Slovenec, ki mu je s kajtom uspelo prečkati del Jadrana

Ideja o kajtanju prek dela Jadrana je v njem zorela že nekaj let, a šele prejšnji mesec so se vsi dejavniki uspešno zložili v enkratni športni podvig. "Že od nekdaj so me privlačili adrenalinski podvigi, želel sem si narediti nekaj, kar pred mano ni storil še nihče. A dokler nisem imel ustrezne 'race opreme', s katero je možno kajtati tudi v šibkem vetru, je bilo to nemogoče," je v telefonskem pogovoru na liniji Brač-Ljubljana za bralce Planet Siol.net pojasnil 27-letni Miha Lenasi, zaposlen kot programer v računalniškem podjetju.

Lenasijeva kajtarska odisejada kakopak ni minila brez težav, še več, te so se množile kot hudič, ki ima mlade. Nekaj jih je zakrivila slaba organizacija, svoje je pripeval tudi neugoden veter. "22. junija je bilo vse v znamenju zamud. Z ekipo – na jadrnici so me spremljali prijatelji in skiper – bi že dopoldan morali kreniti proti Braču. Skupaj bi preverili razmere na progi, fantje pa bi mi v primeru težav takoj lahko priskočili na pomoč. Ker smo v Biograd prispeli s krepko zamudo in jadrnico prevzeli šele ob 14. uri, je bila edina možnost, da se na pot odpravim sam. Maestral namreč piha le do 19. ure, kar je pomenilo, da imam za pot le pet ur časa," je pojasnil Lenasi, član Šole kajtanja Kitelife, ki zadnjih osem let večino svojega prostega časa namenja prav kajtanju, športu, ki združuje deskanje na vodi in padalstvo.

Tako je na pot krenil sam. Brez spremstva, navdan z adrenalinom in strahom pred neznanim. Prvič se je znašel na tem območju, ni poznal poti niti ni vedel, katere smeri se mora držati. Zaradi pomanjkanja časa je na pot krenil opremljen zgolj z dvema plastenkama vode, ki ju je zatlačil v neopren, dvema malima čokoladama in iPhonom z zemljevidom, v bazi pa pustil reševalne pripomočke, kot so signalne rakete, rešilni jopič in gps, ki bi jih pozneje še kako potreboval.

Prvi dve uri sta šli kot po maslu, nato se je zapletlo. "Izkazalo se je, da je veter, ta je dosegal tudi več kot 25 vozlov, za moj opremo premočan. Padel sem v vodo in v ogromnem valu ostal brez mobitela in vseh prehrambnih zalog." Takrat je okusil, kaj je strah. "Če bi mi padel še kajt, bi ostal sam sredi odprtega morja. Zaradi izredno redke pogostosti plovil v tistem času bi se najbrž kar krepko načakal na pomoč," se je spominjal kritičnega dela svojega podviga.

K sreči se mu je nekako vendarle uspelo skobacati na desko, poloviti izgubljeno opremo, nespametno na hitro spiti vso vodo in nadaljevati pot. Po približno dveh urah in pol se je veter umiril. Preveč. Sonce je neusmiljeno pripekalo, čutil je neznosno žejo. Takrat se je odločil, da poskusi uloviti eno od redkih jadrnic in se oskrbeti vsaj z vodo. Čeprav so ga potniki gledali kot fatamorgano sredi puščave in radoživo ponujali pločevinke s pivom, ki ga v tistih kritičnih trenutkih niso ravno mikale, so mu nazadnje res odvrgli plastenko vode in ublažili naraščajoči občutek dehidracije. Sčasoma se je tudi veter znova okrepil, dosegal je tudi hitrosti do 45 km/h, z njim pa sta se Lenasiju povrnila tudi upanje in energija. Ko je na obzorju zagledal obrise celine, si je oddahnil. V pristanišču so ljudje osuplo poslušali njegovo zgodbo, za nejeverne Tomaže jo je moral podkrepiti tudi z dokazi na mobilnem telefonu.

Naskakoval bo Guinnessov rekord

Čeprav je tokratna avantura Lenasija pošteno pretresla, pa kot kaže, ne bo preprečila kovanja novih načrtov. Že prihodnje leto namerava – bolj organizirano in upa, da tudi ob podpori sponzorjev – prekositi obstoječi Guinnessov rekord. 360 kilometrov kajtanja. "Za zdaj sem v fazi iskanja poti, po kateri bi ta rekord lahko podrli," je pojasnil Lenasi, ki hkrati zagotavlja, da se bo to prav gotovo zgodilo prav na Jadranu, saj je jadranski val na odprtem morju še vedno manjši kot na kateremkoli drugem morju.