Četrtek, 19. 8. 2021, 22.08
3 leta, 2 meseca
Je Donald Trump na koncu le zmagal?
Kljub temu da je Donald Trump novembra lani izgubil boj za Belo hišo z Joejem Bidnom, se nekatere osrednje zamisli tako imenovane Trumpove revolucije uresničujejo. Umik ameriške vojske iz Afganistana in veliki javni infrastrukturni projekti v ZDA sta ena od njih.
Ko je bilo pred ameriškimi predsedniškimi volitvami leta 2016 znano, da se bo na demokratski strani za nominacijo potegovala Hillary Clinton, na republikanski strani pa Jeb Bush, se je zdelo (še zlasti medijem), da bodo Američani doživeli veliki spopad predstavnikov dveh močnih političnih družin.
Clintoni in Bushi v Beli hiši
Na eni strani Clintonova, nekdanja prva dama ZDA v letih 1993-2001, ki je upala, da se bo po nekaj letih vrnila v Belo hišo in postala prva predsednica ZDA. Kar pomeni, da bi njen mož Bill Clinton, ki je Američane vodil med letoma 1993 in 2001, postal prvi prvi džentlemen ZDA v zgodovini. Če bi zakoncema Clinton uspelo, bi to pomenilo, da bi lahko v Beli hiši skupaj preživela kar šestnajst let.
Na drugi strani bi nekdanji floridski guverner Jeb Bush v primeru zmage postal že tretji Bush, ki mu je uspelo postati predsednik najmočnejše države na svetu. Prvi je bil njegov oče George Bush starejši, ki je bil najprej podpredsednik ZDA pod Ronaldom Reaganom (1981-1989), nato pa še predsednik ZDA za en mandat – od januarja 1989 do januarja 1993.
Trump spodnese Jeba Busha
Leta 2000 je za las zmagal Jebov starejši brat George Bush mlajši, ki se je iz Bele hiše poslovil januarja 2009, ko se je vanjo vselil prvi ameriški temnopolti predsednik Barack Obama. Zdaj je Jeb čakal, da pride na vrsto za predsednikovanje.
Trump na soočenju proti Jebu Bush:
Ampak do spopada Clinton-Bush ni nikoli prišlo, in sicer po zaslugi gostobesednega in bahaškega newyorškega milijarderja, ki je bil v slovenskih medijih do napovedi svoje kandidature znan kot najbolj slavni in bogati slovenski zet – Donald Trump.
Bratova vojna v Iraku usodna za Jeba
Trump je Jeba Busha spravil iz igre z grajami na račun njegovega brata Georgea in njegovih vojn, zlasti vojne v Iraku. Že leta 2008 je Trump v pogovoru za CNN govoril o tem, da je presenečen, ker demokrati niso skušali zaradi vojne z ustavno obtožbo odstaviti Busha mlajšega s položaja predsednika ZDA.
V predvolilnih soočanjih republikanskih predsedniških kandidatov je Trump Jebu Bushu pogosto oponesel vojno v Iraku, češ da je njegov brat ZDA v to vojno zvlekel z lažmi o iraškem orožju za množično uničevanje. S tem se je Trump tudi zoperstavil tako imenovanim republikanskim neokonservativnim jastrebom, kot sta bila John McCain in Dick Cheney. Ti so imeli v republikanski stranki velik vpliv.
Napadalna zunanja politika in velikodušna politika priseljevanja
Iz tabora Trumpovih podpornikov so pogosto letele graje na račun politike invade and invite – osvojimo ves svet in hkrati povabimo ves svet, da pride v ZDA. To je bilo nasprotovanje napadalni zunanji politiki in hkratni politiki na stežaj odprtih vrat za priseljence iz nerazvitih držav.
Trumpov govor, v katerem graja politiko izgradnje držav:
Trumpova revolucija je torej v zunanji politiki napovedovala konec ameriškega intervencionizma in tudi konec tako imenovane izgradnje držav (nation building), to je poskusov ZDA, da bi narekovale zasedenim državam (Iraku in Afganistanu), kako naj uredijo svoje notranje odnose oziroma, kako naj prebivalci teh držav živijo.
ZDA v Afganistanu zapravijo bilijon dolarjev
Obenem se je v te države stekalo veliko denarja ameriških davkoplačevalcev, na primer za gradnjo infrastrukture ter vzpostavljanje policije in vojske. Tako so samo ZDA za gradnjo države v Afganistanu menda zapravile bilijon dolarjev (po nekaterih podatkih pa še več, dva bilijona dolarjev).
Veliko denarja je šlo za afganistansko policijo in vojsko, ki sta skupaj šteli 300 tisoč mož (180 tisoč vojakov in 120 tisoč policistov). Vsa ta na papirju močna in dobro oborožena afganistanska varnostna struktura pa se je po odhodu ameriške vojske čez noč sesula kot hišica iz kart.
