Armenci – narod, ki je doživel prvi genocid v 20. stoletju (video)

Pred stotimi leti, v noči s 23. na 24. april 1915, je turško Otomansko cesarstvo v Istanbulu zaprlo okoli 250 armenskih intelektualcev in političnih voditeljev ter jih usmrtilo. To je bila zlovešča napoved genocida nad Armenci.

Armenske dežele V Turčiji oziroma v Otomanskem cesarstvu je po podatkih Armenskega patriarha iz leta 1878 živelo okoli tri milijone Armencev (turška statistika navaja manjše številke), od tega 400 tisoč v Istanbulu in na Balkanu, 600 tisoč v Mali Aziji in Kilikiji, 670 tisoč v Mali Armeniji in 1,3 milijona v Zahodni Armeniji. Še okoli 1,8 milijona Armencev je živelo na ozemlju Vzhodne Armenije, ki je spadala pod carsko Rusijo.

Armenci so bili kot kristjani v Otomanskem cesarstvu v podrejenem položaju (morali so plačevati davke muslimanom, niso smeli jezditi konj, nositi orožja, graditi hiš, ki bi bile višje od hiš muslimanskih sosedov …) in pogosto tarča pokolov (zlasti so bili pogromi nad Armenci hudi med letoma 1894 in 1896 ter leta 1909).

Naseljevanje beguncev v armenske dežele Poleg tega je otomanska oblast v armenske kraje načrtno naseljevala muslimanske begunce z Balkana in Zakavkazja, ki so od srede 19. stoletja bežali v Otomansko cesarstvo (ali zaradi osamosvajanja krščanskih narodov na Balkanu ali ruskega osvajanja kavkaških dežel).

Teh beguncev (poleg Turkov oziroma balkanskih muslimanov še Čerkezi in Čečeni) naj bi bilo okoli 800 tisoč in so v času genocida igrali osrednjo vlogo v pokolih in pri prilastitvi premoženja pobitih Armencev.

Usodna prva svetovna vojna Črni oblaki so se nad Armenci začeli zbirati z izbruhom prve svetovne vojne – Turčija je v vojna vstopila novembra 1914, in sicer na strani Centralnih sil (Nemčija, Avstro-Ogrska in Bolgarija).

Otomansko cesarstvo, kjer so od leta 1908 vladali nacionalistični Mladi Turki, je najprej želelo prepričati Armence, naj pomagajo zanetiti upor svojih rojakov, ki so živeli v carski Rusiji, po prvih turških neuspehih pa so postali Armenci grešni kozli.

Genocidni načrt Mladih Turkov Spomladi 1915 so se Turki namenili dokončno obračunati z Armenci – njihov cilj je bilo iztrebljenje Armencev. Začelo se je z usmrtitvami vodilnih intelektualcev in politikov v prestolnici Otomanskega cesarstva, konec maja pa je otomanska oblast izdala zakon o preselitvi Armencev.

Ta zakon, ki se je začel izvajati junija, je bil v resnici dobro premišljen genocidni načrt. Začelo se je množično pobijanje Armencev (zažiganje, obglavljanje, utapljanje v morju in rekah …), zlasti moških, nato pa so Turki preživele, predvsem ženske, otroke in ostarele, nagnali na marše smrti do sirske puščave. Armenci množično umirajo na pohodih smrti Armenci so na tej poti v sirsko puščavo zaradi lakote, izmučenosti in napadov muslimanov množično umirali. Avgusta 1915 so bili tako v zahodnem tisku že objavljeni srhljivi članki, kako so bregovi ob Evfratu polni trupel Armencev.

Genocid nad Armenci so spremljala množična posilstva žensk, te so tudi prodajali v Damasku in Mosulu kot spolne sužnje muslimanom (podobno, kot zdaj dela zloglasna Islamska država). Po različnih ocenah naj bi umrlo v genocidu od milijona do milijona in pol Armencev. Številni preživeli Armenci so se razkropili po svetu (ZDA, Francija …).

V Turčiji le še nekaj deset tisoč Armencev Zemljišča in premoženje Armencev so si prigrabili Turki in Kurdi. Ne samo fizično iztrebljenje Armencev, Otomansko cesarstvo je izvedlo tudi uničenje vseh cerkva in samostanov ter vsega drugega, kar bi pričalo, da so tukaj že več kot 1500 let živeli krščanski Armenci.

Zahodna Armenija – starodavna dežela – je bila tako rekoč izbrisana z obličja Zemlje. Nekaj preživelih Armencev se je na svoje domove vrnilo po koncu prve svetovne vojne, vendar so znova postali tarča turškega in kurdskega nasilja v letih 1920–1923. Zdaj živi v Turčiji le še okoli od 40 do 70 tisoč Armencev, večinoma v Istanbulu.

Pokoli Grkov in Asircev Poleg genocida nad Armenci so Turki med prvo svetovno vojno in po njej izvajali nasilno politiko tudi do drugih krščanskih skupnosti. Tako so se po genocidu nad Armenci znesli nad maloazijskimi in pontskimi Grki (črnomorska obala današnje Turčije in dežela okoli Smirne – turško Izmirja – so bile dežele z grško večino). Po najvišjih ocenah naj bi umrlo okoli pol milijona Grkov, številni pa so zbežali v Grčijo.

Tarča Otomanskega cesarstva so bili tudi krščanski Asirci, ki so živeli v zgornji Mezopotamiji (današnja jugovzhodna Turčija), kjer so ponekod predstavljali celo večino. V pokolih, ki so jih izvajali Turki, Kurdi, Čerkezi, Čečeni in arabska plemena, naj bi umrlo do 300 tisoč Asircev oziroma okoli polovica tega naroda.

Sodobna Turčija si zatiska oči pred preteklostjo Prav množično pobijanje Armencev je judovskega pravnika Raphaela Lemkina leta 1943 spodbudilo, da je skoval nov izraz – genocid (dobesedni slovenski prevod je pomor naroda oziroma rodomor). Armenski genocid pa naj bi bil tudi zgled nacistom za "dokončno rešitev" judovskega vprašanja med drugo svetovno vojno.

Turčija še zdaj – sto let po tem dogodku - noče niti slišati, da je izvedla genocid nad Armenci. Pomen dogodkov iz leta 1915 skuša zmanjševati in množično pobijanje Armencev prikazati kot del vojnega spopada. Ostro se je na primer pred časom odzvala tudi na besede papeža Frančiška, ki je obsodil genocid nad Armenci.