Torek,
10. 3. 2015,
12.33

Osveženo pred

3 leta, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Erbil Islamska država Irak Kurdistan Kurdi

Torek, 10. 3. 2015, 12.33

3 leta, 2 meseca

"Zahod bi moral ostreje odgovoriti na grožnjo, ki jo predstavlja Islamska država"

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Asirska aktivistka Savina Dawood o življenju v Erbilu, o zločinih Islamske države v Kurdistanu in o tem, kako jo poraziti, pa tudi, zakaj si Asirci zaslužijo svoje mesto v poislamističnem Iraku.

Savina Dawood prihaja iz Erbila, glavnega mesta Kurdistana, avtonomnega območja na severovzhodu Iraka, ki je življenjski prostor različnih etničnih in verskih skupin. Med temi so manjšine Jazidov, Turkmenov, Arabcev, Armencev in asirskih kristjanov, ki jim pripada Dawoodova. Prav manjšine, njihov položaj in njihove pravice so središče prizadevanj leta 1989 rojene aktivistke, tudi poslovne menedžerke, ki v nemirni iraški regiji dela za podjetje Siemens. Dawoodova, ki je prejšnjo soboto v Ljubljano prispela na posvet v okviru sveta IYDU (Mednarodne unije mladih demokratov) v organizaciji Slovenske demokratske mladine, vztrajno opozarja tudi na nevarnost Islamske države, ki je danes predvsem zaradi ideologije, ki jo širi, ena največjih groženj ne le za Bližnji vzhod, ampak tudi za druge svetovne regije. Islamisti pa Erbil ogrožajo tudi neposredno, saj so od 1,5-milijonskega mesta oddaljeni komaj nekaj kilometrov.

Prihajate iz Erbila, največjega mesta v iraškem Kurdistanu, ki je pod neposredno grožnjo Islamske države (IS). Kakšna je trenutna situacija v Erbilu in širše v Kurdistanu? V Erbilu je varno. Bilo je nekaj poskusov napadov, ampak so vsi spodleteli. Američani in kurdske pešmerge (kurdski borci, op. a.) so IS preprečile, da bi prišla bližje mestu. Po drugi strani pa je območje Ninive še vedno pod nadzorom IS, prav tako Mosul. Na tisoče žensk in otrok je bilo ugrabljenih. Danes še vedno ne vemo, kakšna je njihova usoda. Pred dnevi je IS napadala asirsko krščansko skupnost v Siriji. Ugrabili so na stotine žensk in otrok. Ravno danes (z Dawoodovo smo se pogovarjali prejšnjo soboto, op. a.) so usmrtili nekaj zajetih moških.

Kako daleč od Erbila so milice IS? 30 ali 40 minut z avtom, mogoče 50 minut, a zagotovo manj kot uro vožnje.

Kdo varuje mesto? Meje Kurdistana varujejo pešmerge. Z orožjem in urjenji jim pomagajo Američani in Nemci. Politična stranka Asirsko demokratično gibanje (ADG), v katerem sem tudi sama, je v Ninivah ustanovila vojaško enoto Nineveh Plain Protection Unit. Ravno pred kratkim je prva skupina okoli 570 moških zaključila urjenje, kmalu pa ji bo sledila še druga.

Koliko beguncev je trenutno v Erbilu? Vseh, ki so iz Mosula in Niniv zbežali pred IS, je okoli 250 tisoč. Natančne številke, koliko se jih je zateklo v Erbil, pa žal nimamo.

V kakšnih razmerah živijo begunci? Ko so prišli, je bilo grozno. Živeli so na ulicah, parkih, bili so v šotorih. Naša skupnost se je močno trudila, da jih spravimo z ulic. Nekatere organizacije so jim ponudile svoje prostore, tudi naša stranka ADG. Za hrano je še nekako poskrbljeno, ampak zdravstvena oskrba je grozljiva. Psihološko so povsem na tleh. Izgubili so upanje in zaupanje v vlado, politični sistem in tudi v življenje. Jazidske ženske, ki jih je IS izpustila, so izgubile vse upanje.

Kdo pomaga reševati trenutno stanje? Je mednarodna skupnost dejavna? Ko smo se soočili s to tragedijo, nismo prejeli veliko pomoči. Mi, Asirci iz vsega sveta, smo se nato aktivirali in začeli delati. Bili smo glavni del pomoči beguncem. Trudimo se dobiti čim več podpore. Nemci so nam na primer pomagali z medicinsko kliniko in drugimi zdravstvenimi pripomočki. Iskreno povedano, neposredno nas ni podprlo veliko drugih držav.

