Sobota, 24. 8. 2024, 15.16
3 mesece, 4 tedne
Konec je. Zbogom, Veneti?
Znanost s pomočjo DNK-raziskav korak za korakom razkriva do zdaj še neodkrita vprašanja slovanskega naseljevanja. Tako so genetiki s preučevanjem t. i. starodavne DNK ugotovili, da je bilo v času zgodnjega srednjega veka v srednji Evropi obsežno naseljevanje Slovanov z območja današnje Belorusije in severne Ukrajine. Prav tako je znano, da se slovenska populacija genetsko ne prekriva s populacijami, ki so na območju današnje Slovenije živele v železni dobi in obdobju rimskega cesarstva oziroma pred prihodom Slovanov v vzhodnoalpski prostor v zgodnjem srednjem veku. Znanstveniki so tudi že ugotovili, kolikšen delež slovanskih genov imajo v svojem genetskem naboru današnje balkanske populacije.
V 80. letih preteklega stoletja se je pojavila neznanstvena teorija o venetskem izvoru Slovencev. Kot so trdili pesnik Matej Bor, srednješolski učitelj ekonomije iz Gorice Jožko Šavli in na Dunaju živeči duhovnik Ivan Tomažič, smo Slovenci predniki Venetov (ti so bili v resnici ljudstvo italo-keltskega izvora, op. p.) in naj bi na srednjeevropskem območju nepretrgoma živeli vsaj od železne dobe naprej.
V zadnjih letih tudi DNK-raziskave izpodbijajo venetsko teorijo
Številni v Sloveniji so se oprijeli te psevdoznanstvene teorije, še zlasti, ker je bilo to obdobje razpadanja Jugoslavije. Slovenci naj bi bili, za razliko od južnoslovanskih narodov onkraj Kolpe in Sotle, Veneti in ne Slovani.
A še zlasti v zadnjih letih znanstvene DNK-raziskave vse bolj izpodbijajo t. i. venetologe. Leta 2013 sta na primer znanstvenika z Univerze v Kaliforniji Peter Ralph in Graham Coop objavila študijo IBD (IBD: Identity by descent, sl. Istoveten po izvoru) evropskih populacij.
Širitev razmeroma majhne praslovanske predniške populacije
Med drugim sta ugotovila, da imajo pripadniki vzhodnoevropskih populacij (mednje sta prištela tudi Slovence) velik del svojega DNK od prvotno razmeroma majhne predniške populacije, ki se je pozneje ozemeljsko zelo razširila. Ta razširitev oziroma ekspanzija se je po njunih izračunih zgodila pred od tisoč do dva tisoč leti, torej v času slovanskega širjenja, ki je med drugim izpričano tudi v pisnih zgodovinskih virih.
Poljski botanik Jozef Rostafinski je v 19. stoletju domneval, da je bila pradomovina Slovanov na območju Polesja (Pripetska močvirja na jugu Belorusije in severozahodu Ukrajine), ker v slovanskih jezikih ni izvirnih besed za določene vrste dreves, na primer za bukev. Ta imena so si Slovani izposodili od Germanov. Glede na to, da teh vrst dreves ni bilo v Polesju, je Rostafinski domneval, da je to pradomovina Slovanov. Na fotografiji: močvirje v bližini ukrajinskega kraja Černobil.
Širitev Slovanov potrjujeje tudi druge znanstvene DNK-raziskave. Zadnja od njih, ki ima naslov Starodavni DNK povezuje obsežno selitev s širjenjem s Slovani povezane kulture (v ang. Ancient DNA connects large-scale migration with the spread of Slavic-associated culture), bo predvidoma predstavljena na letošnjem vsakoletnem srečanju Evropskega združenja arheologov (EEA) v Rimu. To srečanje bo med 28. in 31. avgustom.
Slovani so v srednjo Evropo prišli z območja današnje Belorusije in severne Ukrajine
Kot že pove naslov, so znanstveniki s preučevanjem starodavne DNK (to najdejo v okostjih, ki jih izkopljejo arheologi) ugotovili, da se je v zgodnjem srednjem veku srednji Evropi zgodila obsežna naselitev Slovanov. Preučevanje starodavne DNK je pokazalo, da so ti Slovani prišli z območja današnje Belorusije in severne Ukrajine.
