Nedelja, 7. 10. 2018, 4.05
6 let, 2 meseca
"Slovenci lažje razumemo Katalonce kot Nemci"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,40
7
"Osamosvojitve ni na obzorju, španska država pa je med Katalonci nepriljubljena, kot že dolgo ne. To rojeva frustracijo in kriza se zaostruje," razlaga Luka Lisjak Gabrijelčič.
"Malo ljudi je pričakovalo hitro in enostavno osamosvojitev, pričakovali pa so učinkovitejši odpor katalonskih oblasti," leto dni po katalonskem referendumu pojasnjuje Luka Lisjak Gabrijelčič in dodaja, da podpora osamosvojitvi celo narašča. Medtem ko je večina katalonskih voditeljev in vodilnih igralcev boja za neodvisnost bodisi za zapahi bodisi v izgnanstvu, se zdaj vse bolj aktivirajo mladi Katalonci.
Razmere med Madridom in Barcelono se leto po referendumu o neodvisnosti Katalonije zaostrujejo. Po ponedeljkovih protestih zagovornikov odcepitve, ki so razočarani, da še vedno nimajo lastne, suverene države, španski premier Pedro Sanchez katalonskega predsednika Quima Torro opozarja, da igra nevarno dvojno igro.
O razmerah v Kataloniji, kjer se je 90 odstotkov volilnih udeležencev lani na referendumu izreklo za odcepitev od Španije, smo se pogovarjali s poznavalcem katalonske in španske politike, zgodovinarjem Luko Lisjakom Gabrijelčičem.
"Volivci, ki se zavzemajo za neodvisnost, postajajo vse bolj nezadovoljni. Veča se razkorak med civilno družbo in politično elito," pojasnjuje Lisjak Gabrijelčič.
Koliko Katalonci po vseh dogodkih v zadnjem letu še upajo na samostojno državo?
Malo ljudi je pričakovalo hitro in enostavno osamosvojitev, pričakovali pa so učinkovitejši odpor katalonskih oblasti. Umik Puigdemonta v Belgijo je bil sprejet s precejšnjim odobravanjem, saj so mnogi upali, da bo iz tujine uspešnejše koordiniral osamosvojitveno gibanje in ostajal trn v peti španskim oblastem. To se je odrazilo v nepričakovanem uspehu njegove liste, ki je v nasprotju z napovedmi postala najmočnejša znotraj zmagovitega tabora.
Toda kmalu se je izkazalo, da ni nobene resne strategije, kako dalje. Boj se vse bolj osredotoča na sodišča. Jasno postaja, da se bo končna bitka odvila v Strasbourgu. Odločitve evropskih sodišč katalonskemu vodstvu vlivajo samozavest, a zanemarjajo politični vidik vprašanja, saj imajo zavezane roke in nočejo tvegati novega vala represije.
Zato postajajo volivci, ki se zavzemajo za neodvisnost, vse bolj nezadovoljni. Veča se razkorak med civilno družbo in politično elito. Nastajajo nove skupine, ki eksperimentirajo z alternativnimi oblikami političnega delovanja. Obstaja živahno podtalno vrenje, ki bo prej ali slej spet izbruhnilo na plan.
Po oktobrskem fiasku so se na decembrskih volitvah mobilizirali predvsem nasprotniki neodvisnosti. A osamosvojitveni tabor je zdržal in odtlej se podpora osamosvojitvi spet viša. Madridski procentralistični medij El Español je nedavno objavil anketo, po kateri osamosvojitev podpira absolutna večina Kataloncev, podpora španski enotnosti pa je drastično upadla.
Osamosvojitve ni na obzorju, španska država pa je med Katalonci nepriljubljena, kot že dolgo ne. To rojeva frustracijo in kriza se zaostruje.
Barcelono so v ponedeljek napolnili zagovornik neodvisnosti, ki so nosili volilne škatle, v katere so na lanskem referendumu oddali svoje glasove. Devetdeset odstotkov udeležencev je glasovalo za samostojno državo.
Se je življenje v Barceloni, Kataloniji v zadnjem letu kaj spremenilo? So ljudje občutili začasni odvzem avtonomije?
Številne organizacije so občutile zamrznitev projektnega denarja, obljubljenega od katalonske vlade. Prizadeti so bili tudi prejemniki štipendij in subvencij. To je bil tudi namen: disciplinirati tisti del civilne družbe, ki je odvisen od nemotenega delovanja avtonomnih oblasti.
Na splošno pa drastičnih posledic v vsakodnevnem življenju ni bilo občutiti, saj so uradniki poskrbeli za čim bolj nemoteno delovanje institucij. To je številnim prislužilo obtožbe o kolaboraciji. Razširil se je govor o "vichyjski vladi".
Ukrepi španskih oblasti so usmerjeni v večanje nezaupanja znotraj katalonske družbe. Pred letom dni kljub zelo različnim pogledom ni bilo mogoče govoriti o polarizaciji znotraj katalonske družbe. Danes je drugače.
Kaj je drugače? So zdaj bolj glasni tisti, ki neodvisnosti ne podpirajo?
