Ponedeljek,
3. 6. 2013,
23.31

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Turčija Recep Tayyip Erdogan Mustafa Kemal Atatürk

Ponedeljek, 3. 6. 2013, 23.31

8 let, 7 mesecev

Turki imajo dovolj Erdoganovega avtoritarizma

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Turčija je na nogah. Boj za ohranitev parka se je sprevrgel v proteste proti premierju Recepu Tayyipu Erdoganu, najvplivnejšemu politiku po ustanovitelju moderne Turčije Mustafu Kemalu Atatürku.

Turki so bili v zadnjih letih že večkrat na ulicah, vendar so tokratni protesti drugačni, ker jih niso organizirali sindikati ali kakšna politična stranka. Protesti nimajo institucionaliziranih voditeljev ali koordinatorjev. Na protestih sodelujejo ljudje iz različnih socialnih sfer, čeprav Erdogan trdi, da so protesti ideološki ter da jih je organizirala sekularna republikanska ljudska stranka (CHP) in se jih udeležujejo predvsem višji srednji razred.

Mustafa Kemal, ustanovitelj moderne Turčije, je bil sekularist, odločen da osvobodi Turčijo njene konservativne muslimanske preteklosti. Mladi Turki na ulicah so njegovi politični vnuki. "Užalil je Ataturka," tako je ena od protestnic utemeljila, zakaj zahteva Erdoganov odstop. "Borim se za Ataturka, svoje prednike in svoje vnuke. Oni bi morali živeti v evropski Turčiji, v kateri imajo človekove pravice veliko težo," je za Deutsche Welle povedal eden od protestnikov in vojni veteran.

Ob razpadu otomanskega imperija po 1. svetovni vojni je Mustafa Kemal vodil boj za neodvisnost proti Grkom, Francozom in Italijanom ter leta 1923 ustanovil moderno republiko Turčijo. Nadziral je vse nivoje oblasti, vključno z vojsko, in uveljavil svojo vizijo države, ki je ločena od vere, svojim sodržavljanov pa vcepljal, da so o sebi razmišljali kot o Zahodnjakih.

Pod vodstvom Mustafa Kemala je mlada republika pretrgala s svojo otomansko zgodovino, zamenjala kalifat za sekularen režim in se obrnila od nekdanjih arabskih ozemelj k protiklerikalni, prozahodni viziji, ki je postala znan kot kemalizem. Atatürk, oče Turkov, se je zavzemal za pravice žensk, abecedo spremenil iz arabske v latinsko, ustanovil parlamentarno vlado … Čeprav je odraščal v vojski, je Atatürk vedno verjel v parlamentarno demokracijo. Paradoksalno je za branika ustave postavil vojsko. Od njegove smrti leta 1938 je Turčija doživela več vojaških udarov, vendar – kot pravi pregovor – "se je bila vojska ob pravem času vedno pripravljena vrniti nazaj v vojašnice". Po smrti Atatürka so sledila desetletja indoktrinacije. Turčija je leta 1950 postala večstrankarska demokracija, številne stranke so skušale varovati Atatürkovo zapuščino, vojska pa je varovala sistem.

Njegovo zapuščino pa sedaj izpodbija Erdogan. Ta predstavlja politične težnje na milijone Turkov, ki so se počutili odtujene od sekularizma – ruralno prebivalstvo, urbani reveži, konservativni muslimanski kleriki in naraščajoči versko konservativni poslovni razred. Po veliki gospodarski krizi leta 2000 in 2001 so islamisti uporabili modernistično platformo, da bi privabili volivce. Stranka pravičnosti in razvoja (AKP) je nastala iz dveh islamističnih strank, prepovedanih v skladu z islamistično tradicijo turške ustave, ki jo je zapisal Atatürk, predstavlja poseben tip konservativnega populizma. Njeni volivci so konservativni muslimanski srednji razred, ki se je pojavil kot posledica gospodarskih politik Turguta Özala v 80. letih. Čeprav zanika, da je verska stranka, uporablja vero, da je pridobivala podporo množic.

Zadnje desetletje je APK preživela v vladi in krepila svojo moč. Ko je bila enkrat na oblasti, je pridobivala podporo, ne nazadnje tudi zaradi stabilne gospodarske rasti in se uveljavila kot nova elita, ki je prevzemala vajeti iz rok kemalistov. Številni Turki kemalizm dojemajo kot zastarelo ideologijo. Verski konservatizem je v vzponu, Ankara pa odvrača svojo pozornost od dolgoletne prošnje za članstvo v Evropski uniji in si prizadeva za vidnejšo vlogo na Bližnjem vzhodu in nekdanjih otomanskih ozemljih. Pod vodstvom AKP-ja je Turčija povečevala svojo relativno avtonomijo v primerjavi s tradicionalnimi zavezniki v Beli hiši in Tel Avivu, stkala tesne vezi z Iranom, Hezbolahom in do nedavnega tudi s sirskim predsednikom Bašarjem Al Asadom, kar so nekateri razumeli kot neo-otomanizem.

