Petek, 16. 4. 2021, 22.15
3 leta, 6 mesecev
Skrivnostna ženska, ki jo je sredi Evrope raztrgalo krdelo hijen
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,20
11
Znanstvenikom je uspelo z genetsko analizo ženske lobanje iz Zlatega kůna rešiti dolgoletno uganko, kakšna je njena starost.
Nedaleč od Prage so v neki jami pred desetletji naključno odkrili lobanjo neke ženske. Po zadnjih ugotovitvah znanstvenikov je to najstarejša ohranjena lobanja anatomsko sodobnega človeka v Evropi, saj je verjetno stara več kot 45 tisoč let.
Leta 1950 je na Češkem (oziroma takrat še na Češkoslovaškem) v kamnolomu apnenca v kraju s skoraj pravljičnim imenom Zlaty kůn (Zlati konj po slovensko) prišlo do udora, ki je razkril podzemno kraško jamo oziroma omrežje jam.
Odkritje stare ženske lobanje
V jamah, ki ležijo nekaj deset kilometrov jugozahodno od Prage, so našli tudi staro žensko lobanjo, ki je bila skoraj popolnoma ohranjena. Koliko je stara, se v času najdbe ni natančno vedelo, ampak zgolj ugibalo. Prve domneve so bile, da je lobanja stara vsaj 30 tisoč let.
Lobanja ima na levi sprednji strani poškodbe, ki so jih nekateri znanstveniki razlagali kot ugrize hijen. Te zveri pa so v Evropi izumrle pred okoli 24 tisoč leti. Po tej razlagi je lobanja stara vsaj 24 tisoč let.
Prva radiokarbonska analiza "pomladi" lobanjo
Nato pa so leta 2002 opravili radiokarbonsko analizo, ki je pokazala, da je lobanja stara okoli 15 tisoč let. Ker je v zadnjih letih prišlo do hitrega razvoja genetike, so lobanjo tudi genetsko proučevali na nemškem Max Planckovem inštitutu za znanost o človeški zgodovini v Jeni.
Lobanja iz Zlatega kůna je delno poškodovana. Po domnevah znanstvenikov, ki so se pojavile že kmalu po najdbi, so poškodbe nastale zaradi ugrizov hijen.
Češka znanstvenika Jaroslav Brůžek in Petr Veleminsky, ki sta lobanjo prinesla v Nemčijo, sta na podlagi anatomske oblike lobanje in izvirnih arheoloških podatkov domnevala, da lobanja ni stara samo 15 tisoč let, ampak več kot 30 tisoč let.
DNK analiza lobanje
Čeha in italijanski arheogenetik Cosimo Posth, ki je zaposlen na Max Planckovem inštitutu v Jeni, so nato zavrtali v lobanjo in vzeli 30 miligramov prahu, da bi ga genetsko proučili. Sledilo je sekvenciranje genoma, ki se je osredotočilo na mitohondrijsko DNK.
Izid je potrdil domneve obeh Čehov – mitohondrijska DNK je pokazala, da je lobanja zelo stara. Posth je zato navezal stike s slovitim nemškim arheogenetikom Johannesom Krausejem, direktorjem Max Planckovega inštituta za razvojno antropologijo v Leipzigu.
Nasprotujoče si meritve starosti lobanje
Nova radiokarbonska analiza lobanje, tokrat opravljena v Mannheimu, je pokazala, da je lobanja stara 27 tisoč let. Ker se je to datiranje zelo razlikovalo od prve radiokarbonske analize, so lobanjo še tretjič radiokarbonsko analizirali, tokrat po najbolj sodobni metodi v Oxfordu.
Zlaty kůn (Zlatý kůň) je ime hriba, pod katerim so jame, ki jim Čehi po bližnjem kraju Kůneprusy pravijo kůnepruške jame (Koněpruské jeskyně). To apnenčasto območje so imenuje tudi češki kras. V bližini hriba Zlaty kůn je tudi hrib Kobyla oziroma Kobila po slovensko. V jamah so poleg več kot 45 tisoč let stare lobanje našli tudi kamnito orodje in okostja v Evropi že zdavnaj izumrlih živali, kot so hijene in opice, ali po vsem svetu izumrlih živali, kot so sabljasti tigri in mastodoni. Najdbe izvirajo iz različnih časovnih obdobij.