Zakaj mislite, da je tako? Ne gre za to, da se ne bi odzvali. Države so sprejele naše sporočilo in ozaveščale domačo javnost. Humanitarno pomoč smo dobili, ampak to ni naš glavni problem. Ti ljudje ne bodo umrli od lakote, saj tega ne bomo dopustili. Naš problem je politika, ki ne dela za korist naših ljudi. Smo avtohtoni prebivalci regije. Kurdi in Arabci, ki imajo večino v lokalni vladi, bi morali spoštovati dejstvo, da smo drugačne nacionalnosti. Nimamo krščanske identitete, kristjani smo po verskem prepričanju, po nacionalnosti pa smo Asirci. Potrebujemo naše politične pravice, pravice naroda v regiji.

Kako ste živeli v preteklih letih, preden vas je začela ogrožati Islamska država? V Erbilu je bilo, varnostno gledano, vse normalno. V Mosulu in pokrajini Ninive pa položaj asirskih kristjanov od leta 2006 naprej ni dober. Po koncu vojne, ki se je v Iraku začela leta 2003, so se začeli radikalni islamisti krepiti, predvsem v Mosulu. Leta 2006 so se začele različne grožnje. Kristjanke so morale začeti nositi v javnosti naglavne rute. Mnogi so zato zapustili Mosul in šli drugam, med drugim v Ninive, kjer je večina prebivalcev Asircev in Jazidov. A tudi tam situacija ni bila ravno najboljša, čeprav je le nekaj tednov, preden je nadzor nad tem območjem prevzela IS, začel veljati zakon, s katerim so Ninive postala provinca, ki ji vladajo kristjani.

Po padcu vlade Sadama Huseina asirska skupnost ni bila vključena v pogovore? Drži, zato so težave zdaj za nas še toliko večje. Tudi ostale druge manjšine, kot so Jazidi, so bile takrat spregledane.

Se kot kristjanka in ženska kdaj bojite za svoje življenje, še posebej zato, ker javno nastopate v boju proti IS? Ne. Kot osebi, kot Asirki, so mi v moji državi pravice že odvzete. Moja identiteta mi je že odvzeta. Ničesar več ne morem izgubiti.

Islamska država je v Mosulu uničila neprecenljive zgodovinske artefakte iz časa asirskega cesarstva. Kaj vam to pove o njihovi ideologiji? Gre za etnično čiščenje. Identiteto Asircev želijo izbrisati. Izbrisati želijo kristjane na Bližnjem vzhodu, v Iraku in Siriji. To je njihova ideologija. Hočejo, da izginemo.

Kako Kurdi in Arabci v Erbilu gledajo na dejanja IS? Enako kot mi. IS napada tudi druge muslimane, ki jim ne sledijo, ki niso del njihove ločine, čeprav smo glavne tarče Asirci in Jazidi.

Kako na islamistično ideologijo, ki jo širi IS, gledajo muslimani z vašega območja? Težko govorim v njihovem imenu. Gre za zelo občutljivo temo, še posebej na Bližnjem vzhodu in v teh časih. Vsi moji muslimanski prijatelji so vedno trdili, da ni IS niti približno blizu islamu in da nima nič z islamom kot religijo.

Kakšno pa je bilo v vaši regiji sobivanje med različnimi verskimi in etničnimi skupinami pred pojavom IS? V Erbilu in drugih večjih mestih so bili naši odnosi normalni, v Mosulu pa so sosedje, s katerimi so živeli leta, pomagali IS identificirati hiše kristjanov. Na drugi strani pa so muslimani iz Niniv bežali skupaj s kristjani. Dokler je politika regije in države dobra, dokler so človekove pravice vseh spoštovane, bi moralo biti vse v redu. Morali bi dati večji poudarek izobrazbi. Že generacije, ki odraščajo, imajo ta občutek drugačnosti. Naši otroci vedo, kaj je šiitsko, sunitsko, krščansko, kurdsko, asirsko. Tovrstno znanje je dobro, vendar to ne bi smelo vplivati na sprejemanje odločitev. Ne gre za rasizem, ampak bolj za preferiranje.

Potrebne bo več izobrazbe za medsebojno razumevanje in spoznanje, da smo v prvi vrsti ljudje. Mislim, da bodo s časom, z izobrazbo in s pravimi političnimi odločitvami stvari šle na bolje in da bi lahko Ninive vodili ljudje, ki tam živijo.

Kaj se po vašem mnenju zgodi v glavi človeka, ki živi običajno življenje, nato pa začne v imenu IS ugrabljati, posiljevati in obglavljati ljudi? Težko si je predstavljati kaj takega in razumeti te ljudi, saj se ne pogajajo in ne pogovarjajo, te kulture sploh nimajo. V Iraku je problem nezaposlenosti, šli smo skozi leta vojne, izobrazba je slaba. Na primer nekdo, ki je imel težko življenje, ki je izgubil starše in se ni šolal, in mu nekdo obljubi denar za bojevanje, nima česa izgubiti. Ekonomske težave in radikalna ideologija sta po moje največji težavi.

