Aleš Žužek

Sreda,
8. 3. 2017,
8.01

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,55

1

Natisni članek

Natisni članek

levica desnica Peter Thiel Peter Navarro Steve Bannon Theresa May Donald Trump

Sreda, 8. 3. 2017, 8.01

7 let, 1 mesec

Zakaj je Donald Trump junak delavskega razreda

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,55

1

Donald Trump | Foto Getty Images

Foto: Getty Images

Novi ameriški predsednik Donald Trump spreminja republikansko stranko v stranko delavcev, konservativna britanska premierka Theresa May zagovarja solidarnost in družbeno pravičnost. Kaj se dogaja z desnico?

Leta 1979 oziroma leta 1981 sta se v Veliki Britaniji in ZDA na oblast zavihtela politika, ki sta odločno zagovarjala prosti trg in svobodno trgovino ter se srdito spopadla z delavskimi sindikati.



Maggie in Ronald

To sta bila britanska konservativna političarka Margaret Thatcher in ameriški republikanski politik Ronald Reagan. Thatcherjeva je na oblast prišla spomladi 1979, nekaj mesecev po razvpiti zimi nezadovoljstva, ko so sindikati spravili na kolena laburistično vlado.

Reagan je zmagal jeseni 1980 in januarja 1981 prevzel posle ameriškega predsednika. Na volitvah je premagal demokrata Jimmyja Carterja, in sicer tudi s pomočjo protržnega ekonomskega programa, ki ga je že leta 1964 zagovarjal republikanski predsedniški kandidat Barry Goldwater.

Theresa May zagovarja družbeno pravičnost. Poleg nemške kanclerke Angele Merkel je druga najmočnejša političarka na stari celini. Kot zanimivost: tako Mayeva kot Merklova sta hčerki protestantskih pastorjev. | Foto: Getty Images Theresa May zagovarja družbeno pravičnost. Poleg nemške kanclerke Angele Merkel je druga najmočnejša političarka na stari celini. Kot zanimivost: tako Mayeva kot Merklova sta hčerki protestantskih pastorjev. Foto: Getty Images

Stagflacija v ZDA 

Leta 1964 je Goldwaterja do tal potolkel demokrat Lyndon Johnson. Ta nekdanji senator iz Teksasa je v letih 1964 in 1965 uvedel tako imenovano Veliko družbo (Great Society), to je številne nove socialne programe. A Johnson je ZDA hkrati še bolj zapletel v krvavo vietnamsko vojno.

Stroški za vietnamsko vojno, naftni embargo jeseni 1973 in silovit skok cen nafte, gospodarski vzpon Japonske in Zahodne Nemčije … Vse to je ZDA v 70. letih prejšnjega stoletja pahnilo v tako imenovano stagflacijo: stanje, ko so imele ZDA visoko inflacijo, a kljub temu nizko rast ali recesijo in visoko brezposelnost.

Reaganova zmaga in (neo)liberalizem

ZDA so bile tako leta 1980 pripravljene za Reagan-Goldwaterjev ekonomski program. Glavni Reaganov ekonomski svetovalec v Beli hiši je postal ekonomist Milton Friedman, veliki zagovornik omejevanja moči države in njenega poseganja v gospodarstvo. 

Na drugi strani je bila nekakšna ekonomska Biblija Thatcherjeve knjiga Ustava za svobodo (The Constitution for Liberty) avstrijskega ekonomista in klasičnega liberalca Friedricha von Hayeka. To je bil začetek obdobja neoliberalnega thatcherizma in reagonomike oziroma začetek vzpona nove desnice, kot so ji tudi rekli politični analitiki na levici.

Prosti trg, svobodno podjetništvo, privatizacija, omejevanje moči sindikatov, ostro nasprotovanje komunistični Sovjetski zvezi ... To je bila politika, ki sta jo izvajala Ronald Reagan in Margaret Thatcher. Dobila je različna imena: thatcherizem, reaganomika, neokonservatizem, neoliberalizem, nova desnica ... | Foto: Getty Images Prosti trg, svobodno podjetništvo, privatizacija, omejevanje moči sindikatov, ostro nasprotovanje komunistični Sovjetski zvezi ... To je bila politika, ki sta jo izvajala Ronald Reagan in Margaret Thatcher. Dobila je različna imena: thatcherizem, reaganomika, neokonservatizem, neoliberalizem, nova desnica ... Foto: Getty Images

Theresa May odpravi thatcheristično dediščino

A lani so se stvari obrnile na glavo. Najprej je julija britanska premierka postala Theresa May, saj je po porazu na referendumu o izstopu Velike Britanije iz EU odstopil njen kolega in konservativni premier David Cameron.

