Vietnamski otroci v pesti suženjskega dela

Lani so trije najstniki skočili iz tretjega nadstropja stavbe v Hošiminhu. Stekli so po ulici in kričali na pomoč. Ura je bila ena zjutraj in niso vedeli, kam naj gredo. "Res me je bilo strah, da nas bo kdo ujel," je novinarjem BBC-ja povedal zdaj 18-letni Hieu.

Hieu je iz majhne vasi iz revne regije Dien Bien na meji s Kitajsko. Ko je bil star 16 let, je denar služil tako, da je izdeloval premogovne kocke. Nekoč mu je neka ženska ponudila izobraževanje. "Moji starši so bili presrečni, saj bi z več znanja več zaslužil," se spominja.

Skupaj s še 11 otroki iz vasi so jih odpeljali 2100 kilometrov daleč v Hošiminh. Tam so dve leti preživeli zaklenjeni v majhni sobi in izdelovali obleke. Nikoli jih niso plačali. "Začeli smo ob šestih zjutraj, končali ob polnoči. Če si storil napako, so nas pretepli s palicami," je pripovedoval.

Hieu je eden izmed 230 otrok, ki jih je od leta 2005 rešila človekoljubna organizacija Blue Dragon. Organizacija pomaga otrokom, ki so prisiljeni v suženjsko delo, prostitucijo ali prosjačenje. "Lani smo vdrli v obrat, kjer je 14 ljudi spalo, jedlo in delalo v majhni sobi, lastnik pa jih je izpustil iz sobe le za osem minut na dan;" je dejal odvetnik organizacije.

Odpeljani otroci manjšin Najmlajši rešeni otrok je bil star 11 let, večina pa jih je iz etničnih manjšin. "Otroke jemljejo iz osrednjih in severnih provinc Vietnama, ker menijo, da ti otroci ne bodo mogli uiti, ker so daleč od doma," je dejal soustanovitelj organizacije Michael Brosowski. Prav tako pa skupnosti daleč od centra nimajo izkušenj s trgovino z ljudmi in jih lažje pretentajo. V nekaterih vaseh, ki so jih obiskali člani organizacije, so odpeljali po več deset otrok, ki so še vedno pogrešani. Mnogi starši se šele takrat, ko jim pokažejo fotografije suženjskih tovarn, zavejo, kje so njihovi otroci.

Uradna statistika navaja, da so od leta 2005 v suženjstvo ujeli 7000 otrok. Toda neuradna številka naj bi bila mnogo višja. "Za vsak odkriti primer je gotovo še tisoč neodkritih," je novinarjem BBC-ja dejal neimenovani vladni vir.

Mnogo otrok je odpeljanih na Kitajsko, jugovzhodno Azijo in celo v Evropo. Na Kitajsko jih prodajajo kot dojenčke, še posebno dečke, saj si zaradi politike enega otroka vse več kitajskih parov preprosto kupi sina. Mlade fante pogosto prodajo v Veliko Britanijo, da delajo na farmah kanabisa.

Nekaznovani organizatorji Problem je v tem, da trgovina z ljudmi, ki poteka znotraj Vietnama, dolgo ni bila uradno registrirana. "Mednarodno trgovino z ljudmi so zaznali mnogo prej kot notranjo, ki jo uradno priznajo šele od leta 2011," je opozoril Florian Foster, vodja vietnamske pisarne Mednarodnega urada za migracije (IOM).

V Vietnamu so novo zakonodajo, ki omogoča preprečevanje domačega suženjskega dela, sprejeli šele lani, a je v glavnem še ne uveljavljajo. Do takrat pa organizatorji suženjskih ugrabitev ne veljajo za kriminalce, a jih kaznujejo z administrativnimi ukrepi, denimo s prepovedjo nošnje orožja. Denimo lastnik tovarne, kjer dela Hieu, je bil kaznovan s 500-dolarsko kaznijo. Tovarno so sicer zaprli, a lastnik nikoli ni prišel pred sodnika.

Obstaja pa tudi kulturni problem. Mnogi revni so namreč prepričani, da je bolje otroke poslati na kakršnokoli delo, kot pa da so doma še ena lačna usta več.

Hieu se po pobegu iz suženjske tovarne ni vrnil v domačo vas. Organizacija Blue Dragon mu je plačala izobraževanje za mehanika in ostal je v Hanoiju. "Upam, da bo zdaj moje življenje boljše in bom lahko pomagal družini," je dajal novinarjem BBC-ja.