Mnogi, predvsem iz špansko govorečih okolij, zagovornikom osamosvojitve očitajo, da so ogrozili avtonomijo in socialni mir. Voditelj levičarskega gibanja Podemos Pablo Iglesias jim je na primer oponesel, da so "prebudili fašizem v Španiji". Dejansko se je španska nacionalistična reakcija zelo okrepila.
Državni organi in večinski mediji mižijo pred porastom neofašističnega nasilja, hkrati pa represivni organi preganjajo politike, aktiviste, učitelje in tudi umetnike. Trenutno je v španskih zaporih pod obtožbami terorizma zaprtih vsaj 15 glasbenikov. Majorški raper Valtonyc se je pred zaporom zatekel v Belgijo, ki je zavrnila njegovo izročitev Španiji.
Vse to krepi opreznost in samocenzuro, neodzivnost evropske javnosti pa vzbuja občutek osame. Ker so najpomembnejši voditelji osamosvojitvenega gibanja v zaporu in ker se zdi, da strategija nenasilja ni obrodila sadov, se začenjajo pojavljati sporadični primeri nasilja, ki jih španske oblasti in mediji izkoriščajo za širjenje naracije, po kateri gre za notranji konflikt znotraj Katalonije.
Ob obletnici so ulice Barcelone spet napolnili protestniki, katalonski predsednik Quim Torra je pozval k nadaljnjemu pritisku za neodvisnost. Koliko je še teh protestov za neodvisnost? Kaj pa s strani nasprotnikov odcepitve?
Politična mobilizacija zaznamuje katalonski vsakdan. Za razliko od prejšnjih let so aktivni tudi nasprotniki odcepitve, ki pa se večinoma osredotočajo na odstranjevanje osamosvojitvenih simbolov z ulic, ki se takoj spet pojavijo. Zagovorniki španske enotnosti v Kataloniji so v zadnjem letu dokončno "stopili iz omare".
A zdaj, ko so oboji aktivni, še bolj pride do izraza velikanska razlika v mobilizaciji, organizacijski mreži in socialnem kapitalu. Tu enostavno ni primerjave. Osamosvojitveno gibanje je medtem prešlo v novo fazo diferenciacije. Krovni civilnodružbeni organizaciji, ki sta v preteklih letih narekovali tempo mobilizacije, sta izgubili pobudo: tudi zato, ker sta njuna voditelja že eno letu v priporu. Vzpostavljajo se nove, prožnejše mreže aktivistov, organizirane okoli t. i. odborov za zaščito republike (CDR). Večinoma gre za mlade ljudi.
Katalonski ponedeljek Quima Torro se je v ponedeljek udeležil manjše slovesnosti ob obletnici referenduma, ki so jo priredili v bližini Girone, kjer bi moral nekdanji katalonski predsednik Carles Puigdemont, ki zdaj živi v izgnanstvu, lani oddati svoj glas.
Kaj je med ljudmi glavni vzrok za odcepitev od Španije? Kako gledajo na Madrid in njegov odnos do Barcelone?
Mislim, da so prizori policijskega nasilja, ki smo jih videli lani oktobra, nazorno odgovorili na to vprašanje. Ni šlo za eksces, temveč za logično posledico politike, ki jo država izvaja v Kataloniji.
Avtonomija v Kataloniji je povsem izvotljena. Številne osnovne državljanske pravice so suspendirane, njihovo uživanje je odvisno od poljubnih odločitev spolitiziranega sodstva.
Katalonija je danes v podobnem položaju kot Hrvaška v času režima Khuen-Héderváry, če se starejši bralci še spomnijo iz srednje šole. Formalno uživa široko avtonomijo, de facto pa je povsem podvržena arbitrarnosti centra, ki pod krinko liberalne retorike izvaja politiko nacionalnega poenotenja.
Protestniki so v ponedeljek zaprli več večjih cest in železniško progo za hitre vlake, katalonski predsednik Quim Torra pa je pozval k nadaljnjemu pritisku za neodvisnost.
Kako vi kot tujec spremljate zadevo? Predvsem, če potegnete kakšno vzporednico s Slovenijo in njeno zgodbo o ločitvi od Jugoslavije, ki so si jo Katalonci tudi vzeli za vzor?
V Sloveniji lažje razumemo povezanost demokracije in nacionalne emancipacije. Številnim pripadnikom velikih nacij to ni tako jasno. Slišimo jih govoriti proti "separatizmu" in "postavljanju meja", a se ne zavedajo, da reproducirajo kolonialni diskurz, po katerem je njihova kultura univerzalna in nevtralna, kulture manjših narodov pa so partikularne.
Katalonci so podvrženi arbitrarnim odločitvam neke druge, španske večine, ki je za zaščito svojih nelegitimnih interesov pripravljena kršiti človekove pravice. Iz Slovenije, Irske ali Finske lahko hitreje razumemo, da gre tu za vprašanje svobode in demokracije; iz perspektive Francije ali Nemčije to mogoče ni tako samoumevno.
7