Toda v nasprotju s predhodnico Thatcherjevo je Mayeva napovedala nov konservativni programski cilj, ki postavlja na glavo thatcheristično dediščino. 

Družbe ni, družba je ...

"Ni takšne stvari, kot je družba," je leta 1987 zatrdila Thatcherjeva, ki je dve leti prej v slogu svojega vzdevka železna lady strla moč rudarjev in njihovih sindikatov. Mayeva ponuja nekaj popolnoma nasprotnega, nov konservativni cilj – delitveno družbo (shared society).

Družbo, ki bo po besedah Mayeve odpravila prepad med premožnejšo starejšo generacijo in mlado generacijo, ki se mora zelo boriti za svoj obstoj, med bogatim Londonom in preostalo Britanijo, med bogatimi, uspešnimi in vplivnimi ter njihovimi sodržavljani.

Benjamin Disraeli | Foto: commons.wikimedia.org Benjamin Disraeli Foto: commons.wikimedia.org
Benjamin Disraeli in konservatizem enega naroda

Čeprav se zdi, da je prelom Mayeve s thatcherizmom (ta prelom je za zdaj še na besedni ravni, op. p.) nekaj nenavadnega za britansko konservativno stranko, pa ni tako. Gre za tako imenovani konservatizem enega naroda (one-nation conservatism), ki ga je v letih 1844 in 1845 utemeljil konservativec Benjamin Disraeli.

Ta je britanske liberalce, ki so bili takrat na oblasti, obtoževal sebičnosti ter svaril, da bo država zaradi industrializacije in naraščajoče družbene neenakosti razpadla na dva naroda – narod revežev in narod bogatašev.

Disraeli, ki je postal britanski premier leta 1868, je po zmagi uvedel reforme, ki so izboljšale položaj delavskega razreda in njegovo življenjsko raven. Konec 19. stoletja se je konservativna stranka odvrnila od konservatizma enega naroda in izvajala politiko prostotržnega kapitalizma. 

Po prvi svetovni vojni se je znova vrnila h konservatizmu enega naroda in mu ostala zvesta do leta 1975, ko je na čelo konservativne stranke stopila Thatcherjeva.

Donald Trump – junak delavskega razreda

Spremembe so se zgodile tudi na drugi strani Atlantskega oceana. Novembra lani je namreč na ameriških predsedniških volitvah zmagal newyorški milijarder in najslavnejši slovenski zet Donald Trump. Zmagal je kot republikanski predsedniški kandidat, a s programom, ki odstopa od republikanskih programov, ki smo jih bili vajeni od Reagana naprej.

Trump je v Belo hišo prišel s pomočjo glasov delavskega razreda (tako imenovanih modrih ovratnikov) iz tako imenovanih državah zarjavelega pasu (rust belt), ki na volitvah ponavadi glasujejo za demokrate.

Tvit Bena Shapira, nekdanjega urednika spletnega medija Breitbart (odšel je, ker je ta medij začel podpirati Trumpa), se v prevodu glasi: "Namesto da bi republikanska stranka postala Galt, se zdi, da je postala alt."

Galt je John Galt, izmišljeni knjižni junak pisateljice Ayn Rand, ene najbolj znanih libertark in zagovornic omejevanja vloge države, alt pa je alt-right oziroma alternativna desnica. Po Shapiru republikanci torej niso več stranka, ki bi zagovarjala ekonomski liberalizem.

Zakaj Trump jezi Wall Street

Trumpov program znižanja davkov in odprave regulatornih predpisov je sicer klasičen republikanski ekonomski program, zaradi česar ga hvali tudi poslovni časnik Wall Street Journal. A obenem Trump napoveduje tudi ukrepe, ki jezijo Wall Street in ameriške korporacije ter zagovornike svobodne trgovine.

Načrti o končanju selitve proizvodnje iz ZDA v cenejšo tujino, ponovna industrializacija, izstopi iz trgovinskih sporazumov in strožja politika priseljevanja, ki preprečuje nižanje stroškov dela, so namreč ukrepi, ki so pisani na kožo delavskim volivcem.

