Ukrajinski pisatelj: Tudi v Sloveniji obstajajo skriti ruski agenti in uporabni idioti

Andrij Ljubka, rojen leta 1987, je eden najbolj znanih mladih ukrajinskih pesnikov, pisateljev in esejistov. Najprej je diplomiral na vojaški šoli v Mukačevem, nato pa na Univerzi v Užgorodu še iz ukrajinske filologije in iz balkanskih študij na Univerzi v Varšavi. Je avtor treh pesniških zbirk, zbirke kratkih zgodb ter knjige esejev ter prevajalec iz poljščine, hrvaščine, srbščine in angleščine ter kurator dveh mednarodnih pesniških festivalov, so o njem zapisali v Društvu slovenskih pisateljev. Živi v Užgorodu.

Poleg več drugih literarnih nagrad je leta 2017 prejel pisateljsko štipendijo Srednjeevropske pobude, ki so mu jo podelili na Mednarodnem literarnem festivalu Vilenica in s katero je več mesecev preživel v Sloveniji.

Pred dnevi je Ljubka znova obiskal našo državo. O njegovih izkušnjah z rusko invazijo in pogledu na celotno dogajanje okoli vojne smo se z njim pogovarjali ob robu literarnega večera v Hiši EU v Ljubljani.

Kje ste bili, ko se je začela vojna?

Bil sem v Kijevu. Za 24. februar sem imel rezerviran polet za obisk knjižnega sejma v Vilni v Litvi. Zbudili so me zvoki bombardiranja. Od takrat se je moje življenje močno spremenilo. Začel sem iskati način, kako bi bil čim bolj koristen. Prva dva tedna sem samo pisal. Za Ukrajino je bilo pisanje o tem šoku zelo pomembno. Napisal sem nekaj člankov in esejev o začetku vojne, ki so bili prevedeni v več kot 20 tujih jezikov, a kljub temu sem bil razočaran nad pisanjem. Zame kot avtorja desetih knjig je bilo to težko, toda ugotovil sem, da moram storiti kaj bolj praktičnega, kot je pisanje.

Šel sem na lokalno humanitarno organizacijo v Užgorodu, kjer živim, in začel delati kot prostovoljec. Pomagal sem predvsem pri sprejemu beguncev z vzhoda države ter pošiljanju zdravil in drugih zdravstvenih pripomočkov na fronto. Od Užgoroda do Harkova je neposredna železniška povezava. Vožnja je že v miru trajala 26 ur. Ko so se s tem vlakom pripeljali begunci, je bilo grozno. Prizori, ki si jih bom zapomnil do konca življenja, so spominjali na transport ljudi v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Na vlakih je bilo ogromno obupanih ljudi, tudi ostarelih in otrok, ki so prišli k nam ali pa so pot nadaljevali v Evropsko unijo. A ti vlaki so se v Harkov vračali popolnoma prazni, zato smo nanje naložili zdravniško opremo in jo poslali na vzhod države.

Novice Edi Rama v Varnostnem svetu ZN ruskemu veleposlaniku podal predlog ter mu zaprl usta #video

Pred začetkom intervjuja ste dejali, da ste ukrajinski vojski zagotovili številna nujno potrebna vozila. Lahko poveste kaj več o tem?

Aprila lani sem pred veliko nočjo poklical prijatelja, ki se je kot prostovoljec pridružil vojakom na fronti v Donbasu. Ker je v našem delu države običaj, da v velikonočno košaro damo tudi domačo dimljeno klobaso, sem mu povedal, da jim bomo na fronto poslali sto kilogramov te klobase in še sto kilogramov drugih mesnin, da se bodo na največji krščanski praznik počutili kot doma.

