Kam gredo okoljske milijarde?

Nedavni tajfun, ki je pustošil po Filipinih, je znova pokazal, da bodo imele revne države največ težav s prilagajanjem na podnebne spremembe. Filipini, tretja najbolj ogrožena država, sproščajo 0,9 metričnih ton ogljika percapita, ZDA pa 17,6 metričnih ton. Revne države so pritisnile na bogate za več pomoči, saj bodo ne le bolj občutile spremembe, temveč so za njih tudi manj odgovorne.

Bogate države, med njimi ZDA, Nemčija, Velika Britanija in Japonska, so v zadnjih letih obljubile na milijarde dolarjev pomoči revnejšim, da bi se prilagodile posledicam globalnega segrevanja in začele uporabljati čistejše vire energije. Leta 2009 so obljubile 30 milijard ameriških dolarjev v naslednjih treh letih, število pa naj bi se do leta 2020 povzpelo na sto milijard dolarjev na leto v obliki javne in zasebne finančne pomoči. Izpolnitev zadnje obljube se zdi vse manj verjetna in je ena glavnih tem klimatskih pogajanj pod pokroviteljstvom Združenih narodov, ki potekajo v Varšavi.

Manjši del pomoči za priprave na posledice Bogate države trdijo, da so med letoma 2010 in 2012 revnejšim državam namenile 35 milijard ameriških dolarjev za prilagajanje podnebnim spremembam, kot so obljubile na konferenci v Köbenhavnu. Skoraj polovico te pomoči predstavljajo posojila, zagotovila in zavarovanja, med drugim kreditiranje podjetij razvitih držav, da investirajo v revnejše države.

Večino te pomoči, 27 milijard dolarjev, so prispevale Nemčija, Japonska, Norveška, Velika Britanija in ZDA, porabljena pa je bila za čistejšo energijo, učinkovitost in druge projekte blažitve podnebnih sprememb. Okoli pet milijard so namenili pripravam na dejanske posledice podnebnih sprememb, kot so suše ali vročinski udari.

Norveška je Braziliji namenila milijardo za preprečevanje krčenja gozdov, ZDA Kongu 15,7 milijona za ohranjanje bioraznolikosti pragozda, Japonska je Egiptu posodila 338 milijonov za vetrne elektrarne, Francija je Kolumbiji namenila 250 milijonov za električne avtomobile, Nemčija Ugandi 67 milijonov za razvoj geotermalne energije, z istim namenom pa Velika Britanija, Francija, EU, Nemčija in Nizozemska Keniji 103 milijone …

Razvojna pomoč "zapakirana" kot okoljska Organizacija Oxfam trdi, da pri tej pomoči ne gre za novo in dodatno pomoč, temveč da so države preprosto že obstoječo zunanjo pomoč "zapakirale" kot podnebno pomoč. ZDA so med letoma 2010 in 2012 okoli sto državam po svetu namenile 7,5 milijarde okoljske pomoči, a po trditvah Oxfama ta številka vključuje razvojno pomoč ter poroštva za posojilo Izvozno-uvozne banke, ki so primarno namenjena za pomoč ameriškim podjetjem. Nedavna analiza Svetovnega inštituta za vire pa je ugotovila, da večina pomoči ni bila najbolje razdeljena; med prejemniki finančne pomoči in njihovo podnebno ranljivostjo ni veliko povezave.

Fiskalna realnost Kako naj bi bogate države izpolnile obljubo o mobilizaciji pomoči v višini sto milijard dolarjev na leto do leta 2020, ni niti najmanj jasno. Z izjemo Velike Britanije in Nemčije večina ne izpolnjuje svoje obljube. Oxfam ocenjuje, da je pomoč razvitih držav za boj s podnebnimi spremembami letos dosegla med 7,6 in 16,3 milijardami dolarjev. Natančno število je težko določiti, ker "pomoč" pogosto vključuje posojila, ki jih bo treba odplačati. Večina držav svojih klimatsko-finančnih načrtov za prihodnje leto ni razkrila, cilj sto milijard pomoči na leto pa se zdi svetlobna leta oddaljen.

"Fiskalna realnost ZDA in drugih razvitih držav tega ne bo dopuščala. Ne le zaradi finančne krize, gre za strukturne težave, osnovane na velikanskih obveznostih zaradi starajočih se populacij in drugih nujnih potreb po infrastrukturi, izobraževanju, zdravstveni oskrbi in podobnem. Moramo si prizadevati za krepitev zviševanja okoljskih financ, a pomembno je, da vidimo svet tak, kot je," je realno stanje opisal odposlanec ameriškega zunanjega ministrstva za podnebna vprašanja Todd Stern.