Sreda, 30. 8. 2023, 22.14
1 leto, 2 meseca
Tihanovska: Lukašenko je pripravljen Belorusijo prodati Rusiji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,81
Voditeljica beloruske opozicije Svetlana Tihanovska je bila ena od udeleženk letošnjega Blejskega strateškega foruma.
Če bi leta 2020 zaustavili Aleksandra Lukašenka, morda leta 2022 ne bi bilo vojne proti Ukrajini. A je bilo preveč omahljivosti in neodločnosti, zaradi česar si je Vladimir Putin lahko podredil Belorusijo, je med drugim v pogovoru za Siol.net povedala voditeljica beloruske opozicije Svetlana Tihanovska.
Tihanovska ne bi kandidirala, če Lukašenkov režim predtem ne bi zaprl njenega moža Sergeja Tihanovskega, znanega beloruskega političnega aktivista. Po izidih volitev, ki jih ima velik del sveta za ponarejene, je uradno zmagal Lukašenko, a nezadovoljni volivci so se zgrnili na ulici v podporo Tihanovski. Lukašenku, ki se je še tesneje navezal na ruskega predsednika Vladimirja Putina, je uspelo zadušiti množične proteste, Tihanovska pa je odšla v izgnanstvo.
Iz tujine se Tihanovska bojuje za demokratične spremembe v svoji domovini, ki bi omogočili tudi izpustitev več tisoč beloruskih političnih zapornikov. Bila je tudi udeleženka letošnjega Blejskega strateškega foruma.
Na Twitterju oziroma zdaj omrežju X ste nedavno zapisali, da sta usodi Ukrajine in Belorusije globoko povezani. Torej bo po vašem izid vojne v Ukrajini odločal tudi o usodi Belorusije?
Aleksander Lukašenko je popolnoma odvisen od Vladimirja Putina – je njegov tesni sodelavec in sostorilec. S Putinom pomeni z Lukašenkom. Ko bodo Ukrajinci zmagali v vojni z Rusijo, bo to nova priložnost za nas Beloruse. Ne morem pa izključiti tega, da bodo spremembe v Belorusiji prišle še pred ukrajinsko zmago proti Rusiji. In te spremembe bodo prišle z različnimi načini.
Usodi Belorusije in Ukrajine sta povezani, ker sta obe tarči ruskega imperializma. Rusija nas želi potisniti nazaj v sovjetsko preteklost in nam skuša preprečiti, da bi sami odločali o svoji prihodnosti.
Procesa v Ukrajini in Belorusiji razlikujeta. Ukrajinci se za svojo prihodnosti bojujejo na bojišču, Belorusi pa se za svojo prihodnost bojujejo politično, z ljudmi, ki so se v Belorusiji umaknili v t. i. podzemlje. Lukašenko v Belorusiji vsak dan zapira ljudi, ker ve, da nima podpore ljudstva. Če bi prekinil politično zatiranje, bi na beloruske ulice spet prišlo na tisoče ljudi. Lukašenko lahko zatira proteste, toda ne more spremeniti mnenja beloruskih ljudi. Ti ne bodo nikoli sprejeli njegove oblasti, ne bodo pozabili leta 2020 in kako veliko jih je bilo žrtev njegove represije. Leto 2020 je zelo spremenilo beloruski narod.
Ko bodo Ukrajinci zmagali v vojni z Rusijo, bo to nova priložnost za nas Beloruse, je prepričana Tihanovska.
Vi ste prepričani, da bo Ukrajina zmagala v vojni proti Rusiji?
Seveda. Prepričana sem zato, ker se Ukrajinci zdaj ne bojujejo samo za svojo državo, bojujejo se tudi proti totalitarnemu režimu. Zmaga nad Rusijo zdaj ni samo naloga Ukrajincev, naloga vsega demokratičnega sveta je, da Ukrajinci zmagajo v tej vojni. Demokraciji ne sme spodleteti, ker bi bil to tudi poraz celotne civilizacije. Demokratične, močne države morajo dati Ukrajini vse, kar ta potrebuje, da zmaga v vojni proti Rusiji.
