Aleš Žužek

Petek,
18. 4. 2014,
16.42

Osveženo pred

2 leti, 11 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Vladimir Putin KGB

Petek, 18. 4. 2014, 16.42

2 leti, 11 mesecev

Moje ime je Putin, Vladimir Putin

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Ruski predsednik Vladimir Putin je bil dolga leta agent sovjetske tajne policije KGB. Ni edini, skoraj 80 odstotkov ruske politične in gospodarske elite prihaja iz vrst KGB.

Po študiji, ki jo je pred leti objavila Olga Krištanovska, sodelavka Centra za raziskovanje elit, ki deluje v okviru ruske Akademije znanosti, okoli 78 odstotkov ruske politične in poslovne elite prihaja iz vrst KGB ali njene naslednice Zvezna varnostne službe (FSB). Siloviki vladajo Rusiji Krištanovska je to ugotovila, potem ko je raziskala preteklost 1.061 ljudi, ki so zasedali najvišje položaje v Kremlju, regijah in v gospodarstvu. To so tako imenovani siloviki, nekdanji KGB-jevci, je povedala za Reuters.

Pomen in moč silovikov sta se povečala zlasti v obdobju, ko je oblast v Rusiji prevzel Putin, ki zadnje tedne s svojimi potezami spravlja Zahod v zaskrbljenost. Njegov predhodnik na čelu Rusije Boris Jelcin je leta 1991 krepko oklestil proračun KGB in številni nekdanji pripadniki tajne policije so izgubili službe.

Vse se je spremenilo, ko se je konec leta 1999 oziroma v začetku leta 2000 na čelo največje države na svetu zavihtel Putin. Ko je bil leta 2000 izvoljen za ruskega predsednika, je obiskal sedež FSB oziroma nekdanjega KGB v Moskvi in se srečal s 300 nekdanjimi sodelavci. Kot so poročali ruski mediji, je na srečanju šaljivo poročal ruskim obveščevalcem: "Ukaz številka ena – popolni prevzem oblasti – je izvršen."

Iz Rusije z ljubeznijo v Dresden Leta 1952 rojeni Putin, v otroštvu se je navduševal nad sovjetskimi televizijskimi nanizankami o prigodah sovjetskih agentov, ki so se med drugo svetovno vojno bojevali proti nacistom, se je KGB uradno pridružil leta 1975.

Najprej je delal v svojem rodnem Leningradu (zdaj Sankt Peterburgu), kjer si je tudi ustvaril družino in se mu je rodila prva hčerka Marija. Njegovo življenje ni bilo ravno razkošno – mlada družinica se je stiskala v stanovanju njegovih staršev.

Njegov standard se je izboljšal leta 1985, ko je skupaj z ženo Ljudmilo in hčerko odšel v nekdanjo komunistično Vzhodno Nemčijo, v polmilijonsko mesto Dresden. To sicer ni bila popolnoma sanjska služba – večina članov KGB je namreč hrepenela po tem, da bi jih poslali v bogato zahodnonemško mesto, kot sta bila Bonn ali Hamburg. Vseeno pa je bil to za Putina napredek, saj je družina dobila lastno stanovanje. V Dresdnu se je paru rodila druga hčerka – Katja oziroma Jekaterina.

Putinovo delo v Dresdnu ostaja skrivnost Uradnih podatkov o tem, kakšno je bilo Putinovo delo v Dresdnu, ni. Po nekaterih navedbah je bil le navaden KGB-jevski apartčik, ki je večinoma opravljal pisarniško delo. Med delovnim časom je po pisanju nemškega časnika Süddeustche Zeitung rad listal po zahodnonemških Neckermannovih, Ottovih in Quellejevih katalogih. Nekateri trdijo, da je sodeloval pri kraji tajnih tehnologij, drugi – na primer njegov nekdanji sodelavec Vladimir Usolcev ‒ da je sodeloval pri Operaciji Luč, to je pridobivanju visokih uslužbencev vzhodnonemške partije in tajne policije Stasi.

Po četrti različici je bila njegova naloga pridobivanje sodelavcev med zahodnjaki, ki so v Dresdnu študirali ali poslovali, po peti, da je pridobival za sodelovanje Vzhodne Nemce, ki so imeli sorodnike v zahodnem delu.

Putin iz oči v oči s protestniki Leta 1989 je bil Putin lahko priča vzhodnonemškim protestom proti komunističnemu režimu. Po eni od zgodb je 5. decembra 1989 preprečil jeznim protestnikom, da bi napadli in oplenili sedež KGB na ulici Angelikastrasse. Z ledeno hladnim obrazom in s pištolo naj bi stopil pred protestnike in jim odločno, v tekoči nemščini dejal, da je to sovjetsko ozemlje. Po drugi različici dogodka pa je protestnike bolj kot Putinov odločen nastop odgnal sovjetski stražar, ta je svojo kalašnikovko nameril v protestnike.

Dresdenski sodelavec Usolcev trdi, da Putin ni bil nikakršen superagent, ampak povprečnež in konformist. Bil je pragmatik, ki je nekaj mislil in drugo govoril. Putin tudi ni tako vešč nemščine, kot mislijo številni, pravi Usolcev: govori jo tekoče, a s težavo. Prav tako ne obvlada nemških narečij. Imel pa je lastnost, ki za Ruse ni značilna – izogibal se je pitju alkohola.

Zlom komunizma je končal njegovo kariero v Vzhodni Nemčiji. Februarja 1990 je Putin zapustil to državo, ki se je nato združila z Zahodno Nemčijo, in se vrnil v Leningrad. V slovo so mu nemški prijatelji podarili pralni stroj. Leta 1991 je zapustil tudi KGB.

Putin premišljeval, da bi postal taksist V rodnem mestu ob Baltskem morju, ki se je preimenovalo nazaj v Sankt Peterburg, naj bi celo premišljeval, da bi postal voznik taksija, a je nato postal desna roka dolgoletnega sanktpeterburškega župana Anatolija Sobčaka.

Po porazu Sobčaka leta 1996 je Putin odšel v prestolnico, kjer je nadaljeval svojo kariero v Jelcinovi administraciji. Leta 1998 ga je ta imenoval za šefa FSB. Putin je – vsaj javno – nerad prevzel to funkcijo. Ko pa je postal šef obveščevalcev, je reformiral službo in odpustil večino vodilnih uslužbencev.