S prostovoljstvom postaneš boljši človek

Mongolija: Prostovoljstvo kot način življenja Andraž Rožman, prostovoljni delovni tabor v Mongoliji: "Prostovoljstvo se mi je zgodilo čisto po naključju, spontano, že leto, preden sem se odpravil v Mongolijo, sem resno razmišljal o tem. Rad potujem, ampak na drugačen način. Zanimajo me ljudje, njihova kultura in kaj lahko prispevam. Nimam se za junaka – prostovoljca, saj nisem naredil nič posebej altruističnega in se nisem ničemur odpovedal, sem pa zelo veliko dobil. Pravzaprav bi zase rekel, da o svojem prostovoljstvu razmišljam kot o načinu življenja: vsak dan smo lahko prostovoljci, doma ali kje drugje, ti trije tedni v Mongoliji so moje prepričanje še bolj utrdili. Vse, kar sem naredil tam, lahko naredim tudi tukaj, in to je zame bistvo prostovoljstva. V Ulan Batorju smo preživeli tri tedne na delovnem taboru z otroki iz sirotišnice, pomagali smo jim graditi hiške, v katerih bodo stanovali, kopali smo jame za greznice, se igrali z njimi, plesali, zapeli … Prinesel sem jim tudi potico in jim zapel slovensko himno, ki verjetno ni zvenela najlepše (smeh), in jim pojasnil njen pomen, da naj bi vsi ljudje na svetu živeli v slogi – to je bilo moje sporočilo zanje.

Najtežje je bilo potegniti mejo pri navezovanju na ljudi: ti veš, da boš odšel, oni tudi, pa vendar. Ljudje se navežemo drug na drugega in ni prav, da otroci dobijo neko lažno upanje, da se boš vrnil, ker veš, da se najverjetneje ne boš. To je za vse boleče, zato menim, da je prav, da se malce zadržuješ pri izkazovanju čustev in pri obljubah, čeprav so tujci za te otroke edino okno v svet in za marsikoga tudi edini stik s toplino odraslih. Nekateri prostovoljci se nameravajo tudi vrniti, ker so jih otroci in dežela tako prevzeli, ali če povem z besedami svoje korejske prijateljice, ki je bila istočasno prostovljka kot jaz: 'Pomagati hočem otrokom, a so oni bolj pomagali meni kot jaz njim. Prej je bil moj um oglat, zdaj je okrogel. Prej sem imela veliko negativnih misli, zdaj imam same pozitivne."

Južna Afrika: Prelomne so bile zgodbe prostovoljcev Tina Trdin, prostovoljno delo v Cape Townu, Južna Afrika: "Z lokalnim prostovoljstvom (v Sloveniji) se ukvarjam že osem let, prelomni trenutek, v katerem sem se odločila za daljše prostovoljstvo v tujini, pa je nastopil, ko sem na Voluntariatu deset mesecev spremljala in vodila programe globalnega prostovoljstva, poslušala zgodbe prostovoljcev, ki so se vračali iz tujine, njihove izkušnje … To me je premamilo, da sem se tudi sama odločila in za tri mesece sodelovala z organizacijo, ki se ukvarja z izobraževanjem in varovanjem okolja. Moje delo je potekalo na oddelku za predšolsko izobraževanje, sodelovala pa sem tudi v okoljevarstvenem oddelku, vse to pa je potekalo v temnopolti skupnosti v okrožju Philippi, blizu mesta Cape Town. Največji vtis je name naredila dvoličnost, dvojna realnost ljudi – kot posledica apartheida še vedno obstajajo velike razlike med belci in temnopoltimi, povečini živijo v ločenih predelih, belci za visokimi zidovi, za rešetkami, nimajo veliko stika s temnopoltim prebivalstvom, ki ne živi v takšnem luksuzu. To je precej presunljivo videti, ampak se navadiš. Zelo me je presenetilo, ko sem videla, da v meni še vedno živi nekakšen evropski stereotip, ki pa se je sčasoma razblinil. Situacija seveda ni povsod enaka; kjer sem živela jaz, v predelu Observatory, je bilo okolje precej bolj odprto in prebivalstvo raznoliko, zato si dobil občutek, da bodo nekoč stvari tudi drugod šle na bolje, če bomo ljudje bolj odprti in manj diskriminirali. Vesela sem, da smo se skupaj naučili določenih stvari, ki nam vsem koristijo, in pripomogli k širjenju informacij med ljudmi, ki imajo še vedno omejen dostop do nekaterih virov, služb ..."

Izkušnja iz Belgije nepozabna Lara Svet, prostovoljni delovni tabor v Belgiji: "Avgusta letos sem obiskala tabor v Belgiji, center, ki je vključeval dom za starejše ljudi, vrtec, skrivnostni vrt, lesarsko delavnico in šolo v nastajanju. Naša primarna naloga je bila urejanje okolice in igrišča za otroke, veliko je bilo dela z lesom, naredili smo peskovnike … To je bil moj prvi projekt, saj sem svojo pot prostovoljstva šele dobro začela poleti, zdaj pa nadaljujem tukaj, v domu starejših občanov vsak petek po eno uro, kjer jim trenutno predstavljam države sveta. Izkušnja iz Belgije je nepozabna, zdi se mi, da sem zrasla kot človek, bolj sem samozavestna, manj imam težav z angleščino, lahko se zanesem sama nase, spoznala sem, kdo sem in kdo si želim biti. Danes sem boljši človek, otroci, za katere smo gradili igrišča, pa imajo boljši svet. S prostovoljstvom sem obrnila nov list v svojem življenju."