Španija: ne grški, ampak portugalski scenarij

Španija poleg Grčije, Portugalske, Irske in Cipra spada med tiste evropske države, ki jih je svetovna finančna kriza, ta je izbruhnila leta 2008, tako zatresla, da so jim morale priskočiti na pomoč druge članice evrskega območja.

Evropska milijardna finančna infuzija Za pirenejsko državo je bil usoden pok nepremičninsko-gradbenega mehurčka, ki je potopil njene banke. Španija je sicer nekaj let še ponosno zatrjevala, da ne potrebuje tuje pomoči, a je nazadnje španski premier Mariano Rajoy (ta je prišel na oblast jeseni 2011) julija 2012 le zaprosil za vključitev Španije v evropski reševalni mehanizem ESM.

Ta mehanizem, ki je bil ustanovljen prav za sanacijo bančnega sistema v posameznih državah EU, je poslal prepotrebno finančno infuzijo v shirani španski bančni sistem. V mehanizmu ESM je imela Španija na voljo 100 milijard evrov, sposodila si jih je 41 milijard.

Turizem pomaga Španiji prebroditi najhujše Iz mehanizma je Španija nehala črpati denar konec leta 2013, iz njega pa uradno izstopila januarja lani. Toda Rajoyeva konservativna vlada, ki je poprijela vladno krmilo po tem, ko se je s krizo neuspešno spopadala prejšnja socialistična vlada, je morala za mednarodno pomoč izpolniti pogoje: pokojninska reforma, reforma trga dela, strožja proračunska politika …

Španija se je nato le izvlekla iz recesije, k temu je precej prispeval tudi španski turizem, ki predstavlja 11 odstotkov španskega bruto domačega proizvoda (BDP). Zaradi političnih pretresov in terorističnih napadov v arabskih sredozemskih državah Španija beleži rekordne obiske turistov, ki trumoma prihajajo pod varnejše špansko sonce. Letos bo po napovedih v Španijo prišlo kar 68 milijonov turistov.

Visoka brezposelnost, nezadovoljna mladina … Toda vse ni sončno južno od Pirenejev. Brezposelnost je še vedno visoka, oktobra letos je bilo po podatkih Eurostata brez dela 21,6 odstotka Špancev. V EU ima višjo brezposelnost samo še Grčija. Res pa je, da je imela Španija tudi v cvetočih letih pred krizo (1994–2009) visoko povprečno brezposelnost – okoli 13,7 odstotka.

Brezposelnost je zlasti udarila mlade Špance. Lani jih je bilo brez dela še več kot polovica, po podatkih španskega mladinskega sveta je v zadnjih šestih letih državo zapustilo okoli 218 tisoč, predvsem izobraženih mladih Špancev.

Podemos – španska različica Sirize Tako kot v drugih kriznih državah je varčevalna politika nepriljubljena tudi v Španiji. Zlasti nezadovoljstvo mladih Špancev je bil veter v jadra protikapitalistični in protivarčevalni levičarski stranki Podemos (sl. Zmoremo), ki jo vodi Pablo Iglesias.

Oktobra lani se je Podemos na javnomnenjskih anketah prvič zavihtel na prvo mesto med strankami, novembra in decembra so mu merilci javnega mnenja namerili kar 31,1-odstotno podporo, januarja letos še 30,8-odstotno. Podemosov padec Še zlasti po zmagi Aleksisa Ciprasa in njegove Sirize na grških izrednih volitvah januarja letos so številni pričakovali, da bo naslednja država, kjer se bodo na oblast zavihteli protivarčevalni levičarji, prav Španija.

A je Podemos nato doživel javnomnenjski zdrs pod 20 odstotkov. Maja letos je tako na španskih regionalnih volitvah zmagala Ljudska stranka pred zmerno levimi socialisti. Po zadnjih podatkih iz ponedeljkovih anket bodo Rajoyevi konservativci zmagali tudi v nedeljo na volitvah v 350-članski spodnji dom španskega parlamenta.

Ljudska stranka bo dobila največ sedežev, toda manj kot polovico Merilci javnega mnenja so Ljudski stranki namerili od 24,5 do 28,6 odstotka glasov, socialistom od 20,9 do 22,8 odstotka, Podemosu od 17,9 do 19,9 odstotka, sredinskemu Ciudadanos (sl. Državljani) pa od 16,5 do 17,6 odstotka. Levičarska Ljudska enotnost ima od 3,8 do 4,8 odstotka podpore.

Toda če Španija najverjetneje ne bo doživela grškega scenarija z zmago Podemosa, jo mogoče čaka portugalski scenarij. V sosednji državi je namreč oktobra letos na volitvah največ glasov dobila desnosredinska koalicija Naprej, Portugalska (38,6 odstotka), toda premalo, da bi se obdržala na oblasti. Rajoy lahko doživi usodo portugalskega kolega Coelha Pedro Passos Coelho, ki je Portugalsko z varčevalno politiko izvlekel iz najgloblje krize, je sicer po volitvah dobil mandat za sestavo vlado. Toda kmalu se je izkazalo, da nima zadostne podpore v parlamentu, kjer večino sedežev zasedajo stranke levo od sredine. Novi portugalski premier je tako od konca novembra vodja socialistov Antonio Costa.

Podobno se lahko zgodi tudi po španskih volitvah. Če je na volitvah leta 2011 Ljudska stranka dobila 44,6 odstotka glasov in 186 sedežev v 350-članskem spodnjemu domu španskega parlamenta, bo zdaj njen izkupiček precej manjši. Po volitvah so mogoči različni scenariji: od manjšinske vlade do koalicije.

Bo novi španski premier socialist Pedro Sanchez? Vprašanje je, koliko sedežev v kongresu delegatov (to je uradno ime za spodnji dom v španskem cortesu oziroma parlamentu, ki ga sestavlja še 266-članski senat oziroma zgornji dom) bodo imele stranke levo od sredine: socialisti, Podemos in Ljudska enotnost.

Če bodo na volitvah dovolj uspešne in bodo po volitvah našle skupen jezik, bo Španija doživela portugalski scenarij. Novi španski premier bo verjetno v tem primeru postal socialist Pedro Sanchez.

Konec španskega dvostrankarskega sistema Vsekakor pa se bo Španija s temi volitvami zaradi vzpona Podemosa in Ciudadanosa poslovila od skorajda dvostrankarskega političnega prostora, saj sta od konca Francove diktature in ponovne uvedbe demokracije v Španiji prevladovali obe veliki stranki – levosredinski socialisti in desnosredinska Ljudska stranka.