Atletski Kevin Kampl, ki mu Nemci ne pustijo teči za Slovenijo

Zgodba, kot jih je ogromno, in zgodba, ki močno spominja na Kevina Kampla. Tudi njegove slovenske starše je pred leti s trebuhom za kruhom odvleklo v Nemčijo, tudi pri njem doma so vedno ohranjali slovenske korenine. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je njegovega očeta poslovna pot popeljala v Nemčijo. Tam je Mitja Kočevar z družino še danes, ko je velik športnik po duši. Včasih je bil to zares. Je nekdanji atlet in tudi strelec, dober prijatelj velikega slovenskega olimpijca Rajmonda Debevca, s katerim sta nastopila na dveh svetovnih in še nekajkrat toliko evropskih prvenstvih.

"Ravno danes bom prespal pri njem," je to, kako močna vez je z družino Debevec, potrdil nasmejani Nick Kočevar, s katerim smo se pogovarjali po treningu med nekajdnevnim obiskom Ljubljane. Govori z močnim nemškim naglasom, a zelo dobro slovensko. "Doma govorimo včasih slovensko, včasih pa nemško," je pojasnil.

Razume praktično vse. Če česa slučajno ne, na pomoč vskoči oče. Sicer tudi njegov trener, ki se je veščin učil od Alberta Šobe. Trenerja, ki je do naziva najhitrejšega Slovenca vseh časov in svoj čas tudi najhitrejšega belca na svetu popeljal Matica Osovnikarja. Enega tistih šprinterjev, ki jih je Nick vedno občudoval.

Sportal Matic Osovnikar: Naziv najhitrejši belec na svetu mi ni bil všeč

Albert Šoba: Je veliko boljši, kot je bil v teh letih Matic Osovnikar

Nick in Mitja Kočevar že vrsto let sodelujeta z Albertom Šobo. Foto: Vid Ponikvar/Sportida V Sloveniji Nick in Mitja Kočevar sodelujeta z Albertom Šobo, ki je eden najboljših slovenskih atletskih trenerjev in mladega nemškega šprinterja odlično pozna.

"Z njim sodelujeva že šest let. Njegov odnos do atletike je zelo resen, na ravni članov. Ne samo, da naredi vse, kar mu trener reče, ampak ob tem tudi razmišlja in se zna zbrati. Dela z glavo. Na svetovnem prvenstvu do 18 let je pokazal izjemno psihološko moč, saj je iz teka v tek nastopal bolje, najbolje pa prav v finalu. Lani je imel precej smole s poškodbami, zato je to mogoče pustilo posledice tudi na psihološki pripravljenosti, a verjamem v njegov razvoj. Ocena potenciala je vedno vezana na starost. Glede na to je njegov potencial izjemen, saj je pri 17 letih tekel 10,54. Osovnikar je enak rezultat dosegel šele kot član pri 20 letih," je o Nicku povedal izkušeni Šoba, ki mu je sprva veliko pomagal, zdaj pa vskoči samo še s kontrolo tehnike teka in mnenji o posameznih trenažnih zadevah.

Slovenskega rekorderja je od nekdaj občudoval

"On je bil vedno moj vzor. Pokazal je, da lahko tudi belec naredi kaj v šprintu na svetovni ravni. Z njim sem pred leti tudi treniral in ga občudoval," je mladenič iz mesta Rosenheim na Bavarskem z nekaj več kot 60 tisoč prebivalci povedal o slovenskem rekorderju, ki je leta 2006 v Göteborgu osvojil bron na evropskem prvenstvu in leto pozneje postal prvi belopolti šprinter v finalu svetovnega prvenstva teka na sto metrov po dveh desetletjih.