Omenili ste leto 2020, leto zadnjih beloruskih predsedniških volitev in množičnih protestov. Ali menite, da so ti množični protesti v Belorusiji dali "pospešek" Putinu, da je razmišljal takole: "Če ne bom spet dobil nadzora nad Ukrajino, bom izgubil tudi nadzor nad Belorusijo. Zato moram napasti Ukrajino, da obdržim Belorusijo v svojih rokah." Je po vašem mnenju tukaj kakšna povezava?
Putin nadzoruje Belorusijo skozi Lukašenka. Putin je videl, da podobni procesi kot v Ukrajini potekajo tudi v Belorusiji – krepitev civilne družbe in krepitev nacionalne identitete. Putin se je zbal, da bo beloruska revolucija leta 2020 zmagala, zato je podprl Lukašenka – tako politično in gospodarsko. Bil je tudi pripravljen ohraniti Lukašenka na oblasti z uporabo ruske vojske, če bi bilo treba.
Leta 2020 nismo vedeli za ruske namene, da bodo začeli vsesplošno vojno proti Ukrajini. Putin je zelo potreboval Belorusijo, da bi lahko z njenega ozemlja izstreljeval rakete, zato je odločno podprl Lukašenka. Če bi leta 2020 zaustavili Lukašenka, morda ne bi bilo vojne proti Ukrajini. A je bilo preveč omahljivosti in neodločnosti, zaradi česar si je Putin lahko podredil Belorusijo.
V Belorusiji, ki ji že od leta 1994 s trdo roko vlada Aleksander Lukašenko, je več tisoč političnih zapornikov, med drugim je v zaporu tudi Sergej Tihanovski, mož Svetlane Tihanovske. Marca letos je sodišče v Minsku Tihanovsko v odsotnosti obsodilo na 15 let zapora.
Pred dnevi sta zapisali, da bo smrt Jevgenija Prigožina morda oslabila prisotnost skupine Wagner v Belorusiji in zmanjšala grožnjo beloruskemu narodu in beloruskim sosedom.
Skupina Wagner je temeljila na osebnosti Prigožina. Bil je drugi najbolj priljubljen politik v Rusiji. Ko je začel svoj pohod na Moskvo in ga nato ustavil, mu je Lukašenko predlagal, da se umakne v Belorusijo. Takrat je Lukašenko dobil nekaj političnih točk, ker je naredil vtis mirovnega pogajalca, zdelo se je, da je rešil Kremelj pred Prigožinom.
Lukašenko po mojem ni dobro vedel, kaj naj stori z wagnerjevci v Belorusiji, ki so se tja umaknili iz Ukrajine. Wagnerjevci so zgradili vojaško taborišče v Belorusiji. Na ozemlju Belorusije je bilo okoli štiri tisoč pripadnikov Wagnerja. Lukašenko je dal tudi javna varnostna zagotovila Prigožinu. Po smrti Prigožina, to je bil po mojem umor, pa je ves svet, pa tudi Lukašenko sam, videl, da so njegova varnostna zagotovila brez vrednosti. To je zamajalo Lukašenkov položaj.
Po drugi strani pa je bila Prigožinova smrt tudi jasen Putinov signal: kdor mi nasprotuje, bo morda umorjen. To je tudi Putinov signal Lukašenku, da mora biti zdaj do konca zvezan z njim in mu biti pokoren. Mislim, da je Lukašenkov položaj trenutno zelo krhek. Še vedno skuša v času te vojne vijugati sem ter tja. Je Putinov sodelavec v vojni proti Ukrajini in omogoča Rusiji, da z beloruskega ozemlja izstreljuje rakete na Ukrajino. Je tudi ciničen, ko je Ukrajini za njihov državni praznik zaželel mir. To je njegova dolgotrajna igra. Skušal je igrati posrednika med Zahodom in Rusijo, zdaj skuša početi isto, a ga demokratična skupnost ne priznava kot legitimnega voditelja Belorusije. Ni sprejemljiv sogovornik za demokratični svet, ni povabljen kot subjekt na pogajanja. Je skoraj nihče za demokratični svet.
