Uporniško mesto, ki diha s protestniki na Taksimu

Pretekli teden smo s prijatelji obiskali največje turško mesto. Šlo je za običajen turističen oddih, letalske vozovnice smo kupili že pred meseci, ko ni bilo ne duha ne sluha o kakšnih protestih. V Istanbul smo prispeli v nedeljo, 9. junija, in najprej opazili očiten razcvet mesta, ki je danes dom 17 milijonov ljudi. To zgodovinsko mesto je namreč eno veliko gradbišče – povsod rastejo nove stanovanjske in poslovne stavbe, stare nizke hiše se umikajo modernim steklenim nebotičnikom, obkroženim z bazeni, restavracijami in ogromnimi nakupovalnimi središči. Gradnja je neposreden pokazatelj turške gospodarske rasti in upanja, s katerim ta v EU nekdaj nezaželena država danes gleda v prihodnost. Park, alkohol in islamizacija Zaradi dogajanja na trgu Taksim je bil ta seveda precej visoko na našem seznamu zanimivih lokacij. Že takrat je namreč na tisoče ljudi taborilo v parku Gezi, ki stoji v središču trga in je ena od zadnjih večjih zelenih površin v središču mesta, oblasti pa nameravajo tam zgraditi nakupovalno središče. Proteste je spodbudila tudi prepoved točenja alkoholnih pijač ponoči, zadnji v vrsti ukrepov, s katerimi želi premier Recep Tayyip Erdogan postopno izpeljati vnovično islamizacijo države. Taksim je sicer tudi tisti prostor v Istanbulu, kjer so v zgodovini vedno bili takšni in drugačni protesti ter zborovanja. Glasba, ples in pečena koruza za vse Taksim smo tako prvič obiskali takoj v nedeljo, ko se je po podatkih oblasti tam zbralo prek sto tisoč ljudi. V nasprotju z našimi pričakovanji razpoloženje protestnikov ni bilo negativno ali celo nasilno. Ozračje je bilo prej podobno festivalskemu – ljudje so peli, plesali, lepili plakate in celo pekli na žaru. Za vsakogar, ki mu je zadišal kebab ali pečena koruza, jasno.

Sprehodili smo se mimo prevrnjenih avtomobilov, ki so takrat služili za oglasne deske in ozadje za fotografije (predvsem turistov). Srečali smo stroje, ki so jih po zasedbi parka Gezi za seboj pustile gradbene ekipe, protestniki pa so jih prebarvali z rožnato barvo in porisali z grafiti. Naleteli smo na nevesto, ki se je v ogromni beli obleki hitela fotografirat s protestniki. Nos smo pomolili tudi v knjižnico pod krošnjami dreves v parku Gezi, v katerem je takrat taborilo na tisoče protestnikov, tudi cele družine.

Na Taksimu smo nato obkrožili pogorišča, ki so ostala za velikimi kresovi protestnikov, in nekajurni sprehod med dobro razpoloženo množico končali ob slavoloku, na katerem so bili izobešeni transparenti in turške zastave s podobo Atatürka. Zatem smo sicer zavili še v nekaj deset metrov oddaljeno stransko ulico, kjer so nam prijazno postregli s čajem, pravo turško kavo in vodno pipo, a to je že druga zgodba.

Upira se vse mesto V naslednjih dneh smo lahko povsod po mestu videli znake upora. Z oken in balkonov so visele turške zastave, protestnike pa so na poti proti Taksimu spremljali vzkliki, aplavz in zahvale. Srečali smo tudi precej manjših protestov, ki so nastali kar sredi cest ob srečanjih različnih skupin protestnikov, vedno pa so jih glasno spremljali tudi mimoidoči in okoliški prebivalci s svojih balkonov.

Zaradi tega miroljubnega razpoloženja in vere v spremembe, predvsem pa čisto običajnega vrveža, v katerega nas je vsak dan znova posrkalo to ogromno velemesto, tako nismo mogli verjeti, ko smo sredi tedna po televiziji videli prve posnetke nasilnih obračunov med protestniki in policijo, solzivca ter vodnih topov. Tudi utrip mesta se je takrat nekoliko spremenil – med ljudmi se je razraslo neko neotipljivo nelagodje, ki sta mu sledila jeza in duh upora.

Dejanja vlade protestnike še podžigajo Bolj kot so policijske sile, ki so jih oblasti v Istanbul dovažale z vseh koncev države, saj se je večina policistov v mestu uprla ukazom, razganjale protestnike, bolj odločno so se ti vračali v park Gezi. Vsak večer smo od taksistov v polomljeni angleščini slišali enako opozorilo: "No Taksim today. Taksim – problem." (Nič Taksima danes. Taksim – težava.) Po več dneh spopadov pa je premier Erdogan v petek končno sporočil, da bo ustavil urbanistične načrte v parku, protestnike pa pozval, naj Gezi in Taksim do nedelje dokončno zapustijo.

V soboto pozno popoldne smo tako malo lažjih src sedeli v svojem stanovanju, ki je bilo od Taksima po zraku oddaljeno več kot pet kilometrov. Kljub temu smo skozi odprta okna naenkrat zaslišali naraščajoč trušč – avtomobilske troblje in udarjanje kuhinjske posode, ki jo turški protestniki radi uporabljajo za zganjanje hrupa. S Taksima se je tako raznesla vest, da se nekaj dogaja – policijske sile so začele z ogromnimi količinami solzivca in podporo vodnih topov prazniti park. Preplah se je kot srednjeveško opozorilo pred požarom hitro ter učinkovito razširil po mestu. In ljudje so se odzvali – spopadi med policisti, med katerimi so bile po poročanju medijev tudi paravojaške skupine v civilu, in naraščajočim številom protestnikov so se odvijali do jutra.

Ne bodo odnehali V nedeljo zvečer se je kljub grožnjam, da bodo oblasti spet ustavile ladje in zaprle mostova čez Bospor, na več koncih mesta zbralo skupno milijon ljudi. Protesti se nadaljujejo tudi ta teden. In se še bodo, saj Turki preprosto ne bodo dovolili, da bi jih vlada preslišala. V prvi liniji namreč stoji predvsem mlajša in bolj liberalna generacija, ki jo poleg veselja do nakupovanja, večerne zabave in posedanja v zahodnih verigah s hitro hrano in kavo druži tudi želja po svobodi in pretrganju vezi s tradicionalno islamsko družbo, značilno za starejše generacije.

Zavest, da za njimi stoji vse mesto, pa tudi velika večina države, protestnikom v Istanbulu daje še večji zagon. Podžiga namreč uporniškega duha, ki ga stalni veter skozi Bospor raznaša na vse konce tega starodavnega mesta.