V Ljubljano pride pogosto in tukaj tudi trenira. Nekoč je treniral tudi z Maticem Osovnikarjem. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Za rezultatom 10,13, ki ga je dosegel najhitrejši Slovenec vseh časov, z osebnim rekordom 10,54 Nick še krepko zaostaja, a tekel ga je leta 2017. Ko je dopolnil komaj 17 let. V isti starostni dobi je bil Osovnikar veliko počasnejši. Pot do uspeha je sicer še dolga, a optimizma in odločnosti Nicku res ne manjka.

"Moj cilj je, da se uvrstim na olimpijske igre," je povedal, se nasmejal in takoj nadaljeval. "Šalim se. Seveda ne bi bil zadovoljen samo s tem. Zadovoljen sem, da sem bil peti na svetu, imam tudi bavarski rekord. Tega nima vsak, ampak zakaj ne bi bil še boljši? Želim osvajati tudi medalje. Želim teči pod desetimi sekundami," je Nick potrdil, da močno verjame v svoje sposobnosti in je prepričan v uspeh.

Do zdaj je za Nemčijo nastopil samo enkrat. Na svetovnem prvenstvu do 17 let pred dvema letoma v Keniji. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Ko je videl očetov izraz na obrazu, je bil šokiran

Na velikem mednarodnem tekmovanju je ob medaljah, ki jih je nabiral na nemških prvenstvih, do zdaj nastopil samo enkrat in takoj pokazal, da je iz pravega testa. Na svetovnem prvenstvu do 17 let v Nairobiju pred dvema letoma je bil peti. Postal je najboljši Evropejec in najboljši belopolti šprinter v svoji starostni kategoriji.

"Nisem bil presenečen nad tem, saj sem napovedoval, da hočem v finale. Šlo je natanko tako, kot sem si predstavljal. Je pa res, da je bilo z očetom drugače. Ko sem po prihodu v cilj videl njegov izraz na obrazu, je bil šokiran," je povedal o nastopu v Keniji, kjer je močno opozoril nase.

Kako je postal najhitrejši Evropejec na svetu?

Fotografija iz finala teka na sto metrov na svetovnem prvenstvu v Nairobiju leta 2017. Foto: Mitja Kočevar Nick Kočevar je na svetovnem mladinskem prvenstvu v Nairobiju leta 2017 do finala prišel po tem, ko je najprej s časom 10,68 osvojil drugo mesto v svoji kvalifikacijski skupini. V polfinalu je bil tretji v svoji skupini in z rezultatom 10,57 napredoval med najboljših osem po času.

Ob težkih pogojih v deževnem finalu, v katerem sta bila z rojakom Luisom Brandnerjem edina Evropejca, je zasedel peto mesto s časom 10,83. Svetovni prvak je postal Južnoafričan Tshenolo Lemao s časom 10,57. Drugi je bil še en Južnoafričan, Retshidisitswe Mlenga, ki je tekel 10,61, bron pa je pripadel Jamajčanu Tyreku Wilsonu z rezultatom 10,65. Brandner je bil osmi s časom 11,13.

Na vrata sta potrkala Adidas in Puma

Da je tako, potrjuje tudi dejstvo, da sta po tem prvenstvu na njegova vrata potrkala dva velikana med športnimi korporacijami, ki prihajata iz Nemčije, Adidas in Puma. Odločil se je za tisto, katere glavni obraz je bil vrsto let najhitrejši Zemljan vseh časov. "Ko sem podpisal pogodbo z njimi, so mi rekli, da je Usain Bolt odšel, jaz pa prihajam," je Nick povedal malo v šali, a ob pogovoru s tako odločnim fantom je jasno, da malo tudi zares. "Za Pumo sem se odločil, ker so mi dali občutek, da si me res želijo," je dodal.

Že dve leti sodeluje s Pumo, ki je stala tudi za zgodbo najhitrejšega Zemljana vseh časov, Usaina Bolta. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Ob eni izmed dveh znamenitih svetovnih korporacij iz Herzogenauracha na Bavarskem, ki sta ju ustvarila brata Rudolf in Adolf Dassler, ima še nekaj sponzorjev, ki pomagajo pri njegovem napredovanju. S pogoji, ki jih ima na voljo v Nemčiji, je zadovoljen.

