Mesta, kjer je prepovedano umreti

Mestece Sellia je slikoviti srednjeveški kraj na jugu Italije, v katerem živi 537 ljudi. Večina jih je starejših od 65 let. Pretekli mesec pa je kraj prišel v vse italijanske medije, ker se je župan Davide Zicchinella odločil, da bo sprejel uredbo, s katero je prepovedal, da bi v mestu kdorkoli zbolel ali umrl. Tisti, ki ne bi hoteli na redne zdravniške preglede, naj bi bili kaznovani z desetimi evri kazni. Župan, sicer pediater, se je zato odločil, da bi izboljšal zdravje prebivalcev in poskušal zajeziti umiranje kraja. Za tiste, ki ne bi skrbeli za svoje zdravje, je predvidel tudi kazen višjih davkov. Ukrep je naletel na odobravanje in odkar velja, se je več kot sto prebivalcev odločilo za zdravniški pregled.

Namesto pokopališča trgovina Sellia pa sploh ni edino italijansko mesto, kjer velja prepoved umiranja. Pred tremi leti je tak ukrep sprejel tudi župan kraja Falciano del Massico. A razlog je bil tedaj drugačen: na krajevnem pokopališču je zmanjkalo prostora, nikakor pa niso mogli zgraditi novega oziroma razširiti starega. Poleg tega je pokopališče v sosednjem kraju nadzorovala Comora in je bilo zato za pogreb treba plačati več.

Prav pomanjkanje prostora na pokopališču je najpogostejši vzrok za krajevno prepoved umiranja. Take prepovedi so sprejeli še v francoskih krajih Cugnaux in Sarpourenx v letih 2007 in 2008, pa v španskem Lanjoronu leta 1999 ter brazilskem Biritiba Mirimu leta 2005. V francoskem Cugnauxu je na primer tedanji župan tak predpis sprejel, ker je prefektura zemljišče, kjer naj bi bilo novo pokopališče, raje prodala trgovinski verigi. Ogorčeni župan je z ukrepom protestiral. Ker je dosegel veliko medijsko odmevnost – o kraju so poročali celo na Japonskem – je tri mesece pozneje prefektura odredila novo zemljišče za pokopališče. Po poročanju Guardiana pokopališča do danes še niso uredili.

Prepoved zaradi mraza in božanstev Na norveškem otoku Spitsbergen je umiranje prepovedano zaradi drugačnih razlogov, in to že od leta 1950. Odkrili so namreč, da na otoku, ki je visoko v arktičnem krogu, pokopana trupla ne razpadejo. Tako so v njih odkrili virus smrtonosne španske gripe iz leta 1918. Zaradi zdravstvenih razlogov so tako prebivalcem odredili, da na otoku ne smejo umreti. Ljudem, ki umirajo, tako omogočijo letalski prevoz do celine, tam jih po smrti tudi pokopljejo.

V zgodovini je sicer znanih nekaj primerov, ko je bilo umiranje v kraju prepovedano zaradi religioznih pravil. V antični Grčiji je bilo na otoku Delos prepovedano umreti, a se ljudje tam niso smeli niti roditi. Na otoku je bil tempelj Apolonu in vse je bilo posvečeno le oboževanju božanstva. Podobno je do leta 1868 veljalo na japonskem otoku Icukušima, ki velja za sveti kraj šintoizma.

Alternativne oblike pokopov Sodobna prepoved umiranja pa je le najbolj radikalen ukrep ob prepolnih pokopališčih. V večini evropskih mest je ustaljena praksa, da grobove po določenem obdobju prekopljejo in znova uporabijo.

V mestih, kjer nimajo take navade, na primer v Londonu, New Yorku ali Hongkongu, pa cene grobov dosegajo tudi več deset tisoč evrov. Pojavljajo se tudi alternativne oblike pokopa, vse več je na primer raztrosov pepela, v Hongkongu pa so razvili celo poseben plavajoči otok, kjer bi lahko hranili žare.