Brane T. Červek: Narava ne potrebuje človeka, človek potrebuje naravo #intervju

V tej sezoni so se preizkušnje najprej odvijale na peklensko vročih hrvaških otokih, potem pa so se tekmovalci spet preizkušali v mrzlih slovenskih gozdovih. Kaj iz obeh lokacij se je vam najbolj vtisnilo v spomin?

Najprej bi morda izpostavil dogodek na hrvaškem otoku. Bilo je eno od tistih juter, ko se zlahka zaveš, kako vredno je živeti na tem planetu. Snemali smo oddajo z bratoma, kjer so nas obiskale divje svinje, ki so nam še enkrat vsem pokazale, kakšno moč nadzora in inteligenco imajo živali nad svojim življenjem v odnosu do človeka, ko ta ponovno postane del narave. Sporazumevanje je potekalo na povsem drugi, spiritualni ravni, ki smo jo sicer že skoraj vsi povsem izgubili in zanemarili pred strahom do lastnega življenja v naravi.

V drug dogodek pa bi morda kar združil vse globoke občutke kandidatov, ki so med ali ob zaključku svojega preizkusa spoznali tisto, ker je najpomembnejše. Da je človek del narave in kako grdo smo zatrli ta del človeka v sebi, saj nas le ta dela zdrava, močna, odgovorna in spoštljiva bitja. A žal je veliki večini skušnjava sijočega zlata pomembnejša od ne vidnega "nepomembnega" zraka v gozdu, ki nam vsem resnično omogoča preživetje.

Vse preizkušnje se zdijo zelo zahtevne in naporne že prek televizijskih zaslonov. Tisti, ki so to lahko preizkusili tudi na lastni koži, pa pravijo, da je v resnici še težje. Katera preizkušnja pa je bila po vašem strokovnem mnenju dejansko najtežja v tretji sezoni?

Za vsakega od kandidatov je bila tista, ki so jo tu doživeli, zagotovo ena najtežjih v njihovem življenju. Za mnoge bo ta preizkus ostal prelomnica. Sicer pa sem scenarije prilagajal njihovim željam, strahovom in njim bližjim tematikam glede na to, kaj so že izkusili v življenju. Za vse sem glede na njihovo starost in psiho-fizično pripravljenost pripravil preizkus zunaj njihove cone udobja, ki je bil seveda skrbno nadzorovan in voden. Morda se vam je včasih zdelo celo kruto, a dobro vem, česa je telo sposobno, vse to lahko povem iz lastnih izkušenj in doživetij.

To je bilo jasno vidno v oddajah, kjer sem iz vsakega izluščil slabo in mu dodal dobro, seveda le, če je kandidat pokazal in priznal svojo ponižnost, odgovornost, spoštovanje ter majhnost in hkrati veličino duha in srca. Seveda to ni vse, kar imam v rokavu, a bi za to potreboval drugačno oddajo s povsem drugačnim prijemi, dovoljenji in manj omejitvami, kjer bi bil kandidat dlje časa izpostavljen izzivom, mojemu vodstvu in naravi. 

Leto 2020 je bilo nenavadno in ves svet se je znašel pred neko prej nepoznano preizkušnjo. Kakšen nasvet bi dali vsakemu od nas za lažje spoprijemanje s temi razmerami?

Vsakemu od nas gre naslednje. To življenje je tvoje. Vzemi si moč, da izbereš, kaj želiš početi, in to počni dobro, najbolje. Vzemi si moč, da ljubiš tisto, kar si želiš v življenju, in to ljubi pošteno. Vzemi si moč, da brez strahu hodiš po gozdu, in bodi del narave. Izkoristi moč za nadzor lastnega življenja. Nihče drug tega ne more storiti namesto tebe. Vzemi si moč, da tvoje življenje postane odgovorno življenje. Gozd je z razlogom zelen. Gozd je naš oče.

Ne pozabimo, da je gozd vedno tam zunaj in si utira pot do nas, naredi vse, kar je v njegovi moči, da lahko kadarkoli neomejeno vdihavamo svež zrak, da pijemo zdravo, hladno vodo, da lahko jemo svežo hrano, da se umaknemo pred vročino žgočega sonca ...

Na stežaj ima odprta vrata, tako da se lahko svobodno premikamo po njem, vidimo, čutimo in razmišljamo, in je ves čas na naši strani. Počne to, kar je počel, še preden smo prišli sem, čvrst je in močan, zato nujno vsaj občasno vstopimo vanj in si oglejmo ta čarobni spektakel modrosti življenja. To je tista čista resnična slika tik pred našimi očmi, ki jo moramo sprejeti v vsej njeni barviti dimenziji. Nihče od nas ga ni ustvaril. Nihče ni njegov lastnik. Ničesar noče. Nikomur mu ni treba ničesar dokazovati. Preprosto je tam, za vse nas.

Poskusimo z le malo nežnosti in ljubezni do tega sveta, na katerem smo imeli neznansko srečo graditi svoje domove, prihodnost in nova življenja. Če bomo poskrbeli zanj, bo narava poskrbela za nas. Ne potrebujemo čarobnih sanj, da bi med spanjem hodili po njem: le vstanimo zgodaj in se sprehodimo po meglenem jutranjem gozdu, ki ga prebadajo prvi sončni žarki, in te sanje bodo oživele. Vsako novo leto bi morali praznovati v osrčju narave – sredi gozda ali ob jezeru, skratka, kjerkoli tam zunaj pod milijardami zvezd zunaj štirih sten –, ker nam je narava to omogočila in nam za zdaj še omogoča obstoj. Naučiti se moramo spoštovanja, ponižnosti in poslušanja. Narava ne potrebuje človeka, človek potrebuje naravo.

In še to: če Cerkev predstavlja prizadevanja pobožnih, da povabijo boga, naj se jim pridruži na mestu, ki so ga ustvarili ljudje, potem je gozd tisti kraj, kjer bog že prebiva, in ljudje se bodo morali odločiti, ali ga bodo prepoznali ali pa bodo prezrli njegovo še kako pomembno prisotnost med nami. Sveta voda ni nujno tista iz zlatega keliha, lahko je le kaplja neopaznega potočka iz zavetja skromnega gozda.