"Malce bolj zahtevno je le pozimi. V Rosenheimu, kjer sem član tamkajšnjega majhnega lokalnega kluba, ni dvorane, tako da se moram na treninge peljati v 80 kilometrov oddaljen München. Vzame mi uro, uro in pol v vsako smer, kar je ob vsakodnevnih treningih malce naporno, sicer pa je dobro," je povedal Nick, ki je lani začel s študijem mednarodnega menedžmenta na daljavo. Tri ure na dan si vzame za šolo, sicer je njegovo življenje povsem usmerjeno v atletiko.

"Je neverjetno marljiv in osredotočen na cilje, ki si jih zada," ob tem dodaja njegov oče. Do leta 2004 so z družino živeli v Berlinu, kjer se je Nick tudi rodil. Nato so se preselili tja, kjer živijo zdaj. "Vedno sem se ukvarjal s športom. Treniral sem vse živo. Nogomet, tenis, a potem sem se osredotočil na atletiko. Vedno sem bil hitrejši od drugih, zato mi je hitro postala všeč. Zdaj živim za atletiko in sem prepričan, da lahko pokažem marsikaj," je svoje atletske začetke, ki so bili prepleteni tudi z nekaterimi drugimi disciplinami, potem pa se je usmeril samo v šprint, opisal Nick.

Mitja Kočevar: Zakaj ne bi zmagal tudi na olimpijskih igrah?

Mitja Kočevar, oče in tudi Nickov trener. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Kaj o Nicku pravi njegov trener, ki je hkrati tudi njegov oče? "Sodelujeva zelo dobro, kar ni enostavno, saj sem njegov oče, a je uspešno predvsem zaradi njegove visoke profesionalnosti. Je zelo organiziran, vztrajen in izjemen talent. Peto mesto na svetovnem prvenstvu v Nairobiju je najboljša nemška šprinterska uvrstitev vseh časov," je svojega sina pohvalil Mitja Kočevar in dodal, da ima Nick izjemen potencial v daljšem šprintu, tudi na 400 metrov, pa tudi v skoku v daljino in troskoku.

"Zanimivo bo videti, v katero smer bo šel njegov razvoj. Nickovi cilji so visoki, predvsem pa zelo jasni in realni. Njegova želja so olimpijske igre, finale, zakaj pa ne tudi zmaga. Letos si želi medalje na evropskem prvenstvu do 20 let. Glede na dosežke na treningih ocenjujem, da je to realno," je ocenil cilje za sezono 2019.

Po letu težav z zdravjem odlično pripravljen komaj čaka, da se začne

Njegov osebni rekord v teku na 200 metrov je 21,71. Tudi tega je tekel v zanj odmevnem letu 2017 in komaj čakal, kaj bo v letu 2018. Prineslo ni nič dobrega. Imel je težave z zdravjem in predvsem iskanjem prave diagnoze, kaj je z njim narobe, zato je tekel samo enkrat. Na začetku sezone. Potem je ob pomoči priznanega nemškega kiropraktika Thomasa von Mendelssohna, ki je sodeloval tudi z Boltom, ugotovil, zakaj ima težave. Po dveh tednih je bil popolnoma zdrav. Na njegovo žalost je rešitev našel šele ob koncu lanske poletne sezone.

Treniral je dobro, zato je odlično pripravljen in komaj čaka, da se nova sezona začne. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

V začetku letošnjega leta ga je zdelala gripa, tako da je ključni del zimske sezone izpustil. Korak naprej, ki ga želi storiti, je moral prestaviti na poletje 2019. Pravi, da ga pričakuje odlično pripravljen.

