Berlinskega ne pozabiš nikoli

Nisem maratonec in nikoli ne bom. Kot atlet sem tekmoval na precej krajših razdaljah in o tistih, ki so tekli na maratonih, sem si vedno mislil, da z njimi nekaj ne more biti v redu. Odtekel sem nekaj polmaratonov in že 21 kilometrov se mi je zdel precej velik zalogaj. Pa ne zaradi tistih kilometrov na tekmi, temveč tistih na treningu. Za 42 kilometrov na tekmi nekateri v obdobju pred tem pretečejo tudi do 800 kilometrov na mesec. Ne, hvala, to ni zame.

"Ti si tekač, potem tečeš maratone, pa to, a ne?"

Poleg tega, da si vsak tekač želi vsaj enkrat preteči maraton, je bilo tudi zgornje vprašanje tisto, ki me je občasno zbodlo, saj sem moral nanj vedno odgovoriti z "ne". In v očeh tekaških laikov sem lahko večkrat razbral, kaj si mislijo: "Kakšen tekač je to, če še ni pretekel maratona". In sem šel. Na svoj prvi maraton v domači Ljubljani. Nikoli nisem slovel po nabiranju kilometrov in tudi takrat nisem pretiraval, čeprav sem se dva meseca in pol pripravljal izključno na maraton. V vsem tem času sem naredil ravno polovico zgoraj omenjene mesečne kilometrine.

Bilo je mučno. Od 30. kilometra naprej sem trpel, zelo trpel. Trpel sem tako, da si nikoli v življenju nisem mislil, da bom tako trpel. Vsaj med tekom ne. Zadnjih pet kilometrov sem sam tekel po Dunajski cesti proti središču mesta, v prsi je pihal še veter, in se spraševal: "Zakaj, za koga?" Bil sem preslabo pripravljen, preveč tekmovalen, morda sem celo nekoliko podcenil maratonsko razdaljo. V cilj sem se komaj "priplazil" in čeprav je bil na semaforju čas 2;41:57, kar je bilo precej bolje od načrtovanega, nisem čutil tistega olajšanja, veselja, navdušenja oziroma zadovoljstva, o katerem tako radi govorijo maratonci. Noge me niso več držale, zgrudil sem se na tla, ko sem prišel k sebi, pa vsem jasno in glasno povedal, da je bil to moj prvi in zadnji maraton. Ne, hvala, to ni zame.

"Zate imamo štartnino, bi tekel v Berlinu?"

Od lanskega ljubljanskega maratona pa do letošnjega poletja sem tekel le s svojimi rekreativnimi tekači. Dvakrat tedensko. Če me je kdo vprašal "ali tečeš maratone, pa to", sem mu ponosno lahko povedal, da sem tudi maraton že pretekel, seveda, saj sem namreč tekač, kajne. Na naslednji maraton nisem niti enkrat pomislil, nato sem po telefonu od predstavnice za stike z javnostjo pri Atletski zvezi Slovenije dobil ponudbo, ki je bila naslednja: "Imamo eno štartnino, ki je namenjena novinarju. Bi tekel na berlinskem maratonu?"

Brez razmišljanja sem rekel, da sem za. Berlinski maraton, najhitrejša proga na svetu, odlična organizacija, 40 tisoč tekačev, milijon gledalcev ob progi, svetovni rekordi … Temu preprosto ne smeš reči ne. Vedel sem, da sem bil in da bom pripravljen še precej slabše kot lani, a sem temu prilagodil cilje – teči sem želel pod tremi urami in tokrat za spremembo uživati.

Prvič sem se res basal s testeninami

V Berlin smo prišli dan pred tekmo, v soboto dopoldan. V ekipi nas je bilo deset, med njimi tudi slovenska rekorderja v maratonu Roman Kejžar in Helena Javornik. Prvič sem preizkusil pravi "carbo loading". Za kosilo testenine, za večerjo testenine, vmes pa še energijski bomboni, ki smo jih dobili ob prevzemu štartnih številk … Ko sem pri večerji na glas razmišljal o pici, me je Kejžar v šali hitro opomnil, da pica je za tek nad tri ure in sem seveda naročil špagete.

