To je mož, ki je pred najtežjo nalogo svojega življenja

53-letni matematik, statistik in ekonomist Varufakis se sam razglaša za libertarnega marksista. Pred krizo je bil privrženec socialdemokratskega Pasoka, nato pa se je pridružil Aleksisu Ciprasu. Na letošnjih predčasnih volitvah je bil tudi izvoljen na listi Sirize, čeprav ni njen član.

Grk, ki mu je uspela mednarodna akademska kariera Varufakis, ki bo zdaj poskušal uresničiti obljube, ki jih pred volitvami razočaranim in jeznim grškim volivcem dajal prvi mož Sirize Cipras, je večino svoje akademske kariere preživel v tujini.

Najprej v Veliki Britaniji, kjer je tudi doktoriral in predaval na več univerzah (med njimi tudi v Cambridgeu). Otok naj bi zapustil – kot sam pravi – iz jeze in razočaranja, ker je tam leta 1987 že tretjič zapored zmagala konservativka Margaret Thatcher.

V deželi kengurujev Pot ga je prinesla na drugo stran sveta, v Avstralijo, kjer je začel predavati v Sydneyju. No, tudi tukaj se ni ustalil, saj je deželo kengurujev zapustil leta 2000 in se vrnil v svojo domovino ob Egejskem morju.

Spet naj bi bil razlog za odhod jeza in razočaranje zaradi avstralskega zasuka na desno – ki ga je vodil takratni avstralski premier, konservativec John Howard. Oziroma "grozni, mali mož", kot ga je opisal Varufakis. Je pa Varufakis postal tudi avstralski državljan, tako da ima zdaj tako grški kot avstralski potni list.

Digitalni ekonomist v svetu videoigric Grčijo je znova zapustil leta 2012, saj je postal ekonomist v Valve Corporation, ameriškem razvijalcu videoiger. Tu je raziskoval digitalne ekonomije. Predlani je začel spet predavati, tokrat v Austinu v ameriški zvezni državi Teksas.

Varufakis, ki je bil pogosto gostujoči analitik v pomembnih svetovnih medijih (BBC, CNN, Sky News, Bloomberg …), je oster nasprotnik varčevalne politike in tako imenovane trojke, saj meni, da tako ni mogoče rešiti grške krize. Kot je že pred leti zapisal na svojem blogu, je to zdravilo, ki je hujše od bolezni.

Varufakis: Zakaj razlike v reševanju bank in držav? Jedro njegove kritike evropskega reševanja dolžniške krize je, da so bile zombijevske banke, kot jim pravi, brezpogojno sanirane, medtem ko se od bankrotiranih držav, kot je Grčija, pomoč pogojuje z zategovanjem pasu in reformami.

No, pri tem Varufakis pozablja, da so na primer španski, irski in ciprski bančni sistem tudi sanirali evropski davkoplačevalci – v okviru trojke oziroma programa ESFS (Irska) ali reševalnega mehanizma ESM (Španija in Ciper) – in da ta pomoč ni bila brezpogojna.

Grška kriza posledica razsipne in neodgovorne fiskalne politike Poleg tega grška dolžniška kriza ni bila kriza, ki bi nastala zaradi poka nepremičninsko-gradbenega mehurčka, ki bi pokopal tudi bančni sistem (kot v Španiji in na Irskem), ampak posledica razsipniške in neodgovorne grške fiskalne politike.

Varufakis zagovarja – kot Cipras v volilni kampanji - ohranitev evra, solidarnost v evroobmočju in odpis grškega dolga. Koliko grškega dolga (ta znaša okoli 320 milijard evrov oziroma skoraj 180 odstotkov grškega BDP) bi bilo po njegovem treba odpisati? Več kot polovico?

Varufakis predlaga vezavo odplačevanja dolga na gospodarsko rast Kot je povedal v intervjuju za BBC, moraš v vsakih pogajanjih vedno zahtevati več, kot dobiš, in zatrdil, da Grki ne želijo plačati manj dolgov, kot jih zmorejo odplačati. S temi zadnjimi besedami poskuša pomiriti strahove tistih, ki menijo, da bi jih z delnim odpisom dolgov "leni" in "zviti" Grki preprosto prelisičili.

Varufakis predlaga, da bi bilo odplačevanje dolga vezano na rast gospodarstva, s tem bi posojilodajalci iz Nemčije po njegovih besedah postali partnerji gospodarske rasti v Grčiji.

Bodo na koncu plačali Nemci (in tudi Slovenci)? Prav nemško stališče bo ključno, saj bodo v absolutnih številkah Nemci izgubili največ denarja – nekaj desetin milijard evrov - ob morebitnem odpisu dolgov (v relativnih zneskih bodo enako kot nemški izgubili tudi slovenski davkoplačevalci, saj je 2-milijonska Slovenija za Grčijo namenila v posojilu in poroštvih okoli 1,2 milijarde evrov).

Tukaj nima ravno srečne roke, saj je Nemce zelo ujezil z izjavo, ki jo je dal za francoski časopis La Tribune: "Karkoli rečejo Nemci, na koncu vedno plačajo oni." Ta misel, ki je nekakšna posmehljiva parafraza znanih besed angleškega nogometaša Garyja Linekerja, da je nogomet igra, v kateri na koncu vedno zmaga Nemčija, se je seveda hitro razširila po nemških medijih.

Grški Boter in nemški finančni minister Varufakis pa si ne sposoja misli samo pri Linekerju, ampak tudi pri mafijskem Botru. Kot pravi, bo v pogajanjih dal predloge, ki jih tudi nemški finančni minister Wolfgang Schäuble ne bo mogel zavrniti.

Vsekakor bo prihodnost dala odgovor, ali bo Grkom uspelo omehčati upnike (evrske države, Evropsko centralne banko in Mednarodni denarni sklad), da bi ti delno odpisali dolgove in s tem obremenili evropske davkoplačevalce. Za zdaj ti ne kažejo znakov popuščanja.

Evropa je Grčiji v preteklosti že popuščala, vse manj trd je tudi Cipras Mogoče tudi zato, ker je leta 2012 že prišlo do odpisa dolgov zasebnih upnikov in ker Grki plačujejo zelo nizke obresti na svoj dolg. Na drugi strani Cipras – Varufakisov šef - počasi zmanjšuje svojo gorečnost. Če je sprva zatrjeval, da bo lastnoročno raztrgal kreditne pogodbe s tujimi upniki, je zdaj bolj spravljiv in vse manj oster.