Bil je seveda zelo hvaležen, a je dejal, da so v gozdu, 40 kilometrov od najbližjega kraja, in da nimajo nobenih vozil za oskrbo, zato klobas ne bo mogoče dostaviti. Ukrajinska vojska je danes sedemkrat večja kot pred začetkom vojne, zato na novo oblikovane enote od države niso mogle dobiti drugega kot uniform in avtomatskih pušk. Na fronto so jih peljali s šolskim avtobusom, ki pa se je na poti pokvaril. Ker država ni mogla pomagati, so sredi mrzle noči poklicali taksije, da jih zapeljejo na bojišče, kar kaže na enotnost in predanost ukrajinskega naroda k obrambi naše dežele.

Zaradi pomanjkanja vozil, s katerimi bi si vojaki lažje organizirali življenje na fronti, se odpravili v zaledje v trgovino ali pa na pošto, da bi zadovoljili svoje individualne želje po, recimo, kavi ali čem drugem, sem na Facebooku, kjer imam veliko sledilcev, nekega večera objavil prošnjo po pomoči za zbiranje denarja za nakup džipa.

Ko sem se zjutraj budil, sem ugotovil, da so mi nakazali znesek, ki bi zadostoval za dve vozili. Ne spoznam se na avtomobile, a moje občinstvo je takrat odločilo, da bo to moje poslanstvo. Od takrat smo z majhno ekipo kupili 194 džipov, kombijev in poltovornjakov ter jih dostavil na fronto. Kupujemo jih v Angliji, ker so tam cenejši. Krmilo imajo zato na desni strani, a to ni težava, ker v bližini fronte skorajda ni prometa.

Na ta način sem produktiven in koristen tako za družbo kot za državo. Če bi še enkrat izbiral, bi namesto pisanja znova izbral to tehnično delo z avtomobili, ker je bolj oprijemljivo in resnično pomaga ljudem.

Prizori iz opustošene Velike Novosilke, ki leži sto kilometrov zahodno od mesta Doneck. Video: Andrij Ljubka

Novice Velika nevarnost za EU: Treba je ukrepati, preden bo prepozno

Kdaj vam je bilo med vojno najtežje?

Prvi šok je bil zelo velik, a nato je sledila nekakšna evforija, saj smo videli, da se lahko upremo in da Rusi ne morejo okupirati celotne države. Zame je bilo najhuje januarja, ker je bila zelo huda zima, mi pa smo bili brez elektrike in interneta. Sediš in zmrzuješ v hiši, dnevi so kratki, vreme je zelo slabo. Psihološko je bilo takrat zelo težko. Sledili so še težki boji okoli Bahmuta. Umrlo je veliko vojakov, mojih prijateljev in drugih, ki sem jih srečal med delom kot prostovoljec.

Spomladi je znova prišlo upanje, da bo vse v redu, da je najhujše za nami in da bomo zmagali. Čakali smo na protiofenzivo. Veliko Ukrajincev, ki je pozimi kupilo agregat za elektriko – ta stane vsaj 500 evrov, kar je za Ukrajince veliko denarja –, je menilo, da bo mir prišel še pred naslednjo zimo, zato so agregate podarili vojakom na fronti. Zdaj so ugotovili, da so naredili napako in da bodo morali pred prihajajočo zimo kupiti nov agregat.

Mislim, da je del človeške narave, da verjameš v nekaj boljšega in v to, da se bo ta absurdna in protičloveška vojna končala. Še vedno ne morem dojeti, da v času pametnih telefonov in družabnih omrežjih bojujemo tankovske bitke in nam uničujejo vasi. Meni kot Evropejcu se je zdelo, da smo dobili lekcijo iz druge svetovne vojne in da se takšne bitke ne morejo več ponoviti.

Prihodnjo jesen bodo v ZDA predsedniške volitve. Kaj bi pomenilo za Ukrajino, če zmaga Donald Trump?

Prihodnje leto marca bodo volitve tudi v Rusiji. Ruski predsednik Vladimir Putin pred njimi ne bo popuščal. Poskušal bo še okrepiti svojo moč in nagniti javno mnenje na svojo stran. Ko bo spet izvoljen, bodo tudi njegove oči uprte v ZDA, ki vojaško močno podpirajo Ukrajino. So voditelji zahodne koalicije. Pošiljajo nam veliko modernega orožja.

