Kako zaceliti rane po genocidu?

Ta teden mineva dvajset let od začetka genocida nad Tutsiji v srednjeafriški državi Ruandi. Med aprilom in julijem 1994 so paravojaške milice večinskih Hutujev poklale vsaj 800 tisoč Tutsijev in zmernih Hutujev.

Med Tutsiji in Hutuji ni verskih ali jezikovnih razlik - oboji so kristjani in govorijo Bantu jezik. Razlike med obema etničnima skupinama so socialne: večinski Hutuji so večinoma revnejši poljedelci, manjšinski Tutsiji pa premožnejši živinorejci, ki so vsaj od 15. stoletja vladali hutujskim kmetom na območju današnje Ruande in sosednjega Burundija.

Grozljivi pomori Tutsijev Med genocidom leta 1994 so hutujski skrajneži Tutsije posiljevali, mučili in morili v bolnišnicah, šolah in cerkvah. Hutujska paravojaška milica, imenovana Interahamwe, je celo pobijala otroke vpričo njihovih staršev. In to na grozljiv način, tako da je otrokom najprej odsekala eno roko, nato drugo, pripoveduje nekdanji uradnik Združenih narodov v Ruandi.

Nato so jim prerezali vratove, da so počasi izkrvaveli pred očmi staršev, in jim še odrezali spolovila in jih vrgli v obraz pretresenim staršem. Potem ko so otroci umrli v mukah, pa so pomorili še njihove starše, piše britanski The Economist.

Pozneje so Tutsiji premagali Hutuje in prevzeli oblast. Zdajšnja ruandska vlada, ki jo vodijo manjšinski Tutsiji, se lahko pohvali z uspehi. Pričakovana življenjska doba je dvakrat daljša kot pred genocidom, gospodarska rast je vsako leto višja od osem odstotkov. Od rasti imajo največ koristi Tutsiji, vendar tudi Hutuji niso izključeni.

Južna Afrika in spomini na apartheid Spomini ostajajo. Še zlasti, ker je močan in dolgotrajen dež, ki je časovno sovpadal z genocidom, tako razmočil in spral tla, da so na površje prišla zakopana trupla. Kljub temu strašna ruandska zgodovina zdaj v javnem diskurzu in v zasebnih pogovorih ne prevladuje več, kot je bilo še desetletje nazaj.

Še ena afriška država se mora spopasti s svojo bolečo preteklostjo. Južna Afrika, ki bo 27. aprila praznovala dvajseto obletnico prvih volitev po koncu apartheida, je prišla že daleč na poti od svoje s sovraštvom nabite preteklosti.

Kljub temu je vprašanje rase še vedno kočljiva tema. Stopnja nezaposlenosti in kriminala je izjemno visoka. Toda kampanja za splošne volitve, ki bodo maja letos, kaže samozavestno demokracijo. Sprevodi z zastavami in bombastičnimi molitvami ter rekordno število strank, ki bodo sodelovale na volitvah.

Kaj je potrebno, da se zacelijo rane? Nekaterim družbam uspe zaceliti najgloblje rane. S spominom na mrtve, z gospodarskim razvojem in s preprečevanjem družbenih delitev. Obeleževanje spomina na mrtve preživelim in drugim, ki dvomijo v iskrenost, zagotavlja trajnost mirovnih dogovorov. Brez tega je težko znova vzpostaviti stike med skupnostmi. Na Šrilanki na primer na tisoče nepokopanih trupel Tamilcev, ki jih je leta 2009 pobila vojska Sinhalcev, še vedno zastruplja odnose med etničnima skupnostma.

Tudi obet novega gospodarskega razcveta lahko približa prej sprte in vojskujoče strani. Po desetletjih sovražnosti so tako borci Renama in Frelima, dveh sprtih mozambiških vojaških frakcij, podpisali dogovor v upanju na skupne sadove gospodarske rasti. Toda, samo to ne zadostuje, kar kaže primer Šrilanke, kjer se državljanska vojna nadaljuje kljub gospodarski rasti.

Ruanda – avtokracija, ki ji za zdaj uspeva celiti rane Večina držav, ki celijo rane svoje preteklosti, ima delujočo demokracijo. Na Severnem Irskem zdaj za skupno mizo v kabinetu sedijo predstavniki prej vojskujočih se strani. Ruanda ni takšen primer, saj je avtokracija, ki jo vodijo večinoma razumni Tutsiji, ki jih je razumljivo strah pred tem, da bi se vrnili na oblasti tisti, ki so zagrešili genocid.

Na zadnjih predsedniških volitvah je Paul Kagame, ki je vodil uporniške sile, ki so pred 20 leti premagale hutujske skrajneže, dobil 93 odstotkov glasov. Je tehnokrat, ki pa svoje nasprotnike, tudi nekdanje zaveznike, označuje za sovražnike države. Južna Afrika ga je celo obtožila, da pošilja morilce nad oporečnike, ki živijo v Johannesburgu. Ruandski mediji so pod nadzorom oblasti.

Za zdaj ta neliberalizem sobiva z družbenim mirom. Kigali, prestolnica Ruande, je eno od najvarnejših afriških mest. Toda ta neliberalizem grozi, da se bodo znova zasejala semena novih sporov – ali med hutujskimi skrajneži, ki živijo v pragozdovih sosednjega Konga, ali med Tutsiji.

Izbira med spravo in pravico Novi voditelji, ki prevzamejo oblast v državah, ki so jih delili spori, morajo pogosto izbirati med pravico in spravo. V Južni Afriki so se tako odločili za spravo in pomilostili številne, ki so se pregrešili z zločini v času apartheida. Toda nekatere družbe to zavračajo – na primer Kosovo, kjer tamkajšnji Albanci sploh nočejo slišati za spravo.

V Ruandi se je po genocidu začel množični sodni proces proti, zaprli so okoli 120 tisoč Hutujev, ki so bili osumljeni sodelovanja v genocidu. Najhujšim zločincem so sodili na mednarodnem sodišču v Tanzaniji, večini pa na domačih sodiščih, kjer so sodili laiki, in ne poklicni sodniki.

Kazni so bile tako neenakomerne. Številni morilci so zdaj že na svobodi in vlada želi, da gre država naprej, čeprav se večina Ruandcev še vedno spopada z občutki odpuščanja in kesanja.