Nedavno je luč sveta ugledala tudi znanstvena genetska študija o populacijah, ki so živele na območju današnje južne Nemčije v času železne dobe – gre za nosilce halštatske in latenske kulture. Študija ima naslov Dokazi o dinastičnem nasledstvu med zgodnjimi keltskimi elitami v srednji Evropi (ang. Evidence for dynastic succession among early Celtic elites in Central Europe).
Slovenci genetsko daleč od železnodobnih prebivalcev na območju današnje Slovenije
Ta študija prinaša tudi podatke, ki so povezani z zgodovino območja današnje Slovenije in ki izpodbijajo teorijo o venetskem izvoru Slovencev. Znanstveniki so namreč ugotovili, da so železnodobni prebivalci današnje južne Nemčije najbližje današnjim francoski, španski in belgijski populaciji. Glede na to, da so bile železnodobne populacije na območju današnje Slovenije genetsko blizu železnodobnim populacijam na jugu današnje Nemčije, podobno najverjetneje velja tudi za Slovenijo.
Grafa sta objavljena na 58. strani v dodatku študije Dokazi o dinastičnem nasledstvu med zgodnjimi keltskimi elitami v srednji Evropi (ang. Evidence for dynastic succession among early Celtic elites in Central Europe). Do dodatka lahko pridemo s pomočjo povezave, ki je objavljena v osnovni študiji. Za bolj podroben ogled grafov kliknite na fotografijo, da jo povečate.
V dodatku zgoraj omenjene študije sta objavljena tudi PCA-grafa (PCA je kratica za analizo glavnih komponent), ki kažeta genetsko oddaljenost med današnjimi evropskimi populacijami in oddaljenost današnjih evropskih populacij od železnodobnih prebivalcev današnje južne Nemčije oziroma srednje Evrope.
Slovenska populacija najbližje madžarski
Levi graf kaže, da je slovenska populacija (modri kvadrat z oznako SI) najbližje madžarski populaciji (moder krog z oznako HU). Na prvi pogled presenetljivi podatek, saj Madžari govorijo neindoevropski ugrofinski jezik.
A v zadnjih letih DNK-raziskave ugotavljajo, da je v genetskem naboru današnje madžarske populacije zelo malo genov, ki so prišli v Panonsko nižino v 9. stoletju skupaj s t. i. prvotnimi Madžari. Očitno gre za zamenjavo jezika: predmadžarsko, večinoma slovansko prebivalstvo, je prevzelo jezik maloštevilnih nomadskih zavojevalcev.
Kako blizu je slovenska populacija nemški
Slovenska in madžarska populacija sta tudi blizu veliki gruči temnorumenih krožcev (okoli velika kroga z oznako GER), ki predstavljajo današnjo nemško populacijo. Slovaška populacija (moder kvadrat z oznako SK) je od slovenske populacije oddaljena približno enako kot hrvaška (moder trikotnik z oznako HR).
Hrvaška populacija je veliko bližje kot slovenski bosansko-hercegovski populaciji (temnooranžni trikotnik z oznako BIH). Še dlje od slovenske populacije je srbska populacija (temnooranžni kvadrat z oznako RS). Pod srbsko populacijo vidimo na grafu gručo genetsko skoraj neločljivih populacij Črne gore (ME), Makedonije (MK), Romunije (RO) in Bolgarije.
Slovenska populacija je daleč od italijanske
Pod to gručo so še tri balkanske populacije: kosovska (RKS), grška (GR) in albanska (AL). Te tri populacije so blizu veliki gruči svetlorumenih krožcev, ki predstavljajo italijansko (IT) in sicilsko populacijo (SIC). Malce oddaljena od italijanske in sicilske populacije je sardinska populacija (SAR), zelo blizu italijanski pa je korziška populacija (zelen kvadrat z oznako COR).
Slovenska populacija je zelo daleč od italijanske, čeprav na zahodu neposredno mejimo nanjo. Kot že omenjeno, smo veliko bližje nemški in madžarski populaciji. Bližje kot italijanski smo tudi poljski, beloruski in ruski populaciji (vijolični krog z oznako PL ter vijoličasta kvadrata z oznako RU in BLR). Te tri populacije so verjetno, zaradi svoje zemljepisne lege, še najbližje izvornim slovanskim populacijam pred njihovo silovito širitvijo.
Presenetljiv podatek o ukrajinski populaciji
Zgoraj vidimo temnovijoličaste kvadratke, ki predstavljajo finsko populacijo (FI) ter gručo populacij z vzhodne obale baltskega morja: ugrofinsko govoreče Estonce (EST) ter baltsko govoreče Litovce (LT) in Latvijce (LV).
