaostanku, a je prihajal v fazo teka, ko naj bi bil najhitrejši, je odstopil zaradi poškodbe mišice in 30 tisoč gledalcev je globoko vzdihnilo. Zmagovalec je bil tako Bailey, a spektakularen dvoboj ni ponudil tistega, kar je ves svet pričakoval.
Samomor po škandalu, zaradi katerega je ostal brez medalje iz Sydneyja
Antonio Pettigrew (1967 - 2010).
Osem let je bil Johnson lastnik petih in ne štirih olimpijskih zlatih medalj, s katerimi se v svoji atletski biografiji ponaša zdaj. Leta 2008 je ostal brez zlate štafetne medalje iz Sydneyja 2000. Tam je z ameriško štafeto, v kateri je tekel tudi Antonio Pettigrew, zlahka, z več kot dvema sekundama prednosti prišel do zlata.Toda leta 2008 je Pettigrew na sojenju trenerju Trevorju Grahamu v velikem dopinškem škandalu BALCO priznal jemanje nedovoljenih poživil na igrah v Avstraliji in Američani so ostali brez svojih medalj. Pettigrew, svetovni prvak v teku na 400 metrov iz leta 1991, je prejel dveletno prepoved nastopanja, čeprav takrat že nekaj časa ni tekel. Leta 2010 si je Pettigrew vzel življenje in umrl, star 42 let.
"Danes sem zaradi tega bolj žalosten kot jezen. Najbolj neumno je, da tega sploh nismo potrebovali. Zmagali bi tako ali tako. Bili smo tako dobri, da bi namesto njega lahko vzeli vas, pa bi zmagali," je pred leti o tem dogodku novinarki Telegrapha povedal Johnson.
Vedno je sanjal o tem, da bo bogat
Kljub temu je kar precej denarja kapnilo na Johnsonov račun, tako pa je bilo tudi v štiriletnem obdobju za tistim nastopom v Atlanti, saj je naslove še naprej osvajal, a le v teku na 400 metrov. V tej disciplini je bil svetovni prvak še leta 1997 v Atenah in dve leti pozneje v Sevilli, sijajno kariero pa zaključil z zlato medaljo na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000, kar je bil njegov zadnji nastop na velikih tekmovanjih.
"Ko sem odraščal, nismo imeli veliko. Vedno sem sanjal o tem, da bom lahko pomagal svoji družini, to mi je tudi uspelo. Imam veliko denarja in rad si privoščim stvari, ki si jih marsikdo ne more," je najmlajši od pet otrok, ki so odraščali tam, kjer zdaj navdušuje slovenski košarkarski as Luka Dončić, povedal v enem izmed intervjujev pred nekaj leti.
Na svoji atletski poti in tudi po njej je zaslužil ogromno denarja.
V garaži ima McLarna, Porscheja, Ferrarija ...
Pred njegovo veliko hišo, kjer živi danes, je parkiranih kar nekaj dragocenih avtomobilov. Od McLarna, do Porscheja, Ferrarija in Mercedesa SLS AMG, ki stanejo celo bogastvo. "Od nekdaj sem sanjal o tem, da bom bogat. Zdaj, ko sem, to rad tudi pokažem," je Johnson še povedal novinarki, ki ga je obiskala na domu.
Svoj denar je sicer vložil tudi v nekatere nepremičninske in drugačne posle. V nekaterih je kar precej denarja izgubil, drugje ga je nekaj dobil, tako da ima pod palcem še kar precej, na koncu pa je tako ali tako pa je verjetno tudi njemu postalo jasno, da denar ni vse.
To je nenazadnje ugotovil pred nekaj mesecih, ko je nekaj dni pred svojim 51. rojstnim dnem doživel blažji srčni infarkt. K sreči je preživel brez posledic in svojim oboževalcem takoj sporočil, da ga bodo kmalu lahko spet videli na delu. V zadnjem času je namreč najbolj viden v vlogi strokovnega komentatorja največjih tekmovanj.
