Triglav v Andih

Lahko bi ji rekli tudi južnoameriški Triglav, saj so tam Slovenci ne le odkrivali nove plezalne smeri in vrhovom dali slovenska imena, ampak tudi zasnovali turizem.

Kraju San Carlos de Bariloche na kratko rečejo Bariloche. Zaradi mnogo Slovencev celo – Bariloče. Za to, da je mesto v visokogorskih Andih danes eno od največjih turističnih središč Južne Amerike in največje argentinsko smučarsko središče, imajo veliko zaslug Slovenci.

Slovenski pionirji Slovenci so se v Ande naselili po drugi svetovni vojni. To so bili Slovenci, ki so se zaradi partizanskega medvojnega in povojnega nasilja morali preseliti v Buenos Aires, v vroče in soparno velemesto na bregu velikanske, povsem ravne pampe. Ko so odkrili slikovito gorsko mesto z 10 tisoč prebivalci ob številnih razpotegnjenih jezerih, stisnjenih med zasneženimi vršaci, niso pomišljali. "Šumski bratje", kot so se poimenovali mladi fantje, so v gorah videli vez s 14 tisoč kilometrov oddaljeno domovino.

Takoj so ustanovili svoje kulturno društvo (1951), ki so mu nadeli ime Slovensko planinsko društvo. V španskem prevodu Club Andino Esloveno. V njenem okviru še danes delujejo slovenska osnovna šola Jakoba Aljaža, srednješolski tečaj Marka Bajuka in začetni jezikovni tečaj "ABC po slovensko". V skupini okoli 200 Slovencev v povojnih Bariločah najdemo enega, ki je tja prišel že pred drugo svetovno vojno. Peter Štrukelj iz Šempasa je eden od pionirskih gornikov v argentinskih Andih. Tudi on je bežal iz Slovenije zaradi totalitarizma, fašističnega.

Slovenski planinski in alpinistični pionirji so utirali in označevali nove poti po okoliških vrhovih gorske verige Andov, ki ločijo Argentino od Čila. Vse bolj številne turiste so učili alpskega in nordijskega smučanja. Nekaj jih je pod Tronadorjem pustilo tudi svoja življenja.

Bivak pod vrhom "slovenske" gore Kapiže (Cerro Capilla) se imenuje po dr. Vojku Arku. Jezerce na pogorju Catedral nosi ime Laguna Tonček po alpinistu Tončku Pangercu. Nedavno so obnovili tudi zavetišče Pod skalco oziroma v "Petričku".

Slovenski olimpijci iz Argentine Zanimiva je zgodba Franca Jermana, ki je bil pred vojno član jugoslovanske reprezentance za smučarske teke. Po prihodu v Argentino je začel uveljavljati ta povsem novi šport, postal državni prvak in šel na olimpijske igre. Po njegovih stopinjah so stopali tudi njegovi trije sinovi: Matjaž, Marko in Martin. Tudi oni so bili najboljši v Argentini in dvakrat nastopili na olimpijskih igrah. Slovenijo so videli prvič leta 1976, ko jih je po olimpijskih igrah v avstrijskem Innsbrucku oče peljal na Koroško. Čez mejo niso šli, saj so jih v komunistični Jugoslaviji označevali za "razredne sovražnike" in potomce "izdajalcev". Oče Franc jih je peljal na koroški vršac Dobrač in jim od tam razkazal Slovenijo.

Gorništvo in smučanje Jermanovi nadaljujejo še v tretjem rodu, potomcev Franca Jermana in Lučke Kralj (hčerke znanega primorskega politika in diplomata Janka Kralja) je namreč kar 24. Njegov najstarejši sin, podjetnik Matjaž Jerman, pa je predsednik argentinske smučarske in planinske zveze (FASA).

Slovenska planinska koča, zibelka turizma Na koncu ledeniške doline pod Tronadorjem, v nacionalnem parku, so Jermanovi postavili planinsko kočo. Dovoljenje so jim oblasti dale, ker se je takrat ideja o turizmu zdela povsem utopična. Več mesecev je vsa družina preživela v šotoru, se spominja žena pokojnega Franceta Jermana, Lučka Kralj, ki je zaradi argentinske zakonodaje po poroki morala ohraniti dekliški priimek. A iz vztrajnosti in odločnosti se je rodila zgodba o uspehu. Veliki planinski koči bi danes morali reči restavracija. Matjažu Jermanu jo pomaga upravljati hči, saj mora skrbeti za posle v Bariločah, oddaljenih dve uri vožnje z avtom. V mestu ima namreč skupaj z drugim slovenskim družabnikom v lasti dve sedežnici. Ena letno prepelje kar 200 tisoč turistov.

Danes v Bariločah z okolico živi 130 tisoč ljudi. Tudi potomcev Slovencev je desetkrat toliko kot ob naselitvi, okoli dva tisoč, trdijo nekateri. A jedro, ki ima še stike s Slovenci in večinoma zna slovensko, šteje okoli 250 ljudi. Tudi številni Slovenci tretje generacije ohranjajo odlično znanje materinščine.