Irak 10 let pozneje: malo demokracije, veliko razdejanja

Ameriški predsednik George Bush ml. je 19. marca 2003 sprožil vojaški napad za strmoglavljenje režima Sadama Huseina v Iraku. V vojaških operacijah so sodelovale štiri države, in sicer ZDA, Velika Britanija, Avstralija in Poljska. Uradni razlog za vojno je bil, da se državo v prvi vrsti razoroži orožja za množično uničevanje, obenem pa z oblasti vrže diktatorja, ki naj bi se pajdašil z Al Kaido, in s tem osvobodi iraško ljudstvo.

Bush izkoristil zgodovinski trenutek Predsednik Bush je izkoristil močan čustven naboj in vojno histerijo v ZDA, ki so ga za seboj pustili teroristični napadi 11. septembra 2001, s čimer je prepričal tudi opozicijsko demokratsko stranko, da je podprla sporno posredovanje. Leta 2003 so posredovanje v Iraku, kljub pomanjkljivi obveščevalni argumentaciji, podpirali tako ameriški mediji kot ameriški državljani. Povsem drugačno pa je bilo razpoloženje drugod po svetu. ZDA so imele le enega pravega močnega zaveznika, in sicer Veliko Britanijo, vojne ni podprl niti Varnostni svet ZN.

Vojaška invazija na Irak je bila hitra in učinkovita, saj je od začetka vojne 20. marca 2003 do padca kipa tedanjega voditelja Sadama Huseina sredi Bagdada minilo le malo več kot dva tedna. Kmalu pa se je začela vstaja privržencev Huseina. Nekdanjega iraškega voditelja so ameriške sile prijele blizu Tikrita 13. decembra 2003. Oktobra 2005 se je začel sodni proces proti njemu, 30. decembra 2006 pa so ga usmrtili z obešenjem. ZDA so na papirju predale oblast iraški prehodni vladi 28. junija 2004, vendar pa niti volitve oktobra 2005 niso prinesle konec napadov na tuje sile in medetničnih spopadov, ki so se v prihodnjih letih še okrepili.

Tudi ameriška javnost pa je že kmalu začela dvomiti v legitimnost vojne, ki je zahtevala več tisoč žrtev med ameriškimi vojaki. Opravičevali so se tako demokrati, ki so vojno podprli, kot tudi mediji, ki so trdili, da so bili zavedeni. ZDA so bojno operacijo v Iraku sicer končale že leta 2010 in nato postopoma predajale varnostne naloge iraškim varnostnim silam. Je pa nato v državi ostalo še okoli 40.000 vojakov, ki so pomagali predvsem pri usposabljanju iraških varnostnih sil.

Demokracija in nasilje Leta 2012 so po devetih letih Irak zapustili še zadnji ameriški vojaki, na vrhuncu vojne pa jih je bilo v Iraku okoli 170 tisoč. Ameriško posredovanje je v državo prineslo "demokracijo", a tudi stalno nasilje med različnimi verskimi in etničnimi skupinami. Višek je nasilje doseglo leta 2006, ko so sektaški spopadi državo pripeljali na rob državljanske vojne, nekateri analitiki pa so opozarjali celo pred razpadom države.

Miru v državi ni. Sporadični izbruhi nasilja in bombni napadi še vedno pretresajo državo, kjer legitimne avtoritete za vladanje ne poseduje nobena politična stranka ali posameznik. V vladi sedijo tako suniti, šiiti in kurdi, vlado vodi šiitski premier Nuri Al Maliki, druge stranke pa razprave v parlamentu pogosto bojkotirajo. Bela hiša vztraja, da čeprav Irak ostaja nemirna država, razmere niso tako slabe, kot so bile pred ameriškim vojaškim posredovanjem.

Bilanca: 200 tisoč mrtvih, pet milijonov beguncev S to oceno pa se strinjajo redki. Že ob napovedi vojne so po svetu potekali številni protesti proti vojaškemu posredovanju, vojni so nasprotovale tudi vse glavne zaveznice Američanov in Britancev. V retrospektivi je odločitev za vojaško posredovanje še bolj problematična, saj je vojna ni zamajala zgolj mir in stabilnost v Iraku, temveč spremenila ravnotežje moči v celotni regiji. Predvsem pa je vojna pokazala, da ima ameriško posiljevanje z demokracijo lahko uničujoče posledice.

Orožja za množično uničevanje niso našli, za razdejanje in žrtve prav tako ni odgovarjal nihče. Ameriški mediji se danes ukvarjajo predvsem s tem, koliko milijard je vojna stala ameriške davkoplačevalce, ne upoštevajoč dejstva, da je v vojni življenje izgubilo skoraj 200 tisoč Iračanov, vsaj pet milijonov ljudi pa je moralo zapustiti svoje domove.