Tako kot Reagan tudi Trump napoveduje večji obrambni proračun. A Trumpovo povečanje vojaških izdatkov ne bo šlo samo za oboroževanja, ampak tudi za socialne programe za ameriške veterane. Torej bo socialna politika del obrambnega proračuna. | Foto: Reuters Tako kot Reagan tudi Trump napoveduje večji obrambni proračun. A Trumpovo povečanje vojaških izdatkov ne bo šlo samo za oboroževanja, ampak tudi za socialne programe za ameriške veterane. Torej bo socialna politika del obrambnega proračuna. Foto: Reuters

Stranka ameriških delavcev

"Republikanska stranka bo od zdaj naprej tudi stranka ameriških delavcev," je pred tedni na shodu CPAC (Conservative Political Action Conference) dejal Trump konservativnim političnim aktivistom.

Veliko vlogo pri obratu republikancev k delavskemu razredu oziroma pri Trumpovi revoluciji nasploh ima nekdanji prvi mož spletnega medija Breitbart in zdajšnji Trumpov glavni svetovalec Steve Bannon. 

Demokrati okoli Trumpa

Bannon, oster nasprotnik globalizacije in svobodne trgovine, je eden od vplivnih nekdanjih oziroma tudi zdajšnjih demokratov, ki so zdaj v Trumpovem krogu. Tu je še med drugim ekonomist Peter Navarro, po strankarski pripadnosti demokrat, ki je velik zagovornik protekcionizma in ukrepov proti Kitajski.

Bernie Sanders | Foto: Reuters Bernie Sanders Foto: Reuters
Nasprotovanje politiki odprtih vrat (open border policy) je stična točka med Trumpom in demokratičnim socialistom Berniejem Sandersom. Ta je julija 2015, ko je bil eden od demokratskih predsedniških kandidatov, dejal, da odprte meje ogrožajo ameriška delovna mesta in da Wall Street zagovarja reformo zakonodaje o priseljevanju zato, da bi lahko v ZDA pripeljali poceni delovno silo.

"To je predlog bratov Koch (republikanska milijarderja Charles in David Koch, ki nasprotujeta Trumpu, op. p.). Desničarji bi imeli v tej državi radi politiko odprtih vrat, da bi pripeljali različne ljudi, ki bi delali za dva ali tri dolarje na uro. To bi bilo čudovito zanje, jaz pa v to ne verjamem," je še dejal Sanders.

Trump in vloga države

Če je Reagan z nezaupanjem gledal na vlogo države v gospodarstvu (enkrat je rekel, da se država širi samo na račun svobode ljudi), Trump nima zadržkov na tem področju. Tako je že napovedal velika vlaganja v obnovo ameriške infrastrukture. 

V slogu Dwighta Eisenhowerja, republikanskega predsednika iz časov pred Reaganovo neokonservativno oziroma neoliberalno revolucijo. Eisenhower je namreč v 50. letih prejšnjega stoletja izpeljal državno gradnjo ameriškega avtocestnega omrežja. To gradnjo hvali tudi tehnološki milijader Peter Thiel.

Thiel iz libertarca v zagovornika države

Thiel je bil nekdaj bolj znan kot vnet zagovornik libertarizma, zdaj pa zagovarja preseganje dogem reaganizma in trdi, da ideologija svobodnega trga ne sme biti izgovor za ameriški propad. Kot primera dobrih državnih projektov v ameriški preteklosti poleg gradnje avtocest Thiel izpostavlja še izdelavo prve atomske bombe in Nasin vesoljski program Apollo.

Marine Le Pen in Geert Wilders | Foto: Reuters Marine Le Pen in Geert Wilders Foto: Reuters
Preobrat desnih strank (zmernih in bolj radikalnih) k delavskim volivcem in zagovarjanju socialne države seveda ni nekaj, kar bi bilo omejeno samo na ZDA in Veliko Britanijo. Tako v Franciji nacionalistka Marine Le Pen nabira volilne glasove tudi z govori proti globalizmu in ekonomskemu liberalizmu, ki ga Franciji vsiljuje EU. Na Nizozemskem protiislamski Geert Wilders nasprotuje varčevalni politiki oziroma strogi proračunski politiki. 

Avstrijski svobodnjaki Heinza-Christiana Stracheja, ki se zdaj razglašajo za socialno domovinsko stranko, se v naši severni sosedi vzpenjajo tudi s pomočjo delavskih glasov. Na Poljskem konservativna stranka Zakon in pravica (PiS) v socialističnem slogu nasprotuje zvišanju upokojitvene starosti …