Malce presenetljivo je, da je ukrajinska populacija (vijoličasti trikotnik z oznako UA) na grafu zelo oddaljena od poljske, ruske in beloruske populacije ter zelo blizu hrvaški in bosansko-hercegovski. Kot je omenjeno zgoraj, je severni del Ukrajine bil del t. i. pradomovine Slovanov. Morda gre za genetski vpliv juga Ukrajine.
Na levem grafu so prikazane še nekatere druge populacije: temnovijoličasta švedska (SE) in norveška, temnorumena danska (DK) in nizozemska (NL). V temnomodri barvi so irska in severnoirska (IE), angleška (E), škotska (SC) in valižanska (WA) populacija. V zeleni barvi so belgijska (BE), francoska (FR), španska (ES) in portugalska (PT) populacija.
Velika oddaljenost železnodobnih prebivalcev srednje Evrope od Slovencev
Na desnem grafu pa vidimo gručo železnodobnih prebivalcev današnje južne Nemčije (SGermany_EIA), ki je še najbolj prekrivna z današnjo francosko populacijo, deloma tudi špansko in belgijsko. Tudi del današnje nemške populacije se prekriva z železnodobnimi prebivalci današnje južne Nemčije.
Za zdaj še ni javno objavljenih podatkov o tem, kolikšen delež v genetskem naboru današnje slovenske populacije predstavljajo geni, ki so prišli s Slovani. Imamo pa te podatke za slovanske, pa tudi neslovanske populacije na Balkanu.
Deleži predniških populacij v genetskem naboru balkanskih populacij
Ti podatki so predstavljeni v lani decembra objavljeni mednarodni znanstveni študiji z naslovom Genetska zgodovina Balkana od rimskih časov do slovanskih selitev (ang. A genetic history of the Balkans from Roman frontier to Slavic migrations).
Zemljevid z grafi, ki kažejo delež slovanskih genov (črno obarvani del) v genetskem naboru današnjih balkanskih populacij. Zemljevid je objavljen v Genetski zgodovini Balkana od rimskih časov do slovanskih selitev (ang. A genetic history of the Balkans from Roman frontier to Slavic migrations).
Po podatkih zgoraj omenjene študije ima hrvaška populacija v svojem genetskem naboru oziroma skladu 66,5 odstotka slovanskih genov, srbska 58,4 odstotka, romunska 55,4 odstotka, bolgarska 51,2 odstotka in albanska 31 odstotkov.
Slovanski geni so prišli tudi na skrajni jug Balkana in na egejske otoke
Veliko slovanskih genov ima v svojem naboru tudi grška populacija: populacija v grški pokrajini Makedonije ima 40,2 odstotka slovanskih genov, na Peleponezu 29,9 odstotka, na Kikladih 19,7 odstotka, na Kreti 17,9 odstotka in na Dodekanezih 3,5 odstotka.
Študija je tudi ugotovila, da ima hrvaška populacija v svojem genetskem naboru 31,2 odstotka genov od železnodobnih prebivalcev na območju današnje Hrvaške in Srbije, srbska pa 39,2 odstotka.
Tri predniške populacije Albancev, a staroselska ni največja
Presenetljiva ugotovitev študije je, da ima albanska populacija v svojem genetskem naboru le 25,2 odstotka genov, ki jih je podedovala od populacij, ki so na območju Albanije živele v bronasti in železni dobi. Torej manj kot slovanskih.
V albanskem genetskem naboru največji delež (43,8 odstotka) zavzemajo geni oziroma genetsko poreklo, ki so ga dobili od prebivalcev Anatolije, ki so se na Balkan priselili šele v času rimskega cesarstva, tj. v prvih stoletjih našega štetja oziroma le nekaj stoletij pred Slovani.
Anatolski priseljenci iz obdobja rimskega cesarstva na grških otokih
Veliko genov anatolskih priseljencev iz časa rimskega cesarstva (gre za takrat večinoma grško govoreče ljudi, ki so se priseljevali v rimska mesta in s seboj prinašali tudi novo vero – krščanstvo) imajo tudi Bolgari (23,8 odstotka). Ni pa tega genetskega porekla v genetskem naboru današnje hrvaške in srbske populacije.
Veliko genov anatolskih priseljencev iz rimskega obdobja je tudi na Peleponezu (39,2 odstotka), v otoškem delu Grčija pa celo prevladujejo: Kreta 73,3 odstotka, Kikladi 75,8 odstotka in Dodekanezi kar 84,4 odstotka.
