Četrtek, 21. 5. 2020, 4.00
3 leta, 11 mesecev
Brigita Bukovec dopolnila 50 let
Kaj danes počne Brigita Bukovec?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,47
18
So manjši in večji jubileji. Danes je Brigita Bukovec, legendarna slovenska športnica in dobitnica srebrne olimpijske medalje, priča enemu največjih v življenju, saj je srečala Abrahama. ''Prvih 50 let je bilo lepih, vseh 50. Upam, da bo tako tudi naprej,'' nam je radoživo sporočila iz Švice, kjer živi zadnja tri leta in ji je z družino tako všeč, da se še lep čas ne bo vrnila v domovino.
Zavrtimo čas v leto 1996. V Atlanti so potekale poletne olimpijske igre, Slovenijo pa je osrečila hitra svetlolaska iz Ljubljane, ki je znala odlično preskakovati ovire. Na svetu je skoraj ni bilo boljše v teku na 100 metrov z ovirami, za pičlo stotinko sekunde je ostala brez olimpijskega naslova, a osvojila srebrno medaljo, po kateri se ji je spremenil svet. Brigita Bukovec je postala ljubljenka slovenskih src, njeni nastopi v javnosti so izžarevali neverjetno simpatičnost. Petkrat je bila proglašena za slovensko športnico leta, izbrana pa je bila tudi za Slovenko leta.
Veselje Brigite Bukovec po zgodovinskem nastopu v finalu v Atlanti.
Velika športna junakinja se je zaradi zdravstvenih težav ob prehodu v novo tisočletje poslovila od atletskih stez in se posvetila novi, najlepši vlogi. Postala je mati dveh sinov, ljubezen do atletike ohranjala s šolo, ki je pozneje ugasnila, še naprej uživala status ponosa evropske državice, znane po športnih fenomenih, nato pa se je njena družina pred tremi leti odločila za veliko spremembo.
Moža Željka Pavlico je službena pot ponesla v Nyon, v bližino središča Evropske nogometne zveze (Uefa). Štiričlanska družina je začela spoznavati Švico in njeno prekrasno naravo, Brigita se je prepustila vlogi mame in žene, danes pa v ožjem krogu praznuje jubilej, ob katerem ji je zapelo srce.
Rojena pod srečno zvezdo
Težavnih stvari ne jemlje preveč resno. Sploh ne ve, ali je imela v življenju kakšno večjo težavo.
Spomine deli na več poglavij. Vedno, ko se spominja stvari za nazaj, si reče, da je imela čudovito otroštvo. Otroštvo, kjer je morala tudi kaj delati, a je to delala z veseljem. In skupaj s tistimi, ki jih je imela najraje. ''Spominjam se vsega. Od številnih potovanj in igranja pa do tega, ko me je morala sestra čuvati, ko sem bila zunaj. Takrat te ni noben 'teral' v šolo, kot se dogaja zdaj,'' se je nasmejala.
Dobre volje ji nikoli ni manjkalo, tudi takrat, ko je kot najstnica nehala trenirati gimnastiko – to je storila takrat, ko jo je učiteljica udarila – in se posvetila atletiki. ''Bilo je popolno, kaj naj rečem,'' se je zamislila, ko je v mislih preletela vse rekorde, nastope in mitinge, s katerimi je navduševala Slovenijo, vsa leta odrekanj in mukotrpnih treningov, s pomočjo katerih je postala ena izmed najhitrejših Evropejk.
Po koncu atletske kariere je napočil čas za družino. ''Včasih bi jih kar ubila, vse tri (oba sinova in moža, op. p.), a pustimo malenkosti,'' je bruhnila v smeh, s čimer je seveda dala vedeti, kako se šali, in nadaljevala: ''Imamo se vrhunsko. Odlično. Kakor spremljam težave drugih z otroki, sem lahko le srečna, da je pri nas tako. Je pa res, da sem zelo tečna. No, vidite, kakšen je bil komentar starejšega sina (takrat je šel ravno mimo njenega telefona, op. p.)? Rekel je, da to drži,'' je sporočila iz družinskega gnezdeca na obrobju Nyona, kjer je srečala Abrahama.
Ni kaj, velemojstrica za preskakovanje ovir. Ljubljančanka se je poleg srebrne olimpijske medalje veselila tudi brona na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Barceloni leta 1995 v teku na 60 metrov z ovirami in srebra na evropskem prvenstvu leta 1998. Za najprestižnejšo zmago velja tista na slovitem mitingu v Zürichu leta 1996.