Z obtožbami o spodbujanju protidemokratičnosti je zatrla opozicija, njena podpora pa je narasla s 34,28 na 49,90 odstotka. Medtem ko jo je AKP krepila, pa jo vojska, zadnja institucija kemalistov, v primerjavi z drugimi vejami oblasti, kot sta policija in sodstvo, izgublja. Vodstvo vojske je bilo prisiljeno sprejeti islamiste. Erdogan je uspel vsiliti civilno oblast nad vojsko in uničil enega os temeljnih načel Atatürkovega režima – da vojska varuje ustavo, kar ji je dajalo legitimnost, da je lahko odstavila vlade, ki niso spoštovale. Vojna med vojsko in Erdoganom se je začela leta 2003, ko naj bi skupina oficirjev, intelektualcev, nekdanjih politikov in novinarjev skušala sprožiti revolucijo proti Erdoganovi vladi, ki naj bi bila po mnenju "zarotnikov" nevarnost obstoju sekularne Turčije.

"Volil sem Erdogana, a to je preveč. Zakaj se na nas spravljaš s plinom, ali smo žuželke?" je za Guardian dejal taksist v Ankari. Opozicijske sile, ki nikakor niso enotne, so se prvič dogovorile glede nečesa – da se Erdoganu pokaže, kje so meje njegove moči. Petindvajsetemu premierju Turčije, ki ga opisujejo tudi kot najmočnejšega turškega politika po Atatürku, očitajo naraščajočo avtoritarnost. Erdogan je eden najbolj priljubljenih turških politikov. Na zadnjih volitvah je dobil polovico glasov volivcev, nima nobenega resnega tekmeca, mediji pa se večinoma sami cenzurirajo, zato ima vse razloge, da je lahko samozavesten.

Timeova osebnost leta 2011 po izboru bralcev, ki že več kot desetletje odloča o usodi države, bi moral demonstracije razumeti kot opozorilo, namenjeno prav njemu, meni Baha Güngör, glavni urednik turške redakcije Deutsche Welle. Na socialnem omrežju Twitter je zaokrožila izjava enega od protestnikov: "Erdogan bo dobil ta boj, vendar ga lahko uniči". Besede se lahko izkažejo za preroške, kajti premier ne skriva ambicij, da bi naslednje leto postal predsednik države. Predsednik, ki bi imel večja pooblastila kot doslej in bi bil prvič izvoljen neposredno. Podpora protestom iz tujine in njihovo širjenje predstavljajo vse večji pritisk na Erdogana, ki pa ostaja neomajen; protestnike je označil za ekstremiste in napovedal novo uporabo sile, če se bo to izkazalo za potrebno. Protestnikom, ki so sprva nasprotovali uničenju parka, je odgovoril na svoj, avtoritaren način: "Lahko delate, kar želite. Mi smo sprejeli odločitev in jo bomo tudi uveljavili". Hkrati je izjavil, da je policijska akcija prešla meje ter da ji ne bi bilo potrebno uporabiti solzivca in vodnih topov. V isti sapi pa je napovedal policijsko uporaba teh sredstev "v primeru potrebe" tudi za prihodnje primere. Nato se je podal na štiridneven obisk v tujino. Kakšna kriza v državi?

Protesti, ki so se iz Istanbula razširili v druga turška mesta, so združili staro sekularno elito z zmernimi islamisti, ki jim ni všeč protidemokratične težnje AKP-ja. Turki menijo, da reformistični naboj Erdoganove vlade pojenja, postaja pa vedno bolj avtoritaren; skuša nadzirati medije, nima posluha za disidente, omejuje pravice žensk. Postaja moderni Atatürk, saj tako kot zgodovinski voditelj vlada skozi enostrankarski sistem, brez prave opozicije. Stoletje so Turki posnemali Atatürka, ker so njegovi politični nasledniki imeli v svojih rokah vso moč. Sedaj, se zdi, je na vrsti Erdogan, ki ima vizijo in nadzira vse nivoje moči. Erdogan nima pečata osvoboditelja Turčije, vendar uživa ravno toliko moči kot nekoč Atatürk. Čas bo pokazal, v kolikšni meri bo lahko oblikoval Turčijo po svojem konservativnem modelu.