Oxfordska analiza je pokazala, da je lobanja še starejša – okoli 34 tisoč let. Zgodba je nato postala še bolj zapletena, ko so v Italiji na Univerzi v Pisi z radiokarbonsko analizo ugotovili, da je lobanja stara "le" 19 tisoč let. To je le še potrdilo domnevo, da je lobanja kontaminirana s precej mlajšo snovjo.
Kravje lepilo na lobanji
Sledila je še ena genetska analiza lobanje, tokrat analiza živalske DNK, ki so jo našli na njej. Analiza v Mannheimu je pokazala, da živalski DNK pripada kravi in da je kravji DNK star okoli sedemdeset let. Domnevali so, da so verjetno ob najdbi lobanjo skušali zavarovati s snovjo, v kateri je bilo živalsko lepilo.
To lepilo se je tako vtrlo v lobanjo, da ga ni bilo mogoče odstraniti. To je potem onemogočilo natančno radiokarbonsko analizo lobanje oziroma povzročalo časovno zelo različne izide. A znanstveniki niso obupali. Do prave starosti so poskušali priti z genetsko analizo jedrne DNK.
Analiza neandertalskih genov
Izidi so bili presenetljivi. DNK v lobanji je bila po starosti še najbolj podobna DNK, ki so jo našli v neki človeški stegnenici v sibirskem kraju Ust-Išim (Ust’Ishim). Ta stegnenica, ki so jo odkrili leta 2008, je dotlej veljala za najstarejše okostje sodobnega človeka, v katerem so našli DNK. Starost stegnenice je ocenjena na 45 tisoč let.
Publication video: A genome sequence from a modern human skull over 45,000 years old from Zlatý kůň in Czechia. Follow the link and listen to the exiting story about the analysis of a skull found some 50 yeras ago: https://t.co/IFbBPOHmz0 pic.twitter.com/VLTS7ez6bY
— MPI-SHH Jena (@MPI_SHH) April 8, 2021
Najnovejša znanstvena dognanja o lobanji iz Zlatega kůna so bila objavljena 7. aprila letos v spletni znanstveni reviji Nature Ecology&Evolution. Zgoraj v tvitu je povezava na videoposnetek o odkritju.
Podobno starost so zato pripisali tudi lobanji. A natančne starosti še vedno niso odkrili. Nato pa je nemški genetik Kay Prüfer z Max Planckovega inštituta v Leipzigu dobil preblisk. Starost lobanje je želel ugotoviti z analizo količine neandertalskih genov v DNK.
Bližnji neandertalski predniki
Delež neandertalskih genov v DNK lobanje oziroma ženske, ki ji je ta lobanja pripadala, znaša okoli tri odstotke, a bolj zanimivo je bilo to, kolikšna je dolžina segmentov genov, podedovanih od neandertalcev. Ti so bili precej dolgi (daljši od tistih v stegnenici iz Ust-Išima), kar pomeni, da je imela ženska iz Zlatega kůna neandertalske prednike le nekaj generacij pred tem.
Lobanja iz Zlatega kůna je tako stara vsaj 45 tisoč let, če ne celo nekaj tisoč let več. Znanstveniki zato domnevajo, da je ta lobanja najstarejša najdena lobanja sodobnega človeka na evropski celini. In da je DNK, ki so jo našli v lobanji, doslej najstarejša najdena DNK sodobnega človeka na svetu.
Nobene sorodnosti s poznejšimi prebivalci Evrope
Znanstveniki so tudi primerjali DNK iz lobanje z DNK današnjih Evropejcev in Azijcev. Ugotovili so, da ženska oziroma genetska populacija, ki ji je pripadala, ni prednica ne današnjih Evropejcev ne današnjih Azijcev. Torej ni nobene genetske kontinuitete.