Za nas bi bilo bolje, če bi znova zmagal Joe Biden, a tudi če bo Trump, se verjetno kljub njegovi retoriki ne more kaj dramatično spremeniti. Vojne ne moreš kar ustaviti, ker ima svoje zakonitosti in tendence. Mislim, da smo šele v njeni prvi fazi. Za nas Ukrajince je najhuje to, da ne vidimo konca te vojne. Ko se bo približevala koncu, bomo to začutili. Veliko znakov bo, ki bodo to nakazovali, in šele po nekaj mesecih se bo nato dejansko končala.

Tudi če Trump zmaga, bo pod pritiskom, da podpira Ukrajino, ker je to del ameriških interesov. Po mojem mnenju ne bo ničesar dramatično spremenil, a seveda gre za nepredvidljivega posebneža, kar je lahko v tej situaciji nevarno.

Največja napaka zahodne koalicije je to, da se boji Putina in eskalacije vojne. Ne razumejo, da je bandit in da razume samo silo. Če bi vse najnovejše orožje prejeli že pred enim letom, bi mogoče Ruse zdaj že potisnili do državne meje. Takrat so bil nepripravljeni na protiofenzivo. Zdaj pa se bojujemo za vsak korak.

Počasnost in strah pred Putinom je največja napaka Zahoda. Putin ne bo storil nič, ker tega niti ne more. Dokazal je že, da ni veliki strateg in voditelj mogočne države. Najboljši čas za končanje vojne je bil lani. Zdaj je Rusija bolje pripravljena. Uvedli so vojno ekonomijo in vojno vračunali v načrtovanje za prihodnja leta. Lani je bil čas, da osvobodimo Ukrajino in da na neki točki s pogajanji med obema državama ali zamrznitvijo konflikta končamo vojno.

Novice Ukrajina vložila tožbe proti Poljski, Madžarski in Slovaški

Kako pa vidite vlogo Evropske unije?

Veliko ključne podpore, od denarja, humanitarne pomoči do sprejemanja beguncev, dobimo tudi iz Evropske unije. V resnici nismo verjeli, da lahko EU pomaga v tolikšni meri. Če smo imeli pred vojno romantično predstavo o EU in smo se ji želeli pridružiti, si zdaj to želimo še bolj, saj se je pokazalo, da je lahko močna, enotna in da lahko pomaga s konkretnimi ukrepi.

"Počasnost in strah pred Putinom je največja napaka Zahoda." Foto: Bojan Puhek

Mnogi so kritični do besed papeža Frančiška, ki je pred nekaj tedni govoril o veliki Rusiji. Očitajo mu tudi, da v preteklosti ni dovolj odločno obsodil ruske invazije.

Glavna lekcija vojne v Ukrajini je, da se mora svetovni red, kot ga poznamo, spremeniti. Vse, kar smo mislili, da deluje, v resnici ne. Združeni narodi ne morejo narediti nič, niti poskrbeti za izvoz žita iz Ukrajine. Rdeči križ je velika in ugledna organizacija, ki zbira denar predvsem za financiranje svoje strukture in delovanje. Ko grem na fronto, ga tam ne vidim. Vse je zlagano. Ena od lekcij je, da moramo spremeniti svetovni red in ga postaviti na realne temelje.

Pri tem gre tudi za Katoliško cerkev, ki je močno oddaljena od današnjega časa in vernikov. Ne bi smela imeti politične vloge, kot jo ima. Papeževa izjava to dokazuje, čeprav od mene kot ateista ni lepo, da govorim o njem.

Seveda niso vsi v Cerkvi slabi. Videl sem veliko duhovnikov, ki so ljudem močno pomagali, kar je tudi glavna naloga Cerkve, ker s tem počne to, kar narekuje Sveto pismo, in daje zgled.

Ste v Sloveniji začutili kaj proruskega sentimenta?