''Prvih 50 let je bilo lepih. Vseh 50. Upam, da bo šlo tako tudi naprej. Zase pravim, da sem rojena pod srečno zvezdo. V bistvu sploh ne vem, ali sem imela v življenju kakšno večjo težavo. Sem taka oseba, da teh stvari ne jemljem tako resno. Narejena sem bolj 'na izi'. Z lahkoto grem čez vse,'' je zaupala, mi pa smo ji dodali, da to drži.
Z lahkoto gre lahko čez vse, saj je nenazadnje velemojstrica za preskakovanje ovir. Tako na progi kot očitno tudi v življenju! ''To ste pa dobro rekli (smeh, op. p.)! Dobro sem natrenirala.''
Nima se za veliko junakinjo
Se še počuti kot velika športna junakinja? "Ne. Pravzaprav se nikoli nisem tako gledala. Vem, da sem dosegla uspeh, a da bi morala zaradi tega toliko izstopati? Vsak je dober na svojem področju. Eden v znanosti, kulturi ali kje drugje. Vsak je zase odličen." Lahko le dodamo, da vseeno ne more biti vsak drugi na svetu. Leta 1996 je Brigita osvojila srebrno olimpijsko medaljo in dvignila Slovenijo na noge. In njen odgovor? "Do medalj ne morejo vsi, to je res, a to niti ni tako važno. Važno je, da se ljudje trudijo in da so zadovoljni. Če jim uspe, pa je še toliko boljše."
Za olimpijskim naslovom, ki ga je osvojila Švedinja Ludmila Engquist - to so večkrat ujeli pri jemanju dopinga -, je v Atlanti zaostala le stotinko sekunde.
Kar se tiče današnje zabave, ki spremlja tako velike življenjske obletnice, ne bo z njo v Švici nič. "So pač taki časi zaradi koronavirusa, ko ne bi mogli prirediti zabave z več kot petimi ljudmi. Bomo pa zato privarčevali (smeh, op. p.). No, saj smo se pogovarjali o zabavi, a jo bomo priredili šele takrat, ko pridemo v Slovenijo. Drugače ne praznujemo veliko, največkrat gremo z družino na kosilo, za 50. rojstni dan pa je prav, da se naredi nekaj več. To od tebe pričakujejo tudi drugi."
Zabava bo torej v Sloveniji, kdaj točno, pa ostaja še neznanka. "Za zdaj ne moremo storiti še ničesar. Upam, da čim prej obiščemo Slovenijo, kjer imam mamo in sestro, potem pa nameravamo poleti na morje na Hrvaško. Tako da bo zabava ravno nekje vmes," je današnja slavljenka razkrila načrt. Če se bo uresničil, se bodo tako poleti v Ljubljani odpirali šampanjci.
Najtežje je spregovoriti francosko
Z družino so pred kratkim uživali ob spoznavanju lepot Zimbabveja.
V Švici kot družina uživajo vsak na svoj način. Mož Željko Pavlica sodeluje z Evropsko nogometno zvezo (Uefa), sinova obiskujeta šolo, starejši Aljaž srednjo z mednarodnim programom, mlajši Aleksander pa ravno končuje osnovno šolo, ki ima v Švici kar 11 razredov. ''Zelo sta pridna. Postala sta prava poliglota. Tekoče govorita tri jezike; francoskega, angleškega in nemškega. Mama in oče sta v tem malce slabša,'' priznava, da je francoski jezik zanjo še prehud zalogaj.
Zakaj se ni mogla še bolj zbližati s francoščino? ''Ko si tukaj, je najtežje spregovoriti. Če mi kdo kaj reče, če poslušam radio ali gledam televizijo, razumem skoraj vse. Spregovoriti je pa težje. Francoščina ima tistih milijon pravil, ki se jih je treba dobesedno 'napiflati'. Se pa s tem ne obremenjujem. Če kaj povem francosko, pač povem nepravilno. Mi je vseeno, saj ne moreš drugače.''
Z domačini ni toliko v stiku, še največ v trgovini. Drugače se veliko druži s Slovenci, ki jih je v Nyonu kar nekaj, ali pa se sporazumeva v angleščini.
Hotela ji je pokazati vajo, a ni zmogla
Otrokom hoče pokazati kakšno vajo, ki jo je z lahkoto opravljala kot tekmovalka, a tega ne zmore več.
