Zakaj grški Sirizi ni uspelo zanetiti svetovne revolucije

Ta teden bosta minila dva meseca od grških izrednih volitev, na katerih je slavila skrajno leva Siriza Aleksisa Ciprasa. Bera nove grške vladne koalicije med skrajno levico in nacionalistično-desničarskimi Neodvisnimi Grki pa je glede na pričakovanja vnetih Ciprasovih podpornikov dokaj pičla.

Padli mesija na obisku pri svoji sovražnici številka ena Cipras, ki je danes prišel v Berlin na obisk k svoji priljubljeni predvolilni "tarči", nepopustljivi nemški kanclerki Angeli Merkel, je tako že izgubil veliko svojega mesijanskega blišča, ki ga je imel pred volitvami.

Odpis dolgov, konec neoliberalizma in varčevalne politike ter "brca" osovraženi trojki. To so (bili) nekateri od najpomembnejših ciljev Sirize pred grškimi izrednimi volitvami 25. januarja letos.

Svetovnozgodovinska prelomnica v Atenah? Zmago Sirize in Ciprasa so privrženci celo gledali kot na kakšen prelomen, svetovnozgodovinski dogodek, ki bo vrgel s tečaja neoliberalno Evropo. "History in making," kot bi temu dejali Angleži.

Številni Sirizini privrženci so pričakovali oziroma upali, da bo po grških volitvah prišlo do oblikovanja zveze prezadolženih južnoevropskih držav, torej nekakšne skupne fronte držav zadolženega evropskega juga proti evropskemu severu. Nekateri so celo ugibali o začetku nekakšne evropske revolucije, verjetno se je našel tudi kdo, ki je sanjaril o svetovni revoluciji.

Nihče ni priskočil v pomoč Ciprasu A nič od tega se ni uresničilo. Odpisa dolgov ni, trojka se je le preimenovala v institucije in če se bo egejska država hotela izogniti bankrotu, bo morala nadaljevati reforme, tudi varčevanje.

Novi grški premier Cipras je v Evropi brez zaveznikov, vsaj tistih zaveznikov, ki imajo moč odločanja (španska opozicijska stranka Podemos, nemška opozicijska Leva stranka ali italijansko opozicijsko Gibanje pet zvezdic mu na primer ne morejo pomagati). Španska in portugalska vlada sta dali Ciprasu košarico Prezadolžene sredozemske države, kot sta Španija in Portugalska, ki sta prav tako potrebovali mednarodno pomoč (trojke oziroma mehanizma ESM), niso podprle Ciprasa, saj ne želijo posebne obravnave Grčije.

Portugalski gospodarski minister Antonio Pires de Lima je tako v začetku februarja za tiskovno agencijo Reuters dejal, da je morala njegova država iti skozi težko pot varčevanja, da je znova pridobila zaupanje posojilodajalcev. Podobno pričakujejo tudi od drugih prezadolženih držav.

Ciprasovi očitki na račun Španije in Portugalske Tudi Španija, ki jo vodi konservativec Mariano Rajoy, je bila proti popuščanju Grkom in odpisu dolgov. Sama je namreč Grčiji pomagala s 26 milijardami evrov (toliko na leto iberska država nameni za pomoč svojim brezposelnim).

Cipras je sicer konec februarja, potem ko je moral zaprositi EU za nadaljnjo pomoč in obljubiti nadaljevanje reform, obtožil konservativni vladi Španije in Portugalske, da sta iz notranjepolitičnih razlogov (strah pred naraščanjem moči protivarčevalnih strank, kot je španski Podemos) poskušala Grčijo prisiliti v kapitulacijo.

Italijan Renzi je dal Ciprasu kravato Rajoy je to ostro zanikal in poudaril, da je Španija ni odgovorna za razočaranje v Grčiji. Krivda je po njegovih besedah na strani radikalne levice, ki je pred volitvami glasove grških volivcev nabirala z neuresničljivimi obljubami (povečanje pokojnin in minimalne plače, subvencije, odpisu dolgov gospodinjstvom ...).

Toda Španija in Portugalska nista edini sredozemski državi, ki sta odrekli podporo Ciprasu. Tudi Italija, ki jo vodi zmerni levičar Matteo Renzi, ni priskočila na pomoč Ciprasu. Največ, kar je novi grški premier dobil od Italije, je bilo Renzijevo darilo – kravata.