Lukašenko vleče našo državo v preteklost. Kos za kosom prodaja belorusko neodvisnost Putinu, ker ga ta podpira. Pripravljen je prodati Belorusijo Rusiji samo zato, da obdrži oblast in se prikaže kot močan voditelj. Toda tudi ljudje, ki so zvesti Lukašenku, vidijo, da njegova moč upada, da je krhek, da ni nepremagljiv, kot se skuša prikazati vsem.
Smrt Jevgenija Prigožina je bila tudi Putinovo sporočilo Lukašenku, da mora biti zdaj do konca zvezan njemu in mu biti pokoren, je prepričana Tihanovska.
Vaša pomembna politična tema je vprašanje političnih zapornikov v Belorusiji. Vaš mož je tudi v zaporu. V Belorusiji je menda več kot 1.500 političnih zapornikov. Je kakšna rešitev za njih?
Od leta 2020 je približno okoli 60 tisoč tisoč Belorusov šlo skozi pripore in mučenja v beloruskih zaporih, okoli pol milijona Belorusov je moralo pobegniti iz države zaradi represije, do pet tisoč Belorusov je v zaporih zaradi politično motiviranih zadev. Okoli 1.500 Belorusov je uradno priznanih kot političnih zapornikov. A v resnici je političnih zapornikov še več, a sorodniki številnih političnih zapornikov ne želijo, da bi bili priznani kot takšni, ker je odnos do političnih zapornikov hujši kot do navadnih zapornikov, ki so obsojeni zaradi kriminala.
Vprašanje političnih zapornikov je zelo občutljivo vprašanje. A jasno je, da dokler ne bomo vrgli z oblasti političnega režima, političnih zapornikov ne bodo izpustili na prostost. Ne moreš izpustiti enega političnega zapornika, tako da se pogajaš o njem oziroma na neki način kupiš njegovo prostost ali ga zamenjaš za nekaj, vse druge pa pustiš v zaporu. Vse moramo spraviti na prostost. Naša strategija je zato, da vzpostavimo vsesplošno pritisk na režim in pomagamo ljudem, ki se bojujejo proti režimu. Le ta dvojna strategija nam lahko omogoči, da se znebimo Lukašenkovega režima. Ni drugega načina.
Optimistična sem glede prihodnosti Belorusije in političnih zapornikov. Vprašanje je le, kako dolgo bo trajal ta režim. A na koncu bomo iztrgali našo državo iz ruskih in Lukašenkovih rok. Vsak dan našega boja je dan trpljenja naših ljudi v Belorusiji. Belorusija je zdaj nekakšen velik zapor za Beloruse. Lukašenkova politika ne zadeva samo njega, ampak tudi nas kot državo. Samo po zaslugi naših dejavnosti pred vojno v Ukrajini ljudje po svetu zdaj ločujejo beloruski režim in Belorusijo ter Beloruse od Rusov. Le po zaslugi naših dejavnosti imamo še vedno glas v svetovni politični areni, dojemajo nas kot demokratično gibanje, ki se bojuje proti režimu.
Minila so tri leta (od množičnih protestov leta 2020, op. p.), pot je težka in naporna, imamo omejene zmogljivosti. Imamo omejeno pomoč. Vidim pa, da Belorusi ne obupujejo, gradijo strukture, gradimo svojevrstne demokratične institucije ...
Dokler bo na oblasti Lukašenko, bodo vse prihodnje volitve v Belorusije lažne in s prirejenimi izidi, poudarja Tihanovska.
Prihodnje leto so parlamentarne volitve v Belorusiji, leta 2025 nove predsedniške volitve.
Lukašenko je izgubil na predsedniških volitvah leta 2020. Vse prihodnje volitve v Belorusije bodo lažne in s prirejenimi izidi. Te volitve bodo farsa. Kako lahko govorimo o volitvah, ko je politični prostor v Belorusiji tako rekoč prazen in uničen? Prej smo imeli vsaj nekaj avtonomnih političnih strank, zdaj je to uničeno. Voditelji teh strank so v zaporu, civilna družba je zatrta, alternativni mediji so uničeni. Kakšne bodo torej te volitve v teh pogojih?! Zato pozivamo naše politične zaveznike v mednarodni skupnosti, naj ne priznajo izida teh t. i. volitev.