Oba mlajša sinova trenirata nogomet. Igrata v klubu Stade Nyonnais, katerega članska ekipa igra v tretji ligi, njen član pa je tudi Dalibor Stevanović, nekdanji slovenski reprezentant in udeleženec SP 2010 v Južni Afriki.
''Mlajši sin Aleksander je zelo dober. Povabljen je v reprezentanco kantona Vaud. Je pravi hudič na igrišču, zelo živ, pravi 'fuzbaler'. Starejši Aljaž se je žal poškodoval. Ima težave s kolenom, odmiranjem hrustanca, tako da je moral na operacijo in nosi že skoraj leto in pol bergle. Žal bo izgubil dve leti pri nogometu, se pa ukvarja še z drugimi športi, tudi z boksom.''
V Nyonu je v treh letih večkrat zašla tudi na bližnji atletski stadion. Tam jo je trener spoznal tudi z obetavno švicarsko atletinjo. ''Bila je mladinska reprezentantka Švice v sedmeroboju. Pomagala sem ji pri teku čez ovire, lani pa je odšla v ZDA,'' je malce obudila stik s kraljico športa. V Nyonu je bila tudi v stiku z najboljšo evropsko ''ovirašico'' na 400 metrov, Švicarko Leo Sprunger, ki prihaja prav iz tega mesta.
Ko je mladi Švicarki pokazala nekaj vaj, se je pošteno zamislila. ''Hotela sem jih, a jih nisem več zmogla. Preprosto ni šlo več. Tudi zdaj, ko hočem otrokom pokazati kakšno vajo, se iz tega zafrkavamo, saj mi ne gre več. Čeprav sem bila pred tem prepričana, da sem jih še vedno sposobna narediti,'' se je čudila sama sebi in ugotovila, da je pripravljenost po 40. letu začela drastično padati.
Oba njena sinova trenirata nogomet pri klubu Stade Nyonnais.
Zato sodelovanje na veteranskih tekmovanjih v atletiki pri njej ne pride v poštev. ''Ne, to me sploh ne mika. Saj se komaj premaknem, tudi teči ne morem več. Kar je po svoje zanimivo, saj sem cel dan na nogah, veliko skačem, še vedno sem ista, ko pa hočem opraviti kakšno vajo, pa se izkaže, da je to nemogoče. In potem se sama sebi čudim, kako lahko človek tako hitro zakrni,'' ugotavlja svežepečena abrahamovka in brez sramu dodaja, da je za kakšen fitnes ali pa tek prelena. ''Nimam motivacije,'' je kratka in jedrnata.
Spominja jo na Slovenijo
Francoski jezik ji še vedno povzroča hude preglavice, ko je treba spregovoriti.
Ljubezen do atletike je še tako velika, da jo je švicarski trener pred leti prosil, da bi prevzela vodenje mladih atletinj, a se je načrt izjalovil. Francoščina se je izkazala za preveliko težavo. ''Pozna se, da učenci v švicarskih šolah začnejo z angleščino šele v šestem razredu. Škoda.''
Med 12. in 14. uro sledi v Švici zanimiv premor. Šole se prekinejo, otroci pa pridejo domov na kosilo. ''Tak je sistem. Pavza, siesta. Takrat moraš biti doma. Tega sem se kar navadila,'' z veseljem pričaka sinova, obenem pa navdušeno skrbi za svoj vrt. Živijo v ogromnem atriju, kjer se lahko na veliko zabava z rastlinami. Hiša je blizu gozda, poleg travnikov in poti za sprehajanje.
''Nismo v središču mesta, tako da ni gneče. Polno je vinogradov, lepo se je sprehajati. Zelo me spominja na Slovenijo, veliko je gozdov, zelenja. Spomnilo nas je na Slovenijo, ki je še vedno najboljša država za živeti. Imamo vse. Razen tega, da bi bilo treba kaj spremeniti v politiki, v sistemu. A upanje še imamo.''
Slovenija ne bo nikoli postala druga Švica
Ženeva je od Nyona oddaljena le dobrih 20 kilometrov.
V Švici živi že tretje leto. Na vprašanje, ali bi lahko Slovenija kdaj postala druga Švica, je kot iz topa ustrelila: ''Nikoli.'' Tako odločen odgovor je hitro podprla z razlago in primeri iz življenja.
