Petek,
14. 10. 2011,
16.49

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

spolne zlorabe otroci

Petek, 14. 10. 2011, 16.49

8 let, 7 mesecev

Steffenova zgodba: Kriminalist v vlogi tožilca in sodnika

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Bralci našega portala tragično zgodbo 40-letnega Steffena Leskovarja že poznajo. Kot desetletnega fantiča ga je trikrat posilil vodja planinskega društva na eni izmed ljubljanskih osnovnih šol.

Polnoleten je prvič poiskal pomoč policistov. Nič se ni zgodilo, čeprav je pomočnica ravnateljice policistom potožila, da imajo težave s človekom, ker otipava otroke. Za pomoč jih je znova zaprosil leta 2008. Zasliševali so ga kot kriminalca, zato je odšel. Leto pozneje, ko je ugotovil, da njegov posiljevalec vodi turistično društvo in ima še vedno stike z otroki, je potrkal na njegova vrata. In pred njegovo družino izsilil priznanje. Svojo prisilno spolno izkušnjo je prvič zaupal prijateljici sedem let po zlorabi, razočaran pa je nad odnosom policistov. "Prva prijava leta 1989 je v bistvu potekala kar dobro, saj si je kriminalist vzel čas in sva se skupaj odpravila tudi na osnovno šolo, v kateri je ta vodja planinskega krožka deloval. Problem je bil pozneje, ko niso hoteli dati nobene informacije o stanju preiskave in so se celo obnašali neprimerno, ko sem jih po telefonu povprašal po zadevi," pripoveduje Leskovar. Pri drugi ponovni prijavi je šlo za to, pove, da se je kriminalist obnašal kot tožilec in sodnik v eni osebi: "Dajal mi je občutek, da mi ne verjame, kar je celo priznal, ko sem ga povprašal. Njegova vprašanja niso bila na mestu. Na primer: Ali je storilec krožil z boki med penetracijo? Koliko dni ste krvaveli? Zakaj niste toliko let nikomur povedali, to je izredno čudno," našteva. V tretje se je srečal s Tatjano Mušič: "Predlagala mi je, da naj sam opravim raziskavo in ga poskušam ujeti 'na delu' morda s pomočjo drugih prič. Četrta izkušnja pa je bila po vseh zapletih ta, da ko sva se z Maticem Muncem odpravila na informativni sestanek na Policijsko upravo Ljubljana, so naju kratko malo odslovili, ker 'kao' ni v navadi, da kdo sedi poleg žrtve na takem sestanku. Skozi vse se vleče nit nerazumevanja določenih ljudi na policiji in MNZ, da ne smejo vzbujati občutek žrtvi, da je praktično preiskovanec," svoje izkušnje s policijo pojasni Leskovar.

Načeloma velja, da fantje oziroma moški težje spregovorijo o spolni zlorabi kot dekleta, kako se zlorabljen fant počuti, pa Leskovar primerja z razbito dušo oziroma s poteptano rastlinico. "Predstavljajte si rastlinico, ki je ravno začela rasti, pa jo nekdo v gojzarjih grobo pohodi. Ali pa kristalno vazo, ki jo nekdo z vso močjo vrže na tla. Duša je razbita. Vse, kar ostane, je zunanji privid zdravega sveta. Iz te želje po zdravem in prejšnjem svetu preprosto potiskaš v pozabo to, kar se ti je dogodilo. Predvsem razumeti, kaj je to, kar se ti je dogodilo, je najhuje. Z nikomer se o tem ne moreš pogovoriti, saj te je strah, ker ne razumeš, od kod to. Veš, da je narobe, a ni oprijemljivo. Ko rasteš, si občutljiv na vse. To vpliva na medčloveške odnose. To vpliva na razpoloženje. To pritiska na najhujše – vzeti si svoje življenje. Vsaka stvar je bolj ekstremna. Bolečine, ki jih čutiš, ko se ti ponovno vse prikaže pred očmi, začneš se utapljati v alkoholu, drogah ali pa v ekstremnih športih, ekstremnih poslovnih uspehih ... Le tvoja notranja sredina, ki bi morala biti težišče uravnoteženosti, je vse prej kot to. Najgloblja notranjost je v ranah, ki so inficirane, in si čez čas težko dovoliš pogledati tja. Temu ustrezni so tudi odnosi navzven, ki pa seveda kot verižna reakcija v to povlečejo najprej tvoje najbližje, bodisi partnerja ali partnerico, družino in prijatelje, nato še vse druge. Če se tu ne ujameš, je največkrat zadnji izhod samomor. Ob vsem tem še opazuješ, kako se storilcu nič ne zgodi, da ni pravice na tej Zemlji, kar vse se še dodatno zaplete. Edino kar je dobrega v tem, je sočutje do sotrpink in sotrpinov. Vendar ali ne bi bilo bolje, da se kot družba soočimo s tem in zadeve končno začnemo reševati tako, da bi obstajala prevencija, da bi zakonodaja ekstremno sankcionira takšne zadeve? Dokler se bo 'tu reševalo te zadeve', kot mi je priznala ena od posiljenih žensk (njena družina ji je pač tako svetovala), toliko časa bo zajeten kup otrok in odraslih trpelo. Storilcem se pa 'fučka' ... In nekaterim uradnikom tudi," je prepričan Leskovar.

Kot smo že pisali, je Leskovar svojega "posiljevalca" pred njegovo družino soočil s tem, kaj mu je počel kot majhnemu fantku. Kot pravi sam, mu ni šlo za to, da bi se storilec pokesal za svoja dejanja, šlo je za to, da je nevaren okolici: "Menim, da je njegovo kesanje nekaj za sodišče. Vendar mu tega zaradi trenutne zakonodaje ne bo treba. Kesanje v tem primeru ni relevantno. Relevantno je, da se kot družba soočimo z dejstvom, da njegovi nekajminutni užitki uničijo življenje človeka, in še to nekaznovano. Sicer je govoril, da mu je žal, vendar mu to težko verjamem, niti ne morem občutiti. Če bi se res kesal, bi že zdavnaj razkril prav vse, kar je delal. V občini Lukovica je kar nekaj časa "vodil turistično društvo". Bomo videli, kako se bodo odzvale žrtve od tam ... Njim njegovo kesanje trenutno ne pomeni najbrž nič. Prav tako kot meni trenutno ne. To je njegova stvar, ki jo mora sam s seboj urediti," je prepričan Leskovar.

Kot pojasnjuje, mu je bilo zadoščeno, da se je moral razkriti. "Največje zadoščenje za mene pa bo, ko se bo v tej državi spremenila zakonodaja. To bo pomenilo, da je iz vse te bede in žalosti, nesreče le nastalo nekaj, kar bo morda preventivno delovalo v prihodnosti. Ne smemo pozabiti, da sem se moral ukvarjati z našimi organi, okolico. Storilec se pa je vsa ta leta mirno sprehajal po dušah otrok, vsa ta leta ... od 1989, ko je bila z vsem skupaj seznanjena tudi policija."