Reševanje Grčije je tudi reševanje francoskih bank Prav tako Ciprasa ni podprla Francija, ki jo vodi socialist Francois Hollande (ki ga je evropska levica prav tako kot Ciprasa ob njegovi izvolitvi maja 2012 imela za nekakšnega mesijo, ki bo končal "nemški diktat varčevanja").

Razlog, da so se Francozi naredili francoze pri Ciprasu, je seveda dokaj jasen. Reševanje Grčije je posredno tudi reševanje Francije oziroma francoskih bank. Ne samo da so številne francoske banke tako kot nemške kupovale grške državne obveznice, ampak imajo v egejski državi tudi svoje podružnice.

Milijardna posojila francoskih podružnic grškim podjetjem Kot piše nemški tednik Der Spiegel, so bile konec leta 2010 podružnice francoskih bank v Grčiji do grških podjetij in grških fizičnih oseb izpostavljene v višini 28 milijard evrov.

Odpis dolgov Grčiji bi tako udaril po žepu Francoze, ki bi morali verjetno reševati francoske banke z denarjem francoskih davkoplačevalcev. Poleg tega bi Francozi – tako kot Nemci ali Italijani - izgubili tudi na desetine milijard v obliki posojila evrskih držav Grčiji iz leta 2010 in poroštev iz leta 2012. Na Grčijo jezne revne države z vzhoda evroobmočja Če je bil Ciprasov neuspeh pri snubljenju sredozemskih držav nepričakovan, pa je bilo pričakovano, da bo proti popuščanju Grčiji blok varčnih in uspešnih severnoevropskih držav (Nemčija, Nizozemska in Finska).

Poleg južno- in severnoevropskih držav Ciprasu niso priskočile v pomoč tudi države na vzhodu evroobmočja (Slovaška, Estonija, Latvija in Litva). Slovaki in Balti se jezijo, ker morajo kot najrevnejše države evroobmočja pomagati Grčiji, ki je še vedno bogatejša od njih.

Zakaj Slovaki nočejo plačevati Ciprasovih obljub Zlasti glasen je slovaški premier, socialdemokrat Robert Fico. Ta je prišel na oblast leta 2012 prav zato, ker je prejšnja slovaška vlada razpadla zaradi vprašanja slovaške pomoči Grčiji (sprva Slovaška ni želela sodelovati pri več deset milijard evrov težkem posojilu evrskih držav Grčiji).

Kot piše nemški časnik Frankfurter Allgemeine Zeitung, je Fico po letošnjih grških volitvah dejal, da bo nemogoče revnim Slovakom razložiti, zakaj mora Slovaška plačevati bogatejši Grčiji povečanje pokojnin in minimalne plače, ki jih obljublja Ciprasova vlada. Zakaj bi morala Slovaška plačevati grške dolgove, se je še spraševal slovaški premier. Humanitarna kriza v Grčiji? Tudi estonska finančna ministrica Maris Lauri je ostra do Grčije in grškega finančnega ministra Janisa Varufakisa. Ko je ta na zasedanju finančnih ministrov evroobmočja dejal, da v Grčiji divja humanitarna kriza, se je oglasila estonska ministrica.

Grkom je težko, je dejala, a to ni nobena humanitarna kriza. Po njenem lahko izraz humanitarna kriza uporabljamo za krizo v državah, kot so Sirija, Sudan ali Mali, ne pa za Grčijo. Varufakisu je tudi dejala, da je Estonija prav tako po izbruhu svetovne krize padla v recesijo, a se je z reformami pobrala.

Kulturni rasizem do Grkov? Številni Grki – na primer grški zunanji minister Nikos Kocijas - radi opisujejo odnos razvitih severnoevropskih držav do Grčije kot nekakšen kulturni rasizem. Na drugi strani pa je med Grki zaznati vzvišenost do narodov, ki so do leta 1990 živeli na nesrečni strani železne zavese.

Ko je prva dama Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde Grkom svetovala, naj se zgledujejo po varčnih Vzhodnoevropejcih, so se številni Grki odzvali tako kot grška živinozdravnica iz Aten.

Kako Grki gledajo na Poljake "Nočem biti Poljakinja. Sem Grkinja. Sem zelo ponosna na to, da sem Grkinja. Mi pripadamo Zahodu.", je dejala za nemški časnik Die Welt.