Na dan tekme smo bili ob 6. uri na zajtrku, ob 7. uri pa že na poti na kakšne pol ure hoje oddaljen štart, ki je bil ob 8.45. Bliže smo bili dogajanju, vse več je bilo tekačev, ki so prihajali z vseh strani. Proti koncu je bila le še ena velika reka ljudi, ki je drla proti Brandenburškim vratom. Na trenutke sem pomislil, da to ne bo moglo iti vse gladko skozi in sem čakal, kje se bo zataknilo, a je bil strah povsem odveč. Organizacija v Berlinu je praktično brez napak. Oddaja garderobe, prostor za ogrevanje, dostop do štartnega boksa … vse je potekalo kot po maslu. Vseh 40 tisoč tekačev je razdeljeno v cone po prijavljenem času. Če bi prišel na štart zadnjo minuto, bi brez težav vstopil v dodeljeno cono. Ni goljufanja, ni prerivanja in ni preskakovanja ograj ter podobnih nevšečnosti.

Ulica 17. junija je pokala po šivih

Na Ulici 17. junija, kjer je štart (in cilj) berlinskega maratona, zadnje minute pred pokom pištole vlada posebna energija. Štirideset tisoč tekačev čaka na posebno doživetje, kar berlinski dogodek nedvomno je. Na hitro so predstavili najboljše povabljene tekače, nato pa tri, dva, ena in smo šli. Skupaj z Javornikovo, s katero sva imela podoben cilj in sva skupaj pretekla 35 kilometrov, sva štartala na koncu cone B (prijavljeni časi 2;40 – 2;50). V prvih kilometrih je bilo precej gneče, a ker so vsi tekači v sebi primernih conah, ni nikakršne potrebe po prehitevanju. Prepustiš se toku, saj ima ravno pravi tempo.

Pričakoval sem, da se kača sčasoma raztegne, a tudi po 10 kilometrih, ki so mimogrede minili, kot bi mignil, sva bila obkrožena s številnimi tekači, tako da si na okrepčevalnicah komaj prišel do svojega kozarčka. Kilometrske oznake so dokaj hitro šibale mimo, najin tempo 4:13/kilometer pa je bil ves čas nespremenjen. Ker je bila moja pripravljenost za maraton mizerna, sem vedel, da mi bodo prej ali slej začele odpovedovati noge, čeprav sem imel na trenutke občutek, da bi lahko tekel hitreje. A hitro je hitro prehitro in nisem želel, da bi me na 35. kilometru čakal berlinski (beri tekaški) zid. Zato sem prvič za spremembo raje opazoval znamenitosti nemške prestolnice, navijače s številnimi transparenti, med katerimi je bil tudi "Go, Peter, Go!", ki sicer ni bil namenjen meni, a ti nariše nasmeh na obraz, otrokom ob progi podeljeval "petke", ker sem videl, da drugi pred mano tega ne počno, se navduševal nad glasbenimi skupinami ob progi in preprosto užival ter poskusil pozabiti na noge, ki so vse bolj trpele.

Najbolj so trpeli sklepi

Od 25. kilometra so začele noge precej boleti. Takšne razdalje niso bile vajene, še manj pa asfaltne podlage. Najbolj so trpeli sklepi, manj mišice in za trenutek sem se ustrašil, kaj bo, če se bodo bolečine stopnjevale. K sreči se niso in na 35. kilometru sem vedel, da bo šlo brez težav do cilja. Malo sem celo pospešil, a kmalu ugotovil, da se nima smisla naprezati in raje opazoval številne tekače okoli sebe in njihove težave. Najbolj so se mi smilili tisti, ki so stali ali celo ležali sredi proge po 40. kilometru in se zvijali v bolečinah, ki so jih povzročali mišični krči.

Pod Brandenburškimi vrati me je zmrazilo

Kakšnih 300 metrov pred ciljem proga vodi skozi Brandenburška vrata, eno glavnih znamenitosti Berlina. Kar se mi je zgodilo, preden sem šel skozi, se mi ni zgodilo še nikoli. Tu je ob progi največ navijačev, vsi glasno navijajo in ti vlivajo še zadnje atome moči, ki jih potrebuješ do cilja. Mene je zmrazilo, počutil sem se, kot da sem olimpijski zmagovalec, ki priteče na olimpijski štadion. Tega trenutka najbrž ne bom nikoli pozabil. Podoben občutek se je vrnil v cilju, a v precej nežnejši obliki, kar se mi je zdelo zanimivo, saj bi pričakoval, da vrhunec samozadovoljstva doživiš, ko pretečeš ciljno linijo. Brandenburška vrata očitno naredijo svoje.

Drugi maraton sem pretekel v času 2;58:30 in tako izpolnil tudi rezultatski cilj, ki pa je bil na koncu drugotnega pomena. Pretekel sem berlinski maraton, kar je bila zame enkratna izkušnja, užival v odlično organizirani tekaški prireditvi in z bolečimi nogami, a prvič s širokim nasmeškom in dvignjenimi rokami pritekel v cilj.