Skorumpirana afganistanska oblast?
Nemški general Hans-Lothar Domröse, ki je pred leti služboval tudi v Afganistanu, je v pogovoru za nemški Welt celo podvomil, ali so imele afganistanske varnostne sile res na voljo 300 tisoč mož. Možno je, da so skorumpirane afganistanske oblasti lažno navajale število svojih policistov in vojakov, da so tako dobile od zahodnih držav več denarja.
Gradnja ameriške infrastrukture
Namesto zapravljanja ameriškega denarja za izgradnjo tujih držav je Trump pred volitvami 2016 napovedoval vlaganje v izgradnjo lastne države. Oktobra 2016 je tako Trump napovedal, da bo v primeru zmage na novembrskih volitvah za gradnjo infrastrukture oziroma obnovo dotrajane infrastrukture (ceste, mostovi, predori, šole, bolnišnice ...) v naslednjih desetih letih namenil javna sredstva v višini enega bilijona ameriških dolarjev. Na drugi strani je Clintonova napovedala podoben načrt v vrednosti 300 milijard dolarjev.
Ko so ZDA leta 2001 napadle Afganistan, je imel napad podporo Američanov, jeznih zaradi napada Al Kaide na New York in Pentagon 11. septembra, pa tudi podporo mednarodne skupnosti. Toda ameriška vojska je ostala v Afganistanu (čeprav je menda takratni ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld zagovarjal hiter umik Američanov po padcu talibanske oblasti) in v duhu nekakšnega razsvetljenega kolonializma se je začel poskus preobrazbe afganistanske družbe. Do spremembe paradigme je prišlo s Trumpovo zmago leta 2016. Biden je sledil Trumpovi politiki glede Afganistana in je nadaljeval z umikom ameriške vojske. Trump zdaj sicer graja način umika ameriške vojske, a osnovna zamisel je njegova in tudi temelje je položil on.
Ta Trumpov veliki infrastrukturni načrt se ni uresničil, prav tako kot Trump ni udejanjil svoje glavne predvolilne obljube – gradnje zidu na meji z Mehiko. Se je pa Trump izogibal kakšnim velikim vojaškim posredovanjem v tujini, ki bi zahtevali veliko ameriških žrtev in denarja.
Trumpov mirovni sporazum s talibani
Američani so le sodelovali pri obračunu z Islamsko državo v Siriji in Iraku (ter pri tem prisilili vodjo zloglasne Islamske države Abu Bakra al Bagdadija, da se je, ker ni hotel pasti v ameriške roke, sam razstrelil), izvedli manjši raketni napad na sirsko vojaško letališče Šajrat in ubili pomembnega iranskega generala Kasema Solejmanija.
Trump o mirovnem sporazumu s talibani:
Trump se je tudi odločil, da bo končal gradnjo države v Afganistanu in s tem z ameriškega zornega kota končal vojno brez konca. Februarja 2020 so Američani v Dohi v Katarju sklenili mirovni sporazum s talibani (uradno talibani sami sebe imenujejo Islamski emirat Afganistan).
Zaveze ZDA in talibanov
ZDA so se s sporazumom zavezale, da se bodo ameriški in drugi zavezniški vojaki iz Afganistana umaknili v štirinajstih mesecih oziroma do maja 2021 ter da se ne bodo vmešavale v notranje zadeve Afganistana. Talibani pa so se s sporazumom med drugim zavezali, da ne bodo dopustili, da posamezniki ali organizacije afganistansko ozemlje uporabljajo za ogrožanje varnosti ZDA in njenih zaveznic.
Biden se je držal mirovnega sporazuma v Dohi, je pa podaljšal umik ameriške vojske do 31. avgusta 2021. Kot vemo, so talibani izkoristili umik ameriške vojske in bliskovito vzpostavili oblast nad Afganistanom. Čeprav je zdaj veliko besed o sramotnem umiku ZDA, je treba vedeti, da večina Američanov podpira umik ameriške vojske iz Afganistana. Biden tako s Trumpovo zamislijo nabira glasove volivcev.
Bidnovi infrastrukturni projekti
Biden nabira glasove tudi z uresničitvijo še ene Trumpove zamisli pred volitvami 2016 – velikimi infrastrukturnimi projekti. V začetku letošnjega avgusta je tako ameriški kongres izglasoval infrastrukturni zakon, ki bo za obnove dotrajane ameriške infrastrukture (ceste, železnice, mostovi, električno omrežje ...) namenil 1,2 bilijona dolarjev. Zakon je podprlo tudi veliko republikancev.
V nekaj dneh je tako Biden končal gradnjo države v Afganistanu in namesto tega začel z gradnjo v ZDA. To je pred leti obljubljal tudi Trump.
32