Maroške ženske mule

Vsako jutro se ob meji med špansko enklavo in Marokom zbere gruča žensk. Dodelijo jim velike bale blaga, težke več kot 60 kilogramov. Oprtajo si jih na hrbet, nato pa se počasi kot otovorjene mule pomikajo proti meji z Marokom. Ker bodo blago v državo prinesle kot ročno prtljago, ga bodo lahko prodali brez carine. Zaradi te izjeme v carinskih predpisih stotine maroških žensk tvega svoje zdravje in življenje.

V zavojih imajo vse od tekstila do kozmetike in gospodinjskih pripomočkov. Vse, kar se prodaja na tržnicah Maroka. Robo prenašajo prek mejnega prehoda Barrio Chino, ki je le za pešce. Maroške ženske nosačke imajo pravico, da gredo v Melillo brez vizumov, ker živijo v sosednji provinci Nador. Nihče ne ve, koliko jih je. Ocenjujejo, da jih je okoli sto. Ne ve se tudi, kako so organizirane. Človekoljubne organizacije se bojijo, da delajo v na pol suženjskih razmerah.

"Imam družino, ki jo moram nahraniti," je za BBC dejala Latifa, ki kot mula dela že 24 let. Za nošenje enega zavoja je plačana tri evre. Na dan gredo trikrat ali štirikrat prek meje, tiste najbolj močne pa lahko naenkrat nesejo tudi do 80 kilogramov. Pravi, da to ni delo, ki si ga je izbrala sama, a ker je ločena, mora sama nahraniti štiri otroke. Večina delavk je samohranilk ali vdov, ki morajo skrbeti za družino.

Brez zakonske zaščite V Melilli pa oblasti razmišljajo, da bi spremenile zakone, s tem pa bi lahko zaščitile te ženske. "Zgodilo se je že, da so ženske umrle pod težkimi tovori," je dejal politik Emilio Guerra: "Nujno je treba sprejeti novo zakonodajo, ki bi preprečila, da bi ženske delale v nečloveških razmerah." Predlaga, da bi španska enklava svoje gospodarstvo spremenila tako, da bi bilo manj odvisno od trgovine, tako bi bilo tudi to legalno tihotapljenje v Maroko manj privlačno.

"Za mnoge ženske je to edina možnost za zaslužek. Res je, da je to težaško delo, toda mnoge dobijo zaslužek, ki je višji kot povprečna plača maroškega delavca," je po drugi strani prepričan Jose Maria Lopez, svetovalec lokalne vlade.

Zaradi nosačk imajo korist tisoči Maročani in njihove družine. Ženske mule namreč omogočajo nenehen pritok novega blaga, ki ga lahko prodajajo po tržnicah ne le v obmejnih mestih, temveč po vsem Maroku in celo v drugih afriških državah. Ocenjujejo, da je ta neformalen izvoz vreden okoli 300 milijonov evrov letno.

Poškodovane, noseče, bolne Nihče ne ve, zakaj je tako, a tradicionalno to delo opravljajo ženske. Zdaj se sicer pojavljajo tudi skupine mlajših moških, ki nosijo tovore, a večina je še vedno žensk. "Moški prevzemajo naše delo," se je pritožila Hasna, ki z delom preživlja otroka in bolnega moža. "Za eno nošnjo sem plačana pet ali šest evrov. Če bi lahko dobila drugačno delo, bi ga z veseljem sprejela, a trenutno ni možnosti, da bi delala kaj drugega," je razložila. Tovor nosi kljub temu, da je v šestem mesecu nosečnosti.

Tudi Maria dela, čeprav se opira na palico. Nogo si je poškodovala, ko je s tovorom padla v vrsti pred mejnim prehodom. Poleg tega ima raka. S tremi hčerkami živi v dveh sobah brez vode tik ob mejnem prehodu. Mož jo je zapustil, ko je zbolela. Starejši hčerki ne hodita v šolo, ker čuvata mlajšo. "To ni prvič, da se je poškodovala, in tokrat ji je zdravnik rekel, da ne sme več nositi težkih bremen. Toda kot mula dela, da bi lahko preživele," za svojo mamo skrbi 16-letna Ikram.

Mario najbolj skrbi, da bosta tudi njeni hčerki postali nosački. "Ne zaslužita si tega. Nevarno je, brez dostojanstva. Sovražim to delo, a ga potrebujem," je vdana v svojo usodo.