''Če pogledamo samo vrtce in osnovne šole, kako delajo z otroki in kaj jih učijo. Poglejte mojega Aleksandra. Ne bom rekla, da je bil ravno največji kršitelj pravil, a ni bil ravno vodljiv otrok, da bi poslušal vse, kar bi moral. Če morda zdaj z avtom zapeljem v rumeno luč, kar se v Švici ne sme, in je poleg mene, povsem ponori. Tega jih začnejo učiti že v vrtcu. Imaš pa tudi šolska pravila. Aleksu je zazvonil mobilni telefon v šoli in so mu ga vzeli. Nazaj ga je dobil šele čez mesec dni. Lahko bi se na glavo postavila, če bi ga hotela prej, pa se ne bi zgodilo nič. To je švicarska šola. V Sloveniji bi takoj prišli na šolo in zahtevali, naj jim izročijo telefon, češ da je to njihova lastnina. No, v Švici so drugačna pravila. Ko narediš prekršek z avtom in ti Švicar reče, da plačaj, ni možnosti, da ne bi. Če ne plačaš, ti blokirajo račun. Policiji ne moreš reči ne. Ne, ne moremo biti druga Švica,'' je prepričana nekdanja slovenska atletska prvakinja, ki v Nyonu na televiziji veliko spremlja slovenska poročila.
''Zelo rada poslušam politiko, veliko gledam tretji program in kar ne morem verjeti, kaj se dogaja. Ampak o tej temi bi raje ostala brez komentarja. No comment,'' ob življenjskem jubileju ni hotela pogrevati političnih tem.
Ne more dojeti, kako zategnjeni so lahko Švicarji
K švicarskemu zdravstvenemu sistemu ima nekaj pripomb.
Kar zadeva Švico, jo moti zaprtost domačinov. ''Ne moreš dojeti, kako zaprti so vase. Kako zategnjeni so lahko. Za njih si vedno tujec. Ženeva, Lozana ali ne nazadnje že Nyon so medkulturna mesta, a so Švicarji, ki so rojeni tukaj, vseeno zategnjeni. Takoj usmerjajo otroke, češ, ti prihajaš od tam, ti boš torej gradil cesto ali pa urejal vrtove, mi pa gremo na gimnazijo. V Švici se moraš boriti, da te postavijo v isti koš.''
Poleg introvertiranosti in nezaupljivosti do tujcev so Bukovčevo v Švici zmotile tudi zdravstvene storitve. ''Tisti, ki se pritožujejo, kako je s tem pri nas, so lahko v primerjavi s Švico samo tiho. Tu sicer ni čakalnih vrst, takoj prideš na vrsto. Ne govorim tudi, da so slabi zdravniki. Govorim pa o zdravstvenem sistemu, ki ga plačuješ kot nor. Če hočeš biti zavarovan, moraš vsako stvar plačevati mesečno, potem pa še dodatno,'' se je stežka navadila na stalne izdatke, ki so v Švici nekajkrat višji od tistih, s katerimi je imela prej opravka v Ljubljani. ''V Švici je vse trikrat dražje. Ni primerjave z lagodnim življenjem v Sloveniji. V Švici lahko umirjeno živiš le, če imaš dobro plačo. Potem je vse v redu.''
V Švici vsaj še tri leta
Pogrešajo Slovenijo, a so se navadili življenja v Švici.
Všeč ji je šolski sistem v Švici, sinova imata na šest tednov približno 14 dni počitnic. Tako šolarji ne morejo pregoreti. Po mnenju Bukovčeve ne bi mogli pregoreti niti drugače. ''Če rečem, da je njihova osnovna šola petkrat lažja od naše, sem še premalo rekla. Veliko pove podatek, da so pri njih kemija, biologija in fizika združene v en predmet. V znanost. Tako ne morejo imeti veliko snovi. Kar se je Aljaž pri matematiki v Sloveniji učil v sedmem razredu, se tukaj v desetem. Tu je osnovna šola bolj humana, potem pa poteka velika selekcija, kdo bo šel na gimnazijo. Takrat izbirajo in usmerjajo profesorji.''
Rada bi, da bi sinova v Švici končala osnovno in srednjo šolo.
''Pogrešamo Slovenijo, a smo se navadili življenja v Švici,'' pojasnjuje današnja slavljenka. O tem, kdaj se bodo kot družina vrnili v Slovenijo, še ne razmišlja. Oziroma še ne ve nič. ''Vsaj še tri leta bomo tukaj. Mož je zadovoljen, domov pa se lahko vedno vrneš. Bi pa rada, da sinova tu končata osnovno in srednjo šolo, za fakulteto se bosta pa že znašla,'' ponosno spremlja njuno izobrazbo v tuji državi, kjer krepita znanje in tekoče govorita v kar treh jezikih.