Na ravni politike ja, seveda. Večinoma so te proruske ideje povezane s populizmom. Imamo seveda skrite ruske agente, ki za to prejemajo finančno podporo. Tako je v vsaki državi. V Sloveniji imate tudi politike, ki so na neki način uporabni idioti za Ruse. Ampak večinoma je Slovenija država, ki podpira Ukrajino, tako politično kot vojaško. Pomembno je, da so vaši politiki na najvišji ravni začeli obiskovati Kijev, ko je bilo to še zelo nevarno. To je bil pomemben izraz solidarnosti. Sprejeli ste tudi naše begunce. To je trenutek, ko lahko damo pred Slovenijo kapo dol.

S človeškimi strahovi se zlahka manipulira, zato je lahko reči, zakaj bi dajali denar Ukrajini, če imamo težave doma, a vseeno je prevladala solidarnost. Po 24. februarju so se ljudje zbudili bolj pripadni Evropi, ki zagotavlja varnost in odprtost.

Pred leti bi moral v Lvovu moderirati javni dogodek s slovenskim pisateljem Dragom Jančarjem. Ko sem bil na poti, so mi sporočili, da ne bo prišel, ker je pozabil potni list, kar je ugotovil šele v Varšavi, ko bi moral sesti na letalo za Ukrajino in zapustiti EU. To je dober primer, kako občutek varnosti in odprtosti EU jemljemo kot samoumeven. Drago Jančar je velik protisovjet in protikomunist. On ve, kaj je pomenila železna zavesa. Je eden največjih srednjeevropskih mislecev in je veliko pisal o EU, a je tudi on pozabil, da obstajajo meje.

Evropa ni samo birokracija, ampak tudi ideja, da živimo v skupni hiši. Veliko ljudi je to vojno začutilo kot kruto in nepravično do njihovih sosedov. Vojna v Ukrajini je Evropi pokazala, da smo tudi mi Evropa in da smo tukaj. Vojna, ki se dogaja na vašem dvorišču, je dala močan impulz za premislek o Evropski uniji in menim, da zdaj veliko Slovencev čuti solidarnost. Povsod vsi mislijo, da so njihovi politiki pokvarjeni in neumni, a marsikje se je izkazalo, da znajo biti tudi zreli in se postaviti za demokracijo. Tudi v Sloveniji.

Mnogo vidnih osebnosti iz družbeno-politične sfere izpostavlja, da je ruska invazija na Ukrajino zgolj posredniška vojna med ZDA in Rusijo, in poziva k pogajanjem in miru, ne da bi hkrati zahtevali umik Rusije z ukrajinskega ozemlja. Kakšen je vaš pogled na takšna stališča?

Takšne izjave so neumnost. Lahko gre za ljudi, ki so plačani za izražanje takšnih političnih stališč, lahko pa da so zgolj uporabni idioti. Upam, da so to zadnje. Da gre za ljudi, ki živijo mirno, bogato, dolgočasno življenje in želijo zgolj pritegniti pozornost nase.

"Glavna lekcija vojne v Ukrajini je, da se mora spremeniti svetovni red, kot ga poznamo." Foto: Bojan Puhek

Kako komentirate spor med Ukrajino in Poljsko zaradi uvoza ukrajinskega žita? Poljska je celo napovedala, da ne bo več pošiljala orožja v Ukrajino.

Ukrajina ni v konfliktu le s Poljsko, ampak tudi s Slovaško in Madžarsko. Menim sicer, da ta konflikt ni tako globok, a je postal v primeru Poljske nekoliko bolj vroč, saj bodo imeli Poljaki čez nekaj tednov parlamentarne volitve. Vlada se tako zdaj želi predstaviti kot močan zagovornik poljskih interesov in nagovoriti skrajno desne volivce. Menim, da se bo zadeva po volitvah umirila.

Je pa na neki način pričakovano, da imajo države svoje interese in da se med seboj pogajajo. Mi bi radi prodajali svoje izdelke, da bi se lahko tako naša država sama financirala, ne pa da moramo prositi za pomoč. Pametno je, da dobimo priložnost za delo in da tako sami zaslužimo denar.