"Treniral sem dobro in brez težav, sem v odlični formi. Pripravljen sem zelo dobro. Verjamem, da bom že letos tekel 10,30, morda tudi 10,20. Želim zmagati povsod, kjer bom nastopil. Na bavarskem prvenstvu, na nemškem prvenstvu. Tudi na evropskem prvenstvu do 20 let," je samozavestno razkril, s kakšnimi cilji se podaja v poletno sezono, ki je pred vrati, in se dotaknil tudi velikega cilja. Evropskega prvenstva do 20 let, ki ga bo med 18. in 21. julijem gostil Boras na Švedskem.

Že julija bi rad za Slovenijo osvojil medaljo

V Skandinaviji bo ciljal na medaljo, ki je zanj vsekakor dosegljiva, a pred odhodom tja ima še eno željo. "Tam bi rad nastopal za Slovenijo," je povedal in potrdil zgodbo, ki je nam prišla na uho pred kratim.

"Od tukaj prihaja velik del moje družine. Moji starši so Slovenci, prastarši prav tako. Tu imam tudi kar nekaj atletskih prijateljev, s katerimi treniramo in smo povezani. Nemčija je velika, tam se z drugimi vidiš le na velikih tekmah. V Sloveniji so ljudje bolj povezani," je navedel enega izmed razlogov, zakaj bi Nemčijo zamenjal za Slovenijo. Drugi je prav gotovo ta, da se spogleduje tudi s selitvijo in študijem v državi svojih staršev.

Rad bi nastopal za Slovenijo, a če Nemci ne bodo izdali dovoljenja, bi moral na to čakati kar tri leta. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Slovensko državljanstvo že ima, obojestranska želja obstaja … Nič lažjega, torej. Na njegovo žalost in na žalost slovenske atletike ne. Lani je Mednarodna atletska zveza IAAF močno zaostrila prestope iz ene atletske reprezentance v drugo. Dres druge države lahko po novem atleti in atletinje oblečejo šele tri leta po tem, ko zaprosijo za menjavo reprezentance.

Če bi se to zgodilo danes, bi Nick lahko prvič za Slovenijo nastopil šele aprila 2022. Do takrat bi moral izpustiti nastope na vseh velikih tekmovanjih. Razen če ne bi našel izhoda v sili. Obstaja namreč možnost, da za Slovenijo nastopi takoj, če bodo zeleno luč za to prižgali Nemci.

"Želim si, da bi se to zgodilo in bi že letos poleti osvojil prvo medaljo za Slovenijo," je povedal Nick, a informacije, ki prihajajo iz Nemčije, zanj in za slovensko atletiko niso najbolj spodbudne. Kot eden najbolj nadarjenih evropskih šprinterjev je v Nemčiji seveda močno opozoril nase, zato si na tamkajšnjem olimpijskem komiteju kot tudi na atletski zvezi ne želijo, da bi ga izgubili.

Na letošnjem mladinskem evropskem prvenstvu na Švedskem bi moral biti med favoriti za medalje. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Ne glede na to, za koga, na Švedskem namerava teči

Če jih na Olimpijskem komiteju Slovenije (OKS) in Atletski zvezi Slovenije (AZS) ne bodo uspeli prepričati, se lahko zgodi, da bo možnost za ulov zelo nadarjenega šprinterja morda splavala po vodi.

"Na evropskem prvenstvu na Švedskem letos nameravam nastopiti, ne glede na to, za koga bom tekel," je povedal Nick in namignil, da utegne priložnost za Slovenijo splavati po vodi, a ga je oče dopolnil in dodal, da obstaja tudi drugačna možnost. "Če bo Nick dobil možnost, da se razvija naprej in pokaže svoj potencial, lahko na Slovenijo tudi počakamo, kar pa ne pomeni, da bova trkala na vrata in prosila. Bomo videli, kaj se bo zgodilo," je povedal Mitja Kočevar, ki je pred kratkim postal lastnik najvišje trenerske licence, kar jih ponuja nemška atletika.

