Petek, 25. 4. 2014, 17.27
8 let, 10 mesecev
Grška vojska prevzela oblast in prepovedala minikrila

Od dolžniške in evrske krize izmučena Grčija se je 10. aprila letos s prodajo državnih obveznic spet vrnila na mednarodni finančni trg. V avstrijskem tedniku Format so ob tej novici počasi okrevajočo Grčijo opisali kot feniksa, ki se je dvignil iz lastnega pepela.
Politične napetosti, ki so pripeljale do državnega udara 21. aprila 1967, koreninijo v drugi svetovni vojni. Oktobra 1940 je Grčijo napadla fašistična Italija, a se je najjužnejša balkanska država žilavo in uspešno branila, zato je Italijanom na pomoč priskočila nacistična Nemčija, ki je 6. aprila 1941 napadla Grčijo – torej istega dne kot Jugoslavijo.
Tako kot v sosednji Jugoslaviji sta tudi grška kraljeva družina in vlada zapustili domovino. Grški kralj Georgij II. in ministri so odšli v Egipt, torej na ozemlje, ki ga je nadzorovala Velika Britanija. V Grčiji, ki je bila razdeljena na nemško, italijansko in bolgarsko okupacijsko območje, se je oblikovalo močno partizansko gibanje, v katerem so imeli prevlado komunisti.
Marca 1946 so bile v Grčiji volitve, ki so jih komunisti bojkotirali. Na volitvah je zmagala desnica, ki je oblikovala mednarodno priznano vlado. Komunisti te vlade niso priznali in so oblikovali lastno začasno vlado. To je vodilo v državljansko vojno.
Na eni strani sta bili grška vojska in mednarodno priznana vlada, ki sta ji pomagali Velika Britanija in ZDA, na drugi strani pa komunistični uporniki, ki so imeli podporo Sovjetske zveze in severnih komunističnih grških sosed – Albanije, Bolgarije in zlasti Jugoslavije.
General Papagos, ki je zaradi zmage nad komunisti dobil naziv maršala, je bil pozneje tudi predsednik grške vlade, in sicer od leta 1952 do 1955. To je dejstvo, ki je kazalo na velik vpliv in moč vojske v Grčiji. V Papagasovi vladi je svojo kariero začel tudi konservativec Konstantin Karamanlis, ki je bil premier večino obdobja do vojaškega puča.
Vse bolj pa se je krepila zmerna levica pod vodstvom Georgiosa Papandreoua, ki je zmagal na volitvah leta 1965 in postal premier. A kmalu se je sprl z mladim kraljem Konstantinom II., ki ga je odslovil in sprožil dolgotrajno ustavno krizo. Nove volitve so bile razpisane za 27. maj 1967. Po napovedih naj bi zmagala Papandreoujeva Unija centra, ki naj bi po pričakovanjih sklenila koalicijo z Združeno demokratično levico, ki je bila povezana s prepovedano grško komunistično stranko.
Decembra 1967 je tudi grški kralj po spodletelem poskusu odprave vojaškega režima zbežal v Rim. Veliko političnih nasprotnikov je vojaški režim zaprl v zapore po grških otokih, veliko Grkov je tako kot kralj zbežalo v tujino. Grška tajna policija in vojaška policija naj bi mučili več kot 3.500 nasprotnikov vojaškega režima.
Grški vojaški režim oziroma polkovniški režim je med drugim prepovedal sindikate, mirovniško gibanje, poslušanje sodobne glasbe, med drugim tudi glasbe Beatlov, poučevanje sociologije, bolgarščine in ruščine, Sofoklesove, Sartrove in Tolstojeve knjige, pa tudi minikrila. Prav tako je vojaški režim dal na seznam prepovedi tudi dolge lase pri moških.
Decembra 1973 je brigadir Dimitrios Ioannidis, vodja zloglasne vojaške policije in predstavnik trde linije, jezen zaradi nekaterih Papadopoulosovih ukrepov, ki so šli v smer popuščanja vojaškega režima, izvedel nov vojaški udar in odstavil Papadopoulosa. Ioannidis je skušal povečati priljubljenost vojaškemu režimu s priključitvijo Cipra Grčiji.
Na Cipru je organiziral državni udar in z oblasti vrgel ciprskega predsednika, nadškofa Makariosa III.. Toda ta prevrat je razjezil Turke, ki so napadli Ciper in zasedli severni del otoka. Ciprski neuspeh, ki je tako zanetil hud spor med dvema članicama Nata, je pomenil začetek konca Ioannidisovega vladanja in izgube njegovega vpliva v vojski. Ioannidisa so aretirali januarja 1975, vojska se je nato odpovedala oblasti.
Grki so se tudi na dveh referendumih, najprej že v času vojaškega režima in nato tudi v času obnove demokracije, odločili za odpravo monarhije.