Otomansko cesarstvo ni pustilo velikega genetskega odtisa na Balkanu
Genov ljudi, ki so prišli na Balkan iz zahodne Anatolije v času Otomanskega cesarstva, je v balkanskih populacijah malo. Še največ ga imajo prebivalci Dodekanezov (12,1 odstotka), Romuni (11,4 odstotka) in prebivalci grške pokrajine Makedonije (deset odstotkov). V hrvaški in srbski populaciji je teh genov zelo malo: 2,7 in 2,1 odstotka.
Avtorji študije o genetski zgodovini Balkana od Rima do Slovanov so delež slovanskih genov v genetskem naboru današnjih balkanskih populacij izračunali s pomočjo starodavnega DNK, ki so ga našli v zgodnjesrednjeveških slovanskih grobiščih na območju Češke, zahodne Slovaške, vzhodne Avstrije in zahodne Madžarske.
Izračun slovanskih genov s pomočjo železnodobnih prebivalcev Ingrije
Isti avtorji so podobno študijo o balkanskih populacijah objavili že avgusta 2021. Naslov ima Svetovljanstvo na rimski meji ob Donavi, slovanske selitve in genomsko oblikovanje sodobnih balkanskih narodov (ang. Cosmopolitanism at the Roman Danubian frontier, Slavic mgrations, and the genomic formation of Modern Balkan peoples).
V tej študiji so, ker še niso imeli na razpolago slovanskega DNK iz zgodnjesrednjeveške Češke, Slovaške, Avstrije in Madžarske, za izračun slovanskih genov uporabili starodavni DNK železnodobnih prebivalcev na območju današnje Ingrije (na severozahodu Rusije).
Zgornji zemljevid je objavljen v študiji Svetovljanstvo na rimski meji ob Donavi, slovanske selitve in genomsko oblikovanje sodobnih balkanskih narodov (ang. Cosmopolitanism at the Roman Danubian frontier, Slavic mgrations, and the genomic formation of Modern Balkan peoples).
V študiji iz leta 2021 so s pomočjo starodavnega DNK železnodobnih prebivalcev današnje severozahodne Rusije izračunali malenkost nižji delež slovenskega genetskega porekla v naboru današnjih populacij na jugovzhodu Evrope. Z razliko od lanske študije je bila v študijo iz leta 2021 vključena tudi madžarska populacija.
Koliko slovanskih genov ima v svojem genetskem naboru slovenska populacija?
Po izračunu v študiji je imela madžarska populacija od obravnavanih populacij največji delež slovanskih genov. Predvidevamo lahko, da bi v lanski študiji za madžarsko populacijo, če bi bila ta vanjo vključena, izračunali še večji delež slovanskih genov, večjega od hrvaške populacije (ta ima malce manj kot 67 odstotkov slovanskih genov).
Če predvidevamo naprej, bi verjetno imela podoben delež slovanskih genov kot madžarska populacija tudi slovenska populacija. Torej lahko predvidevamo, da ima slovenska populacija morda v svojem genetskem naboru vsaj 70 odstotkov slovanskih genov. Seveda pa bo treba za končni odgovor počakati na izračun v kateri od prihodnjih znanstvenih študij.
Viri za članek:
Iñigo Olalde, David Reich, Carles Lalueza-Fox in sodelavci, A genetic history of the Balkans from Roman frontier to Slavic migrations (sl. Genetska zgodovina Balkana od rimskih časov do slovanskih selitev), december 2023.
Iñigo Olalde, Pablo Carrion, Iosif Lazaridis, David Reich, Carles Lalueza-Fox in sodelavci, Cosmopolitanism at the Roman danubian frontier, slavic migrations and the genomic formation of modern Balkan peoples (sl. Svetovljanstvo na rimski meji ob Donavi, slovanske selitve in genomsko oblikovanje sodobnih balkanskih narodov), avgust 2021.
Felicitas Schmitt, Angela Mötsch, Joscha Gretzinger, Johannes Krause, Stephen Schieffels in drugi, Evidence for dynastic succession among early Celtic elites in Central Europe (sl. Dokazi o dinastičnem nasledstvu med zgodnjimi keltskimi elitami v srednji Evropi), junij 2024.
Peter Ralph in Graham Coop, The geography of recent genetic ancestry across Europe (sl. Zemljepisna razporeditev nedavnega genetskega porekla po Evropi), maj 2013.