Sodobni ljudje oziroma anatomsko sodobni ljudje smo podvrsta homo sapiensa. Podvrsti homo sapiensa so bili med drugim tudi neandertalci in denisovanci (imenovani tudi arhaični ljudje). Na fotografiji: lutke neandertalcev v muzeju v Krapini. Pred 50 do 60 tisoč leti naj bi se sodobni ljudje na območju, ki mu danes pravimo Bližnji vzhod, genetsko mešali s tamkajšnjimi neandertalci. Ta nova genetska populacija je potem prišla v Evropo. Pripadnica te populacije je bila tudi ženska, katere lobanje so našli v Zlatem kůnu. Okostja petih anatomsko sodobnih ljudi, v katerih so nedavno odkrili zelo veliko genov neandertalcev, so našli tudi v bolgarski jami Bačo kiro. Najdene kosti so stare od 46 do 42 tisoč let. Torej so morda celo starejše od lobanje iz Zlatega kůna.
Prav tako genetska populacija, ki ji je pripadala ženska iz Zlatega kůna, ni bila genetsko sorodna s poznejšimi prebivalci Evrope, ki so na evropskih tleh živeli po letu 38 tisoč pred našim štetjem.
Skrivnostno izumrtje pred 40 tisoč leti
Njena genetska populacija je najprej iz Afrike prišla na Bližnji vzhod, kjer se je pred 50 do 60 tisoč leti verjetno genetsko mešala s tamkaj živečimi neandertalci. Nato je ta genetska populacija pred vsaj 45 tisoč leti z Bližnjega vzhoda prišla v Evropo. Nato pa je v nekem časovnem obdobju – pred okoli 40 tisoč leti – izumrla.
Znanstveniki domnevajo, da je bila za prve sodobne ljudi v Evropi, pa tudi za neandertalce, morda usodna naravna katastrofa izjemnih razsežnosti. Pred okoli 39 tisoč leti je prišlo po domnevah znanstvenikov do tako imenovanega supervulkanskega izbruha 13 kilometrov širokega vulkana, ki je bil na območju današnje Kampanije v Južni Italiji.
Pepel iz vulkana usoden za prve Evropejce?
Pepel iz vulkana je nato prekril skoraj celotno vzhodno Evropo, kar naj bi povzročilo izumrtje ljudi na tem področju. Supervulkanski izbruh naj bi bilo tako usoden tudi za populacijo, ki ji je pripadala ženska iz Zlatega kůna. To je bil tudi konec zgodbe o prvih ljudeh v Evropi.
Pred okoli 39 tisoč leti naj bi v današnji Kampaniji prišlo do izbruha supervulkana, ki naj bi bil usoden za evropske neandertalce in prve sodobne ljudi na stari celini. Na fotografiji: kraj Solfatara di Pozzuoli v bližini Neaplja. To območje naj bi bilo del takratnega supervulkana.
Pozneje so Evropo znova poselili ljudje, ki pa so se v času zadnje ledene dobe morali umakniti iz večjega dela stare celine v tako imenovane refugije (Pirenejski, Apeninski in Balkanski polotok ter današnja Ukrajina). Vrh ledene dobe je bil pred 25 do 19 tisoč leti. Nato se je začelo postopno umikanje ledu. Konec ledene dobe je bil pred okoli 12 tisoč leti.
Evropski staroselci, anatolski kmetje in ljudstva z vzhoda
Evropo so nato poselili ljudje, ki jih genetiki uvrščajo v genetsko populacijo z imenom zahodni lovci in nabiralci. Pred okoli osem do devet tisoč leti so v Evropo iz Anatolije začeli prihajati prvi kmetje, ki so zlasti na jugu stare celine skoraj popolnoma izpodrinili staroselske lovce in nabiralce.
Nato je pred okoli 4.500 leti prišlo do priseljevanja ljudstev iz vzhodnoevropskih step, ki so verjetno v srednjo in zahodno Evropo, na Balkan ter v Skandinavijo prinesla indoevropske jezike. Zadnji veliki demografski val z vzhoda je bilo priseljevanje Slovanov. Ti so v 6. in 7. stoletju našega štetja poselili tudi današnje slovensko ozemlje.
11