Slovenka iz Bolgarije, kjer gredo ljudje po svoje pravice na ulice

Eva Šprager kot sodelavka ljubljanske filozofske fakultete v prestolnici Bolgarije živi že poldrugo desetletje. Tja je odpotovala konec 90. let prejšnjega stoletja, ko je po končanem študiju slovenistike začela opravljati svojo prvo službo lektorice slovenskega jezika Centra za slovenščino kot drugi tuji jezik.

A to ni bilo njeno prvo srečanje s Sofijo, temveč je že v študijskih letih obiskovala lektorat bolgarščine in se tako s to balkansko državo srečala že leta 1994.

Kulturni šok: Polovica Slovenije v enem mestu Ko je prvič obiskala Bolgarijo, jo je bolj kot nerazvitost države presenetila dimenzija glavnega mesta. Že takrat je namreč Sofija imela milijon prebivalcev, do danes se je ta številka povzpela na 1,2 milijona, kar predstavlja 15 odstotkov celotnega prebivalstva oziroma več kot polovico Slovenije v enem mestu.

Mesto je bilo po njenem pripovedovanju v 90. letih veliko bolj sivo, umazano, z neurejeno infrastrukturo – luknjaste ceste, razbiti pločniki, snopi kablov, ki visijo z oken, streh, dreves ipd. ter močni fantje brez vratov, ki se nemoteno streljajo po svojih lokalih.

A to je le ena plat sicer starega mesta, z bogato zgodovino, živo kulturo, osnovano na križišču evropskega in orientalskega, zahoda in vzhoda ter z balkansko noto, kar mu daje poseben čar, pripoveduje Eva, na katero je Sofija naredila velik vtis.

Bolgar mora ob enakih stroških preživeti s pol nižjo plačo kot Slovenec O življenju kot takem Eva pravi, da je v Bolgariji, vsaj kar se finančnih in materialnih zadev tiče, zelo težko. "Za večino Bolgarov je največji problem dejstvo, da imajo bolgarske plače in evropske cene," pojasnjuje.

Mnoge storitve, predvsem tiste, ki jih obvladujejo monopoli, so dražje kot v Sloveniji, cena električne energije je od slovenske višja za kakšen cent, cene goriva pa so kar primerljive. A bolgarska povprečna neto plača je za več kot polovico manjša od slovenske, saj znaša le 400 evrov.

"A s takimi težavami se spopada že marsikateri Slovenec," z grenkim priokusom ugotavlja Eva in hkrati doda, da je velika težava za Bolgare predvsem cena zdravja, saj morajo skoraj vsa zdravila, tudi tista na recept, plačati ali vsaj doplačati. Zaradi tega so najbolj prizadeti upokojenci, katerih pokojnina znaša od 80 do 450 evrov mesečno.

Topli in duhoviti ljudje, ki grejo za svoje pravice na ulice Čeprav je Bolgarija ena najbolj revnih evropskih držav, so Bolgari "zelo duhoviti, topli, se radi zabavajo, dobivajo s prijatelji, odprti in tolerantni do tujcev, še posebej si zanimiv, če prihajaš iz bolj 'eksotične' države, ki je ne poznajo dovolj dobro", Bolgare opisuje Slovenka, ki med njimi živi že dobrih 15 let.

A neprestana materialna stiska na človeka močno vpliva. "Če moraš ves čas misliti, ali boš naslednje jutro imel 50 stotink za vozovnico ali boš moral nekaj kilometrov peš v službo oziroma ali si boš z 80 evri pokojnine kupil zdravila ali vsaj delno napolnil hladilnik, težko ostaneš vesel."

Nad državo so mnogi razočarani in prepričani, da prehod iz komunizma v demokracijo še ni končan, da se razvijajo prepočasi in da zaostajajo za "civiliziranim" svetom. Mnogi zato odhajajo po boljše življenje v tujino, v zdomstvu zdaj od sedmih milijonov živita že dva milijona Bolgarov.

Tisti, ki ostajajo, pa v nezadovoljstvu nad življenjem in okolico domovino spreminjajo na bolje. "Res je, da gre počasi, z majhnimi koraki, ki jih sami mogoče niti ne opazijo, jih pa opazim jaz kot zunanji opazovalec, ki redno prihaja in odhaja."

Velik optimizem po Evinih besedah vzbuja tudi dejstvo, da grejo za svoje pravice na ulice. Ob vsakih demonstracijah se sicer pojavijo očitki, da so plačane in politično motivirane, a kakorkoli, ti ljudje niso pasivni, dodaja.

Zaradi nizkih davkov in stroškov velik interes tujih investitorjev Tudi sicer se Bolgarija po Evinih navedbah zadnja leta ob pomoči evropskih sredstev precej razvija in modernizira, veliko se vlaga v izgradnjo in izboljšanje infrastrukture, zaradi nizkih davkov in stroškov je država privlačna za tuje investitorje.

A kot razlaga sogovornica, domačini s hitrostjo napredka in tempom sprememb niso najbolj zadovoljni. O tem je pred tremi leti, ob paniki o koncu sveta, zaokrožila celo šala, da se slogan bolgarske turistične organizacije za december 2012 glasi: "Pridite v Bolgarijo in preživite konec sveta, saj k nam vse pride z 20-letno zamudo."

"Pri našem poklicu bivanje v tujini ni nekaj dokončnega" Ker je Evino bivanje v Bolgariji pogojeno z njenim delom prek ljubljanske filozofske fakultete, na vprašanje, kako dolgo še ostaja tam, ne more odgovoriti. Kot pravi, pri njenem poklicu ne gre za ekonomske migracije, zato bivanje v tujini za njih ni nekaj dokončnega.

Poleg tega se sama zelo pogosto vrača v domovino, saj z avtom lahko "skoči" domov, tudi kadar jo zgrabi domotožje. Na Slovenijo pa jo vežejo tudi službene obveznosti, kot so izobraževalna in delovna srečanja, poučevanje na seminarjih slovenskega jezika za tujce in drugih tečajih.