Kako iz revne države narediti bogato državo

V zgodovini sta znana dva nasprotujoča si pogleda na razmerje med številom prebivalstva oziroma stopnjo rodnosti in bogastvom. Izoblikovala sta ga dva Angleža – eden je živel v 17. stoletju, drugi v drugi polovici 18. in prvi polovici 19. stoletja. Petty in Malthus Prvi je bil v 17. stoletju William Petty, eden od očetov statistične vede, ki je na primeru Irske trdil, da je mogoče revščino premagati le z višanjem stopnje rodnosti oziroma povečanjem števila prebivalstva. Tako je predlagal uvedbo materinskih podpor za neporočene Irke, denar za te podpore pa bi zbirali z obdavčenjem samskih Ircev.

Prav nasprotno je trdil Thomas Malthus: večanje števila prebivalstva povečuje revščino, omejevanje prebivalstva pa zmanjšuje. Res pa je, da je to trditev utemeljil na razkoraku med naraščanjem prebivalstva, ki presega naraščanje pridelave hrane. Ta razkorak je bil z uvajanjem sodobnih metod kmetijstva presežen. Padanje rojstev in stopnja gospodarske rasti Dejstvo pa je, da se (zlasti pri državah, ki doživljajo tako imenovani demografski bum) z nižanjem stopnje rodnosti v družbi povečuje relativni delež delovno aktivnega prebivalstva, s tem pa tudi dviga bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca.

Prva država, ki je ubrala takšno pot, je bila Južna Koreja. Ta država je v 50. letih prejšnjega stoletja (po korejski vojni 1950–1953) spadala med najrevnejše države na svetu. Bila je revnejša od večine držav Latinske Amerike in tudi od nekaterih podsaharskih afriških držav, na primer Gane.

Južnokorejski model Hkrati je ravno takrat doživljala demografski bum, saj se je število prebivalstva podvojilo – z 20 na 40 milijonov. V 60. letih prejšnjega stoletja je država začela načrtno graditi gospodarstvo, usmerjeno v izvoz, in z družinsko politiko omejevati rojstva z ozaveščanjem prebivalstva. V času padanja stopnje rodnosti (poleg državne politike je bila to tudi posledica urbanizacije in poznejših porok) je imela Koreja med letoma 1960 in 1990 v povprečju letno rast bruto domačega proizvoda v višini 6,7 odstotka (glej: spletna stran Population Reference Bureau, South Korea's Demographic Dividend).

Gospodarsko razvita Južna Koreja Zdaj je Južna Koreja ena od gospodarsko najbolj cvetočih držav na svetu (spomnimo se le na Samsung, LG, avtomobilske proizvajalce …). Na lestvici Svetovne banke glede višine BDP na prebivalca (upoštevana je primerjava kupne moči) je bila leta 2013 na 31. mestu na svetu – pred vsemi latinskoameriškimi in afriškimi državami.

Podobno povezavo med padanjem stopnje rodnosti (in tudi višanjem pričakovane življenjske rasti) in gospodarskim razvojem lahko opazimo tudi pri drugih azijskih tigrih (Hongkong, Tajvan …).

Južnokorejski model na kitajski način Po Južni Koreji se je zgledovala tudi komunistična Kitajska, a ne takoj. Leta 1949 je v tej državi z največ prebivalci na svetu oblast prevzel komunist Mao Cetung. Ta je bil zagovornik pogleda, ki ga je izoblikoval Petty: čim več prebivalcev ima država, tem močnejša je.

Po Maovi smrti je Kitajska spremenila demografsko politiko. Leta 1978 – torej v istem obdobju, ko je začela protržne reforme – je Kitajska uvedla politiko enega otroka (po različnih ocenah je s tem do zdaj zmanjšala rodnost za vsaj od 200 do 400 milijonov rojstev).

Padanje rojstev v Aziji Padec stopnje rodnosti je spremljala visoka gospodarska rast in Kitajska je – kljub pojemanju gospodarske moči v zadnjem času – na poti, da v bližnji prihodnosti prehiti ZDA in postane najmočnejše gospodarstvo na svetu. Na Kitajskem zdaj živi okoli 1,4 milijarde ljudi.

Nasploh v povprečju po vsej Aziji, celini prihodnosti za številne (ker naj bi po gospodarski in politični moči prehitela Zahod), pada število rojstev. Tako je, kot piše britanski tednik The Economist, azijska stopnja rodnosti od leta 1950 do danes padla s 5,8-odstotne stopnje na 2,1-odstotno stopnjo rodnosti.

Afriška demografska eksplozija Ta trend pa ne velja za Afriko. Na črni celini trenutno živi okoli 1,1 milijarde ljudi (leta 2000 jih je bilo po podatkih Združenih narodov 784 milijonov, leto prej pa 766 milijonov), do leta 2050 naj bi bilo Afričanov že več kot dve milijardi, konec 21. stoletja pa več kot štiri milijarde.

Visoka rast prebivalstva v revnih afriških državah je tudi v ozadju velikega migracijskega pritiska iz Afrike proti bogatemu severu oziroma Evropi, ki je v zadnjih tednih – zaradi nesreč v Sredozemlju – spet prišel v središče evropske medijske pozornosti.

Ko začne staranje prebivalstva ogrožati bogastvo Seveda pa obstaja tudi demografski paradoks oziroma dolgoročna negativna posledica padanja stopnje rodnosti, ki jo doživljajo skoraj vse visoko razvite in bogate države. Tudi zgoraj omenjena Južna Koreja zdaj zaradi staranja prebivalstva bije plat zvona in ubira Pettyjeve metode – spodbujanje povečanja rodnosti.

Res je namreč, da manjšanje rodnosti povečuje relativni delež delovno aktivnega prebivalstva, toda v prihodnosti nastane velika težava, ko delovno aktivno prebivalstvo ostari, zaradi manjšega števila rojstev v času po demografskem bumu pa – vsaj brez priseljevanja (pri čemer ekonomski priseljenci iz revnih držav težko nadomestijo starajočo se visoko usposobljeno delovno silo) – ni dovolj ljudi, ki bi ga nadomestili in ohranili doseženo stopnjo blaginje.