Zaradi samovolje tamkajšnjih delodajalcev sirski begunci v Turčiji zelo težko dobijo zakonito delo

Manj kot tri četrtine promila vseh sirskih beguncev v Turčiji je lahko zaprosilo za delovno dovoljenje v skladu z novo, januarja sprejeto turško delovno zakonodajo. Teh nekaj redkih srečnikov je našlo delodajalce, ki so jim, skladno z omenjeno zakonodajo, pripravljeni zagotavljati najmanj predpisano minimalno plačo.

Nepripravljenost delodajalcev na minimalno plačo

Turške oblasti še niso razkrile podatka, koliko takšnih dovoljenj so dejansko izdali, vsekakor pa je očitno, da takšen zakon, ki je bil eden od temeljev dogovora o beguncih med Evropsko unijo in Turčijo, ne prepriča delodajalcev v odpiranje trga dela za sirske begunce, še navaja britanski časnik The Guardian. Nekateri turški delodajalci morda ne poznajo tega zakona, a jih je gotovo veliko, ki jim zagotavljanje predpisane minimalne plače ne diši, kajti izkoriščanju presežne in poceni delovne sile se mnogo delodajalcev ni pripravljeno odpovedati.

Turčija ni v celoti sprejela konvencije Združenih narodov o beguncih iz leta 1951, evropski politiki pa so prav januarsko turško delovno zakonodajo neredko izpostavljali kot primer, da Turčija izpolnjuje zaveze in zagotavlja vrednote omenjene konvencije.

Turškim delodajalcem zagotavljanje predpisane minimalne plače ne diši, kajti izkoriščanju presežne in poceni delovne sile se mnogi izmed njih niso pripravljeno odpovedati.

Turška minimalna plača: 400 evrov

Sirski begunci, ki se borijo za delo, tako ostajajo na milost in nemilost prepuščeni turškemu trgu dela na črno. Upravičenost sirskega begunca do delovnega dovoljenja je tako povsem v rokah morebitnih delodajalcev. Poleg tega, da se zadnji izognejo plačilu minimalne mesečne plače v višini 1.300 turških lir (400 evrov), se pri zaposlovanju na črno delodajalci izognejo tudi plačevanju zdravstvenih in drugih prispevkov.

Britanski časnik poroča tudi o tem, da je med nezakonito zaposlenimi podplačanimi delavci, predvsem v tekstilni industriji, tudi veliko sirskih otrok iz begunskih družin.

"Če omenim pogodbo, me bodo odpustili"

Nekateri turški in tuji uradniki vendarle ocenjujejo, da je nova turška delovna zakonodaja korak v pravo smer. Čeprav vsem beguncem ne omogoča, da bi dobili zakonito službo, je to po njihovih ocenah pomemben premik od stanja, ko nihče od beguncev ni bil upravičen do delovnega dovoljenja.

Nekateri turški humanitarci še menijo, da njihove oblasti delajo vse v svoji moči za promocijo nove delovne zakonodaje in da ne morejo biti krivi za nizko število vlog za delovno dovoljenje. A kaj, če šefi nočejo sklepati zakonitih pogodb, jim odgovarjajo Sirci. "Če samo omenim pogodbo ali delovno dovoljenje, me bodo odpustili," The Guardian citira 48-letnega sirskega begunca, ki na črno dela v proizvodnji obutve. "Zakon ni spremenil ničesar. Ker službo išče toliko Sircev, vsak dan jih veliko potrka na vrata, me zlahka nadomestijo."

Med nezakonito zaposlenimi podplačanimi delavci, predvsem v tekstilni industriji, je tudi veliko sirskih otrok iz begunskih družin.

Stanodajalci ne želijo sklepati najemnih pogodb

Močno otežen dostop sirskih beguncev do turškega trga delovne sile bo za mnoge le razlog več, da bodo vendarle poskusili naprej proti Evropi v upanju, da bodo tam lažje našli delo. Ena od omejitev tega zakona je namreč tudi ta, da mora prosilec ob oddaji vloge imeti turško identifikacijsko listino vsaj šest mesecev, a sirski begunci zatrjujejo, da jo nekateri izmed njih čakajo že več mesecev. Marsikdo pa zanjo sploh ne more zaprositi, kajti stanodajalci tistih, ki so si sami poiskali dom, ne želijo prijaviti, saj bi to zanje pomenilo dodaten davek.

Na papirju lepo, v praksi ne deluje

"Turški zakoni o Sircih omenjajo mnogo lepega za Sirce, a v praksi to ne deluje," je povedal sirski študent, ki je zaradi začaranega kroga z dokumenti in prijavami v Turčiji poskusil priti v Grčijo celo po sprejemu sporazuma med Evropsko unijo in Turčijo o deportaciji.