Miha Mazzini: Slovenska eksplozija ustvarjalnosti

Krožišča, ki jih prej res nismo imeli, niso namenjena le prometu, marveč so prava svetišča umetnosti. Hiše so zasijale v prečudovitih barvah. Prav tako nekatere pričeske. Da o otroških imenih ne govorim. Najpogostejši novi imeni fantkov in punčk po letu 1991 sta tako Tian in Kiara (ves seznam).

Oni dan sem se vozil za avtom, ki je imel na zadnjem steklu otroški imeni, ki sem ju komaj znal prebrati, nikakor pa ju nisem znal izgovoriti, vozila sva skozi krožišče s tako skulpturo na sredi, da sem skoraj zgrešil izvoz, in mimo hiš, ki so kričale tako glasno, da v tisti vasi še nihče ni zaspal za volanom.

Dejal sem si, čas je, da ugotovim, od kod ta eksplozija ustvarjalnosti v tem pohlevnem narodu, ki ne mara umetnosti in verbalno obožuje le fizično delo ter prisega na egalitarnost. Moralo se je nekaj zgoditi, da so danes razni Picassi in Hirsti zanj mala malica – a kaj?

Pojav je množičen. Ne gre za osamljene posameznike, marveč tako rekoč za nov standard žitja in bitja.

Naše okoliščine

Raziskovalci ustvarjalnosti vedno pod drobnogled vzamejo renesančne Firence, mesto, v katerem so oblast, Cerkev in drugi bogataši kar tekmovali, kdo bo privabil boljše umetnike in pustil naslednjim rodovom večje umetnine.

Roko na srce, to ni ravno opis trenutnega stanja v Sloveniji. Celo nasprotno, umetniki so paraziti, ki jih ne potrebujete, saj sami naredite vse bolje in zastonj. Celo ugledne državne inštitucije, ki v lastno slavo in tuj poduk izdajo slikanice, se umetnikom izogibajo in vse opravijo kar njihovi zaposleni. V zadnjem času sta tako ravnali Komisija za preprečevanje korupcije, da o Narodni in univerzitetni knjižnici (!) ne govorimo.

Slovenija so trenutno pravzaprav Antifirence, kjer se denar umika, da bi amaterji lahko delali brezplačno. Tudi kar zadeva občudovanje naslednjih generacij, menim, da bo ravno nasprotno, potomci bodo osramočeni nad nami zrli v lasten popek, medtem ko si bodo na trebuhu vrteli palce.

Preberite še ostale kolumne Mihe Mazzinija:
-> Kovček v roke in polena pod noge
-> YouTube, uničujoča varuška

Zahodni svet

Zdajšnji izbruh ustvarjalnosti moramo umestiti v trenutno veljavno ideologijo zahodne civilizacije: vsi smo nadpovprečni, geniji, talentirani, vsak od nas je ustvarjalen in le odkriti mora v sebi vse te darove, pa bo vladar sveta. Podpihovanje narcisizma in individualizma je namenjeno predvsem temu, da se močni in vplivni znebijo odgovornosti – če ste tak genij in niste postali mogotec, potem je nekaj narobe z vami, krivda je povsem vaša, sam svoj gospodar ste in se ne pritožujte. Ničesar ne pričakujte od družbe, vladarjev, bogatašev, politikov, sami ste si krivi.

V takem ozračju zavlada prisila ustvarjalnosti – preprosto se morate tudi vi dokazati. Čeprav so še nedavno mislili, da je izjemno nadarjenih le nekaj odstotkov, zdaj že v vrtcih in šolah vsem govorijo, da spadajo med izbrance, povprečna ocena je blizu odlične in tako ni čudno, da se ljudje počutijo dolžne dokazati svojo izjemnost tudi na ustvarjalnem področju.

Vaščani se zberejo ob krožišču in zdi se jim, da njegova sredina prazno zeva. Ker ste tako nadarjeni, vam idej, kako jo zapolniti, ne sme manjkati.

A če smo nenadoma vsi enako ustvarjalni, zakaj potovanje skozi slovenska krožišča vedno bolj spominja na cvetober čudes?

Raziskave in študije

Zakopal sem se v strokovna besedila in povzetke raziskav. Končno sem prišel do študije (Csikszentmihalyi, 1996), ob kateri sem si na srce položil težak kamen. Je pametno, da pišem o tem? U, to bo bolelo! Že zdaj me čudno gledajo in po žepih iščejo polena, ko grem mimo, če pa objavim tole ... Ojoj, ojej!

Eh, kamor je šel bik, naj gre še štrik. Pač citiram tuje ugotovitve. Dajmo: udeleženci poskusa dobijo nalogo, da si morajo domisliti nečesa ustvarjalnega. Ustvarjalni ljudje s tem nimajo težav, ostali pa, v svojem obupnem poskusu, da bi ustregli, pridejo na plano z nečim bizarnim. Natanko ta izraz so uporabili znanstveniki.

Rezultati ustvarjalcev so bili "izvirni, neobičajni, živopisni in podrobni", medtem ko so preostali proizvajali bizarnosti.

Preberite še ostale kolumne Mihe Mazzinija:
-> Cepljenje in druge verske vojne
-> Beseda ni coin

Opis naše duhovne pokrajine

Tako sem našel najlepši izraz, ki opiše naša krožišča, barve fasad in nalepke z otroškimi imeni – galerija bizarnosti. Ljudje, ki so začeli verjeti sami sebi, da so rojeni geniji, so pod neprestanim pritiskom, da svoj talent dokažejo tudi v praksi. In ko ga, rodijo bizarnost.

Da bi sistem deloval, mora ustvarjalce izločiti in poriniti čim bolj na obrobje. V središču morajo ostati bizarneži, ki hvalijo drug drugega. Bolj se hvalijo, manj jim je jasno, zakaj so bili tisočletja umetniki obravnavani kot ljudje s posebnim darom – saj bizarnosti pa res lahko ustvarja vsak!

Igrivost

Še nekaj, česar v študiji ni bilo, a sem opazil sam: igrivost je pomemben element ustvarjalnosti. A človek, ki ni ustvarjalen in se pripravlja roditi bizarnost, prav tako ne zmore igrivosti, marveč jo nadomesti z otročjostjo.

Poglejmo lanski primer: na Hrvaškem so divjali katastrofalni požari in spodobilo bi se, da bi slovenska vlada ponudila pomoč. Njega dni bi bila to dolgočasna depeša ali telegram, v teh časih ustvarjalnosti pa ne more biti le ponudba, marveč ustvarjalen birokratski izdelek s pridihom igrivosti. Picasso za uradniško mizo, pač.

Nastala je otročja bizarnost s podpisom same vlade države (!) Slovenije. In ker v tej vladi umetnost nikogar ne zanima, se niti zavedali niso lastne bizarnosti in tega, da so oblast, torej nekdo, ki mora v vsesplošni otročjosti ostati odrasel.

Foto: zajem zaslona/Diamond villas resort