Švedska območja "no go" – getoizacija mesta Malmö

V praksi je to videti tako, da pri kakršnemkoli napadu ali pretepu, ko morajo posredovati reševalci, ti počakajo še na policijsko spremstvo, saj napadi na ene in druge niso več redkost.

Kriminalna dejanja na Švedskem so zadnjih 50 let v porastu. Najbolj kruta dejanja posilstev in drugih fizičnih napadov pa so v zadnjem desetletju prerasla splošne trende v državi. Težko bi trdili, da so zadnji prihodi migrantov glavni vzrok za porast kriminala, kot meni veliko ljudi, ampak sta za to po mnenju številnih kriva predvsem večje zavedanje za prijavljanje tovrstnih kaznivih dejanj in slabši ekonomski položaj kot pred 50 leti.  

Vzrokov za porast kriminala je sicer več. Z njimi je povezana zgodovina samega mesta Malmö. Nekoč industrijsko mesto se je v 70. in 80. letih stežka prilagajalo postindustrijski dobi in splošni krizi ladjedelništva na Švedskem. 

Sledila so številna odpuščanja in v začetku 90. let sta zamrla tudi pristanišče in izdelava ladij – Malmö je bil tako primoran iskati vire zaslužka in delovna mesta v drugih panogah, med njimi v šolstvu in terciarnih dejavnostih, ki so z gradnjo mostu do Danske postajale vse pomembnejše, a hkrati tudi pod vse večjim pritiskom konkurence.

Ravno ta položaj je v nasprotju z drugimi švedskimi mesti Malmö najbolj zaznamoval – po eni strani je bil na najboljši lokaciji za ekonomijo 21. stoletja, po drugi pa sta bila gradnja mostu in preprost prehod do glavnega mesta Danske, njegove prometne in letališke povezave, ravno Ahilova peta, ki Malmö ovirajo pri hitrejšem razvoju.  Kako konkretno to ovira Malmö?

Malmö je danes odvisen od drugih delov Švedske, saj mu skoraj 25 odstotkov proračuna zagotavljajo drugi, predvsem je največji porast stroškov na račun migrantov in integracijskih projektov. 

Vprašanje številnih migrantov, ki so Malmö izbrali ravno zaradi položaja in bližine okoliških držav, je zelo pereče in težko. Nanj mesto pravzaprav nima pravega odgovora. Švedska je s pretirano politično korektnostjo in kratkoročnimi političnimi agendami povzročila, da so se v mestu pojavili številni predeli, v katerih so migranti v veliki večini, in na drugi strani predeli, kjer jih pravzaprav ni.

To je povzročilo še več težav, kajti integracijski procesi so bili tako slabši in tudi potrebe po tem znotraj teh skupnosti ni bilo, zato so številni obdržali kulture svojega izvora in jih uveljavljali v vsakodnevnem življenju, čeprav so bile v neposrednem konfliktu z odprtostjo švedske kulture.

Zadnje ni le težava Švedske. Je pravzaprav težava celotne moderne Evrope, ki je v luči večkulturalizma pozabila, da sta predvsem interakcija in sodelovanje z lokalnim prebivalstvom ključ do uspešne in delujoče družbe. V Malmu je to zelo očitno, saj sta ravno najbolj problematična dela mesta soseski Hyllie in Rosengård, v katerih je največ požganih avtomobilov in drugih oblik kriminala, po nekaterih ocenah več kot 90-odstotno naseljena s prebivalci, ki niso švedskega porekla in se soočajo s kronično visoko nezaposlenostjo.

Drugi deli mesta, predvsem bogatejše četrti, imajo tujih prebivalcev veliko manj, če sploh kaj, saj si migranti življenja v teh predelih mesta niti v sanjah ne morejo privoščiti. 

Samo s kupno močjo, ki je hitro delila prebivalce na revne in bogate, se je Malmö getoiziral na tujce in domačine, na premožne in revne, te soseske pa so eden od glavnih razlogov, da se migranti težko prilagodijo in integrirajo v lokalno okolje. Švedi tako v svojih soseskah ne vidijo pomanjkljivosti in težav, s katerimi se soočajo, statistika kriminala pa vedno izbere srednjo pot – uravnilovko. 

S tujo kulturo se srečujejo poredko, večinoma samo v nakupovalnih središčih, kjer migranti opravljajo najslabše plačana dela. Švedska politika je velikokrat slepa za trende, ki bi lahko nakazovali na problematično politično strategijo, zato premalo delajo glede tega, da bi preprečili getoizacijo in polarizacijo družbe.