Če nam ne uspe zmagati pred letom 2025 in bo Lukašenko takrat razpisal nove predsedniške volitve, kdo bo takrat tekmoval proti njemu v tej beloruski politični puščavi? Za nameček Lukašenko ni legitimen voditelj.
Zakaj je uspelo Lukašenku zmagati na predsedniških volitvah v Belorusiji leta 1994, prvih po koncu Sovjetske zveze?
Ker se je predstavljal kot nekdo, ki prihaja iz ljudstva. Bil je zelo populističen, obljubljal je ljudem, da se bo znebil korupcije, da bo naredil Belorusijo za ljudi. V dveh letih po prevzemu oblasti pa je odpravil naše nacionalne beloruske simbole in jih zamenjal s starimi sovjetskimi simboli, brezobzirno je razpustil parlament. Okoli sebe je zgradil osebni oblastniški mehanizem, bil je politično surov in brezobziren. Ljudje so videli njegov pravi obraz, a je bilo prepozno.
Vedeti moramo, da ljudje po propadu Sovjetske zveze niso hoteli biti v politiki. Ljudje so se ubadali z lastnim preživetjem, kako bodo preživljali svoje družine. Lukašenko je znal to spretno izkoristiti za utrditev svoje oblasti. Belorusi so politično spali, niso se hoteli pečati s politiko. Potem pa je morda postalo prepozno. Kar imamo zdaj, je izid apolitičnega pristopa Belorusov. Sami smo krivi, kar imamo zdaj. Zato je pomembno, da smo politično dejavni.
Lukašenko že 30 let skuša uničiti vse, kar je belorusko, pojasnjuje Tihanovska.
Ste drugačni kot Ukrajinci, so ti bolj politično dejavni?
Za sabo imamo drugačno pot. Pri Ukrajincih so bile menjave oblasti, vlad, predsednikov. Bili so politični procesi v Ukrajini, medtem ko je v Belorusiji Lukašenko uzurpiral oblast in ni bilo znakov političnih procesov. Podredil si je parlament, organiziral si je osebni varnostni aparat, da bi podredil ljudi. Vedno je tudi manipuliral z Belorusi. Ko je bila v Ukrajini v letih 2013 in 2014 majdanska revolucija, je spraševal Beloruse: "Hočete, da je podobno kot v Ukrajini?" Predstavljal se je kot edinega poroka za to, da v Belorusiji ne bo vojne. Ljudi v Belorusiji je bilo strah dogajanja v Ukrajini in so mu verjeli. Naj bo Lukašenko, ne pa vojna, so si rekli. Je zelo populističen in politično izkušen.
Imajo Ukrajinci zgodovinsko tradicijo boja proti ruskemu zatiranju, Belorusi pa so drugačni?
Tudi Belorusi imamo svoje zgodovinske junake, ki so se bojevali proti ruskemu imperiju. Belorusija je bila vedno bojišče dveh strani – na primer ruskega imperija in zahodne civilizacije. Belorusija je bila večkrat razdeljena, a nam je vseeno uspelo ohraniti našo narodno identiteto – naše belorustvo.
Kaj pa ohranitev beloruskega jezika?
Ohranili smo tudi svoj jezik. Lukašenko že 30 let skuša uničiti vse, kar je belorusko. A nam je uspelo to ohraniti. Proces rusifikacije v Belorusiji je zelo surov. Če govoriš belorusko, se boš morda znašel v zaporu. Knjige v beloruščini odstranjujejo iz beloruskih knjigarn. Lukašenko sovraži vse, kar je belorusko, vedno je sanjaril o Sovjetski zvezi. Zdaj moramo okrepiti svojo narodno identiteto. Upam in prepričana sem, da nam bo uspelo.
