Črna gora: država korupcije, revščine in zdaj še terorizma

Nekdanja najmanjša jugoslovanska republika je že nekaj časa na prelomnici. 

Čeprav se že šest let pogaja o članstvu v EU, ni prišla daleč. Bremeni jo visoka, kar dvajsetodstotna brezposelnost. Minimalno plačo, ki znaša 193 evrov, prejema vsak deseti zaposleni. Hkrati je država s 622.000 prebivalci, od katerih je približno 30 odstotkov Srbov, ena od figur na geostrateški šahovnici med ZDA in Rusijo.

Vse niti ima v rokah Milo Đukanović

O tem, po kateri poti bo šla Črna gora, v resnici še vedno odloča le en človek. To je Milo Đukanović, vodja vladajoče Demokratične stranke socialistov (DPS) in nekdanji predsednik, ki v očeh številnih že več kot dve desetletji velja za absolutnega vladarja te države. 

Petnajstega aprila bodo v Črni gori predsedniške volitve. Za zdaj je ključna neznanka, ali bo na njih kandidiral Đukanović. Po tem, ko od leta 2016 ni več predsednik vlade, trenutno ne zaseda državniškega položaja. 

Svoje odločitve še ni sporočil. Časa ima še približno mesec dni, saj se rok za vložitev kandidatur izteče 26. marca. 

Američani ga ne želijo več

Že zdaj ima Đukanović več razlogov, da na volitve pošlje drugega kandidata. Od Američanov naj bi dobil jasna znamenja, da bi na položaju predsednika raje videli drugo ime. 

Ne le zaradi sumov o domnevnih Đukanovićevih povezavah z organiziranim kriminalom, ki ga spremljajo skoraj vso kariero. V resnici je Đukanović svojo "nalogo" že opravil. 

Črna gora je od lani članica zveze Nato. Na fotografiji predsednik Črne gore Filip Vujanović in generalni sekretar Nato Jens Stoltenberg Foto: Reuters

Črna gora je namreč od lani članica zveze Nato, za izzive, ki so pred njo, pa bi na Zahodu raje videli drugega, manj kontroverznega politika. Na primer Milico Pejanović Đurišić, prvo predsednico DPS in nekdanjo veleposlanico v Belgiji in Franciji, ki se je kot ministrica za obrambo pogajala o vstopu Črne gore v Nato. 

Porušeni mostovi do Moskve

Đukanovićeve izvolitve si ne želijo niti v Moskvi, do katere je Đukanović leta 2016 dokončno porušil vse mostove. Po takratnih volitvah je Rusiji očital, da je poskušala v Črni gori organizirati puč, ki naj bi ga iz Beograda koordiniral tajnik varnostnega sveta v Kremlju Nikolaj Patrušev. 

V Moskvi sicer nikoli niso skrivali, da vidijo Črno goro kot del lastne interesne sfere in stik do Jadranskega morja. Rusija je še vedno država, iz katere v Črno goro pride največ tujih naložb. V zadnjih desetih letih se jih je nabralo za 1,3 milijarde evrov. Svoj lonček pristavlja tudi Srbija, saj v Črni gori živi veliko število Srbov, ki so po mnenju nacionalističnih krogov v Beogradu tarča pregona. 

Ni skrivnost, da si je Vladimir Putin želel prek srbskega predsednika Aleksandra Vučića povečati vpliv v Črni gori. Foto: Reuters

"Ruska grožnja" je za Đukanovića politično priročna. Na zadnjih lokalnih volitvah v mestih Ulcinj in Berane je poudarjal, da "se Črna gora ponosno postavlja po robu Rusiji". 

Tudi dejstvo, da je bombo na ozemlje ameriškega veleposlaništva včeraj ponoči vrgel državljan Srbije, se prilega Đukanovićevi mantri branilca Zahoda in varuha stabilnosti, ki naj bi jo ogrožali interesi drugih držav. 

Bo opozicija našla skupnega protikandidata?

Đukanović ima še eno težavo. Čeprav mu javnomnenjske ankete trenutno kažejo 40-odstotno podporo, bi njegova kandidatura zagotovo poenotila in mobilizirala opozicijo, ki ima trenutno velike težave z izbiro skupnega kandidata. 

Za zdaj je Đukanoviću v anketah najbližje kandidat opozicijske Demokratične Črne gore Aleksa Bečić, ki ima zaupanje 30 odstotkov volivcev. Edini kandidat, ki je uradno napovedal kandidaturo, je univerzitetni profesor Djordjije Blažić.

V Đukanovićevem taboru, kjer očitno čakajo, katerega kandidata bo izbrala opozicija, trdno stojijo za svojim voditeljem. Tako aktualni predsednik Filip Vujanović kot preostali funkcionarji DPS menijo, da mora Đukanović sprejeti kandidaturo, saj ima v javnosti velik ugled.

Stavijo tudi na tradicijo. Na vseh dosedanjih predsedniških volitvah v Črni gori je namreč zmagal kandidat vladajoče stranke. 

Po polžje do EU

Toda vprašanje je, ali je lahko Đukanović jamstvo za evropsko prihodnost Črne gore. 

V Bruslju ne skrivajo nezadovoljstva nad počasnostjo pogajanj o vstopu o EU. O članstvu se pogaja že od leta 2012, a je od tega cilja še precej oddaljena. Ta mesec je izvedela, da nanj ne more računati pred letom 2025. 

Poskus državnega udara na dan črnogorskih parlamentarnih volitev leta 2016 Foto: Reuters

Po mnenju analitikov ji bodo največ težav povzročali boj z organiziranim kriminalom, korupcija, svoboda medijev in monetarne zadeve, saj Črna gora kot valuto uporablja evro. 

Na lestvici zaznave korupcije, ki jo letno objavlja Transparency International, je Črna gora na 64. mestu – skupaj z afriško otoško držav Sao Tome in Principe. V njeni družbi so še Madžarska, Belorusija in Senegal. 

Simbolično je, da se je v postopku agencije za preprečevanje korupcije znašel prvi pogajalec Črne gore z EU. Čeprav se želi Črna gora ločiti od paketne obravnave s Srbijo (priznala je Kosovo in z njim rešila vprašanje meje), ji to prav zaradi teh vprašanj za zdaj ne uspeva. 

Premoženjska kartica, ki buri duhove

Đukanovićeva želja po ohranitvi oblasti je verjetno povezana tudi z osebnimi interesi. 

V zadnjih dneh črnogorsko javnost razburja poročilo o Đukanovićevem premoženjskem stanju. V njem je razkril le, da ima v lasti večje zemljišče v Budvi, obremenjeno s hipoteko, 187 kvadratnih metrov veliko stanovanje v Podgorici, tri manjše pašnike in porušen objekt v Nikšiću. 

Pri tem je ključen podatek, da pristojni državni agenciji ni dovolil pregleda osebnih računov. Trenutno je sicer Đukanović zaposlen v lastnem podjetju Capital Invest kot svetovalec za gospodarske in finančne projekte. Dela za 1.500 evrov plače. 

To je približno trikrat več od povprečnega neto prejemka v državi (511 evrov), ki je v zadnjem poročilu Organizacije združenih narodov (OZN) o stanju človekovih pravic dobila kar 180 priporočil. Dvomov o verodostojnosti poročila zato ne manjka.