Njegov dedek je legenda slovenskega alpinizma

Nickov dedek Rado Kočevar je lani prejel priznanje Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo. Foto: Igor Kuster/Festival gorniškega filma Eden največjih Nickovih navijačev v Sloveniji je njegov dedek, Rado Kočevar, starosta slovenskega alpinizma in avtor avtobiografije z naslovom Tista lepa leta, ki je lani prejel priznanje Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo.

"Nanj sem zelo ponosen," pravi Nick o svojem vitalnem dedku, ki je lani praznoval že 90. rojstni dan, velja pa tudi za neuradnega pionirja gorskega kolesarstva pri nas. Bil je turni smučar, gorski reševalec in profesor geografije. Na Sportalovih straneh smo ga gostili pred kratkim.

Sportal Z maminimi 10 dolarji v žepu na lastno pest na Mont Blanc #intervju

Obstaja visoka ovira, a če je uspelo Anthonyju Randolphu ...

"Starši so Slovenci, pogovarjamo se slovensko, morda bomo jutri v Sloveniji spet tudi živeli. Izrazila sva željo, da bi nastopala za Slovenijo. Pogovarjali smo se tako z ljudmi z OKS in njegovim predsednikom Bogdanom Gabrovcem kot tudi z ljudmi z AZS. Lani jeseni prvič, a za zdaj kakšnih konkretnejših odgovorov nisva dobila, časa pa je vse manj. Ker nemška zveza ni pripravljena dati dovoljenja, kaže slabo. Bi se pa dalo stvari verjetno urediti tudi drugače. Anthony Randolph s Slovenijo nima praktično nič, pa je čez noč postal reprezentant in Sloveniji pomagal do evropskega zlata. Morda bi lahko igrali tudi na to karto, da Nick, ko je nastopil za Nemčijo, sploh še ni bil polnoleten. Tega pravila IAAF ne predvidevajo. Dejstvo je tudi, da ima Nick slovensko državljanstvo že od rojstva. Ne vem, a verjamem, da lahko najdemo kakšno rešitev," se je oče razgovoril o Nicku in še enkrat navrgel, da gre za zelo nadarjenega fanta.

Mitja Kočevar upa, da bodo na AZS in OKS za njegovega sina našli rešitev in bo lahko že letos tekel za Slovenijo. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

"Njegova najboljša leta še prihajajo, saj bo močno napredoval. Njegova tehnika in občutek za tek sta skorajda brezhibna, to ima v sebi, a pri moči ima še veliko rezerv. Nalašč nismo želeli delati preveč z utežmi, saj to v mladih letih ni vedno prava izbira za poznejši razvoj. Ko bo dobil še nekaj mišic, bo veliko hitrejši," so bile besede, s katerimi je zaključil druženje z Nickom, ki je nasmejan stal ob njem.

Za konec je imel namreč še eno prošnjo. "Prosim, napišite, da nimam punce," se je zasmejal mladenič, ki rad bere Platona in tudi druge filozofske knjige. Zanimiv fant, ni kaj, a punce, pozor. Če kdo, potem vam bo hitro pobegnil prav on. Je pač eden najhitrejših najstnikov na svetu. Upamo, da ne bo pobegnil tudi Sloveniji …

Na OKS so seznanjeni in zainteresirani

Brane Dmitrović. Foto: Sportida Na Olimpijskem komiteju Slovenije so z željo Nicka Kočevarja seznanjeni in za to, da bi nastopal za Slovenijo, tudi zainteresirani.