Nihče ne more premakniti Aleksandra Čeferina
Aleksander Čeferin je s svojo osebnostjo navdušil petkratno slovensko športnico leta.
V bližini njihovega doma je sedež najmočnejše evropske športne organizacije, ki ji v obdobju pandemije koronavirusa ni lahko. Evropska nogometna zveza, tudi delodajalec Brigitinega moža, je sredi viharnega obdobja, v katerem bodo nogometaši prisiljeni nekaj časa nastopati pred praznimi tribunami. Prvi mož evropskega nogometa je Aleksander Čeferin. Ga Švicarji dobro poznajo in je dvignil prepoznavnost Slovenije v tem delu Evrope?
''Tisti Švicarji, ki jih poznam, kaj dosti ne razpravljajo o nogometu, tisti, ki vedo, kdo je Aleksander Čeferin, pa ga zelo spoštujejo. Ne le Švicarji, Sloveniji je naredil reklamo po vsem svetu. Lahko smo ponosni nanj. Dobro ve, kaj hoče, je neomajen, nepodkupljiv. Vsakemu, ki je na takšnem položaju, se je težko odločati. Za tem, kar odločiš, moraš stati. To ima Aleksander v sebi. Stoji za tem, kar je rekel, pelje svojo pot, pri tem pa ga ne more nihče premakniti. Ne da se ga usmerjati v drugo smer. Zelo je samozavesten in še nekaj je: v vseh teh letih, odkar je predsednik, se ni prav nič spremenil ali postal vzvišen. Malo ljudi ima to v sebi,'' je ena največjih slovenskih športnic vseh časov navdušena nad predsednikom Uefe.
Hvaležna Juretu Kastelicu za vse
Leta 2020 bi moralo biti evropsko prvenstvo v nogometu, a se ni izšlo, prinaša pa tudi nekaj zanimivih atletskih okroglih obletnic. Pred dobrim tednom je Merlene Ottey, legendarna Jamajčanka, ki je nastopala tudi v slovenskem dresu, dopolnila okroglih 60 let. ''Z njo nisem v stiku. V Sloveniji sva se videvali le na stadionih, v tujini pa na različnih tekmovanjih. Poznalo se je, da je bila Merlene v skupini Srdjana Djordjevića, jaz pa v skupini Jureta. Ja, Jure,'' je obstala in se zamislila.
Jure Kastelic je Brigito Bukovec in Alenko Bikar popeljal do vrhunskih rezultatov svetovne veljave.
Spomnila se je na trenerja Jureta Kastelica, ki je letos izgubil bitko z zahrbtno boleznijo. ''Leto 2020 je grozno. Odšel je Jure, a nisem mogla priti domov. Sem pa imela neposreden prenos s pogreba, da sem ga lahko gledala. Alenka (nekdanja sotekmovalka in velika prijateljica Alenka Bikar, op. p.) je vse organizirala. Tako lahko rečem, da sem bila prisotna na pogrebu,'' ji je žal, da zaradi višjih sil ni mogla priti na pogreb ljubljenega trenerja, brez katerega ne bi nikoli postala tako znana športnica. Petkratna slovenska športnica leta in dobitnica Bloudkove nagrade.
Atletsko kariero je sklenila v začetku leta 2001, nato se je posvetila družini.
''Že to, da sem z njim ostala od prvega dne, ko sem prišla na stadion, pa vse do konca kariere, pove marsikaj. To se ne zgodi vsakemu. Sploh naju z Alenko ni bilo lahko imeti skupaj. Puberteta in vse, kar je sledilo, a je šel čez vse z nama. Včasih ni bilo lahko, a je zadeve krasno izpeljal. Načeloma smo športniki tudi prilagodljivi. Seveda vemo, zakaj to delamo, vseeno pa je bil Jure tisti, ki me je obdržal v športu na svoj način. Na način brez večjih težav, brez drog, poškodb. Vse je imel v rokah,'' mu je hvaležna za vse, kar je storil v njeni karieri.
Dodaten dokaz o tem, da ni posegala po nedovoljenih poživilih, je njena živahnost, vitalnost. Pri 50 letih ima še vedno atletsko postavo. ''Jure je bil tako proti dopingu, da tega ne morem povedati. Hvala mu."
Danes ji bo dovoljeno marsikaj. Danes je njen dan. Vse najboljše, Brigita!
18