Menite, da je Islamska država tudi velika grožnja za Evropo, za Zahod? Mislim, da odgovor na to vprašanje že obstaja. Glasi se: absolutno da. Kar se je zgodilo v Franciji, na Danskem, pred tem v ZDA. To je odgovor na vaše vprašanje.

Bi morale ZDA in druge zahodne države ostreje odgovoriti na grožnjo, ki jo predstavlja Islamska država? Brez dvoma. Morali bi osvoboditi Mosul, ki je središče delovanja kalifata. Po drugi strani pa je bolj kot vse drugo Islamska država ideologija in tudi če pade Mosul, bo ideologija ostala, pristaši bodo ostali. Vidimo, kako učijo otroke, kako so njihovi otroci izvajali eksekucije pred kamero, čeprav še otroci, ubijajo ljudi. Vidimo njihove ženske. V družbi je ženska tista, ki vzgaja generacije. Če imate otroke s takšno mentaliteto, če imate ženske s takšno mentaliteto, to ne bo umrlo, šlo bo naprej, tega ne bo zlahka mogoče uničiti.

Kako pa bi se morali lotili ideologije? Po neposredni akciji proti tem, ki jim življenje ljudi ne pomeni ničesar, ki trgujejo z ženskami, jih prodajajo, imajo za spolne sužnje in jim jemljejo otroke, mora na vrsto priti boj proti ideologiji. Kako to narediti? Z izobraževanjem, z mehčanjem skrajnosti, z večjo humanostjo. Zelo pomembno vlogo igrajo mediji. Kako lahko islamistom dopuščajo, da prek interneta razširjajo svoja sporočila? Njihove internetne strani bi lahko zlahka ugasnili, to bi morali narediti. Eden od razlogov, zakaj Islamska država pridobiva, so ravno prav mediji, prek katerih kalifat promovira sebe in svoje visokotehnološke izdelke. Od lanskega junija ni enega samega dneva, ko ne bi v medijih naletel na Islamsko državo. Povsod po svetu.

Če se dotaknemo še vojaškega posredovanja, za katerega pravite, da bi se moralo zgoditi. V preteklosti so ZDA vašo državo že napadle in prebivalci imajo do njih odpor. Kako bi se lahko odzvali ljudje, če bi se zgodila ponovna invazija Američanov na Irak? Vsa zmeda se je pravzaprav začela leta 2003 z ameriško invazijo na Irak. Zato bi se morale ZDA čutiti vsaj malo odgovorne za to, da uredijo zdajšnje stanje. Zdajšnje stanje je namreč tudi ena od posledic početja iz leta 2003.

Verjetno je potreben premišljen načrt, kakšen naj bo Irak po Islamski državi. Ravno dogajanje pred dobrim desetletjem je pokazalo, kaj se utegne zgoditi, če nimaš načrta. Napaka je bila, da niso sodelovali z domačini v Iraku. Ne moreš priti v državo, ne da bi razumel, kakšni so njeni kulturni vzorci, navade, pogled na svet. Z ljudmi se je treba usesti, razumeti, kaj želijo in vedeti, kaj želiš sam, in potem pripraviti zamisli in ter jih uveljaviti. Ne morete pa v Iraku uvesti enakega sistema, kot ga imajo ZDA. Dokaz, da to ne deluje, je tukaj. 12 let je, odkar se je zgodila invazija na Irak, pa se še vedno ni nič spremenilo.

V napovedih o ustroju iraške države po Islamski državi se navaja tripartitna delitev: na šiitski, sunitski in kurdski del. Asirske skupnosti ne omenjajo. Tega nikakor ne bomo sprejeli. Islamska država najbolj škoduje prav nam, manjšinam, Jazidom in Asircem. Tridelna delitev Iraka za nas ne deluje, nikakršnega dvoma ni, da tega ne nameravamo sprejeti. Prva napaka leta 2003 je bila, da nas niso vključili. Zdaj smo tarča te vojne, glavna tarča. Kako bi nas lahko izpustili?

Kakšen bi bil pravi način, da vas začnejo upoštevati pri dogovorih o prihodnosti države? Najmanj, kar je, moramo imeti svoj življenjski prostor v državi. Živimo v Kurdistanu, tam predstavljamo večino prebivalstva. Zato nam morajo omogočiti, da težave urejamo sami. To bi morala regija, ki bi morala biti mednarodno zaščitena. Naše narodne zaščitne enote (National Protection Unit, op . a.) bodo skrbele za obrambo in varnost na območju v sodelovanju z iraško vojsko in pešmergami. Konec koncev živimo skupaj. Ne želimo biti ločeni od teh ljudi. Hočemo pa možnost, da se lahko branimo sami.