"Olimpijski komite Slovenije se je na pobudo očeta Nicka Kočevarja podrobno seznanil z zadevo in možnostmi, ki so na voljo, da se želja športnika uresniči. Ob tem se je posvetoval z Atletsko zvezo Slovenije in AD Mass. Na podlagi tega ocenjujemo, da obstaja interes za prestop Nicka v slovensko atletiko," nam je odgovoril tiskovni predstavnik OKS Brane Dmitrović, ki pravi, da so na OKS opravili sestanke z Nickovim očetom in mu pojasnili sistemske možnosti, ki so na voljo športnikom v Sloveniji. Opravili so pogovore z AZS, neformalne pogovore z nemškim olimpijskim komitejem, predsednik OKS Bogdan Gabrovec je tudi pisal njegovemu predsedniku, v stikih pa so bili tudi z Rožletom Prezljem, članom odbora IAAF, ki odloča o prestopih atletov v nove države.

"OKS v takšnih primerih neposredno nima formalne vloge, a poskuša Nicka podpreti, da formalno uredi njegov prestop in bi lahko za Slovenijo nastopal brez vmesnih omejitev, ki so predvidene v prestopih atletov. Menimo, da gre v primeru Nicka za drugačen namen prestopa, kot je bilo to v primerih nekaterih afriških tekačev, ki nastopajo za evropske države. Nick ima poleg treniranja in nastopanja za Slovenijo namen tukaj tudi nadaljevati študij," je dodal Dmitrović.

AZS: Vse je odvisno od atleta, mi smo za

Dejan Dokl Foto: Urban Urbanc/Sportida Kaj so nam o Nicku Kočevarju povedali na Atletski zvezi Slovenije? "Na željo Mitje Kočevarja, očeta atleta Nicka Kočevarja, smo bili z njuno željo na AZS seznanjeni oktobra 2018. Za vsak tak in podoben prestop smo zelo zainteresirani," nam je odgovoril Dejan Dokl, direktor AZS.

"Korake v tej smeri pelje Mitja Kočevar, po nekaterih informacijah pa tudi OKS, nemški olimpijski komite (DOSB), Mednarodni olimpijski komite (MOK) in DLV (nemška atletska zveza). Vse je odvisno od Mitje Kočevarja in zdaj že polnoletnega Nicka," je dodal. "Razen soglasja DLV in nato strinjanje komisije IAAF, drugih ovir za to, da bi Nick nastopal za Slovenijo, ni. Pri AZS smo zelo zainteresirani, da se Nick, četudi šele čez tri leta, uvrsti v reprezentanco in nastopi za Slovenijo," je zaključil Dokl.

Albert Šoba: Slovenski šprint je v hudi krizi, prišel bi še kako prav
 

Albert Šoba. Foto: Vid Ponikvar V to, da bi bil Nick za slovensko atletiko dobrodošel, je prepričan tudi priznani slovenski trener Albert Šoba, s katerim smo se seveda pogovarjali tudi o tem. "Trenutno je naš moški kratki šprint v hudi krizi, zato bi Nick takoj prevzel mesto vodilnega šprinterja v Sloveniji in bi ji lahko pomagal v reprezentanci na evropskem pokalu. Dolgoročno pa ne želim napovedovati, saj je zelo veliko faktorjev, ki vplivajo na razvoj vrhunskega športnika," je dejal Šoba, ki si tudi sam prizadeva, da bi Nicku prestop uspel.

"Močno sem se angažiral, da bi mu omogočili v slovenskem dresu nastopiti že na letošnjem evropskem prvenstvu do 20 let. Žal trenutno kaže, da je možnosti za kaj takega malo. Bi pa ob tem povedal, da upam v to, da bomo lahko uredili državljanstvo za mlado, 20-letno Vladislavo Tukhay, ki že pet let živi in trenira v Sloveniji, tukaj pa bo tudi ostala, ne more pa pomagati slovenski štafeti 4x400 metrov do vrhunskih rezultatov, ker nima našega državljanstva. Zdi se mi smešno, da ne želimo izkoristiti njenega potenciala za Slovenijo, ampak bo verjetno nastopala za Ukrajino, živela in trenirala pa v Sloveniji," je Šoba opozoril še na podoben, a nekoliko drugačen primer obetavne ukrajinske tekačice.