Torek, 12. 8. 2025, 4.00
12 ur, 39 minut
25 let od nesreče jedrske podmornice Kursk
Obupano mamo mrtvega vojaka pred kamero uspavali z injekcijo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,44
18. avgusta 2000 so se v mestu Vidjajevo na severu Rusije, kjer je imel domačo bazo del ruske severnomorske flote, nad vladnega uradnika Iljo Klebanova zgrnili svojci mornarjev, ki so nekaj dni prej, 12. avgusta 2000, umrli v nesreči podmornice na jedrski pogon Kursk. Ta je potonila med vojaško vajo v Barentsovem morju. Nadjo Tilik, mamo enega od umrlih mornarjev, so prisotni mornariški oficirji poskusili umiriti, a brez uspeha, zato so ji, da bi jo utišali, pred objektivom kamere vbrizgali anestetik.
Videoposnetek, ki ga je posnel neznani snemalec zdaj že ugasle lokalne televizijske postaje, je takoj postal globalna senzacija in predvsem simbol velike sramote, ki so jo zaradi nesreče jedrske podmornice Kursk čutili v Moskvi.
Danes mineva 25 let od najverjetneje najzloglasnejše podmorniške nesreče v zgodovini
Podmornica Kursk, 154 metrov dolgo plovilo na jedrski pogon razreda Oscar II in ponos ruske mornarice, je 12. avgusta 2000 potonila med vojaško vajo v Barentsovem morju, umrli so vsi člani posadke.
Brodolom jedrske podmornice Kursk sta povzročili dve eksploziji torpedov, ena "slepega", namenjenega vojaški vaji, in od pet do sedem pravih. Na krovu Kurska je bilo 118 članov posadke. Po kasnejših ugotovitvah preiskovalcev nesreče so v prvotnih eksplozijah umrli vsi člani posadke razen 23, ki so življenja izgubili nekaj ur pozneje, ko je izbruhnil še požar.
Odziv Kremlja je bil neverjetno slab
Ruske oblasti na čelu s takrat še novopečenim predsednikom Vladimirjem Putinom so si katastrofalne razsežnosti nesreče podmornice namreč več dni prizadevali pomesti pod preprogo oz. so zanjo brez dokazov sprva celo okrivili podmornico ene od članic zveze Nato, vendar ruske javnosti niso prepričali.
Preiskovalca nesreče so napadali na ulici
Ilja Klebanov, visoki ruski vladni uradnik, ki ga je predsednik Vladimir Putin določil za vodjo preiskave nesreče podmornice, je bil tarča besnih in obupanih odzivov svojcev umrlih mornarjev ne le na tiskovni konferenci, na kateri so dobesedno na silo uspavali mamo enega od njih, temveč tudi na ulici, kjer so ga napadli tako verbalno kot tudi fizično, je takrat poročal britanski medij The Guardian.
Tragedijo 108 metrov pod gladino Barentsovega morja je v prvi vrsti zaznamoval predvsem katastrofalen odziv ruske vojske in vladajoče politike. Izkazalo se je, da je bila ruska mornarica izredno nepripravljena na dogodek takšne razsežnosti, saj so razbitino Kurska, v kateri je bilo po eksplozijah ujetih še okrog 23 mornarjev, iskali kar 16 ur in nato nanjo v štirih dneh večkrat neuspešno poskusili pritrditi potapljaške zvonove, ki bi ujetim članom posadke morda omogočili pobeg.
Je Kursk pomenil konec demokracije v Rusiji?
Nesreča jedrske podmornice Kursk po mnenju nekaterih političnih analitikov, tudi ruskih, ki jih zaradi takšnih stališč v Kremlju nimajo najbolj v čislih, predstavlja enega od največjih mejnikov v zgodovini sodobne Rusije.
"Laži so se začele s potopom Kurska. Ko je podmornica potonila, se je ruska vlada začela vmešavati v pravne sisteme, začelo se je podjarmljanje organov pregona, do ruske oblasti kritičnih državnih medijev. Če se ozremo nazaj, se je proces razkroja demokracije v Rusiji začel s Kurskom," je pred leti dejal ruski odvetnik Boris Kuznecov, ki je zastopal družine 55 umrlih članov posadke Kurska.
Ruska politika je javnosti več dni lagala o resnosti dogodka in večkrat zavrnila pomoč, ki so jo ponujale druge države, med drugim Velika Britanija, Norveška, Francija, Nemčija in Izrael. Šele peti dan po zadnjem potopu Kurska je Vladimir Putin sprejel pomoč britanskih in norveških potapljačev, ki so skupaj z ruskimi kolegi lahko le potrdili, da nesreče ni preživel nihče.
Veliko zaslug za to, da se je ruska javnost na nesrečo jedrske podmornice Kursk in katastrofalno krizno upravljanje ruske vladajoče politike odzvala s takšnim ogorčenjem in tako glasno, so takrat sicer imeli tudi ruski večinski mediji, ki ob prelomu tisočletja še niso bili pod nadzorom kremeljskega aparata in so bili zato zelo kritični do odziva Kremlja na nesrečo Kurska.
