Ameriške volitve: glavne teme in poudarki predsedniške kampanje

Ameriške predsedniške volitve so tik pred vrati, vse pa kaže na to, da bodo jutrišnje ene najtesnejših v zgodovini. V nadaljevanju vam predstavljamo teme, na katerih se lomi tokratna predsedniška kampanja. Gospodarstvo Glavna tema ameriških predsedniških volitev je nedvomno gospodarstvo. ZDA so se v zadnjih letih znašle v eni najhujših ekonomskih kriz v svoji zgodovini, kar je slab obet za ponovno izvolitev zdajšnjega predsednika Baracka Obame. Republikanski tabor vztrajno poudarja, da je položaj v državi danes slabši, kot je bil pred štirimi leti. Vendar Obamova zgodba okoli počasnega gospodarskega okrevanja vendar ni tako enoznačna, pa čeprav v zadnjih letih število brezposelnih in življenjski standard povprečnega Američana res vztrajno padata. Na čem torej demokratski predsednik gradi svoj argument? Obami nedvomno pomaga, da so gospodarski kazalci v zadnjih tednih nakazali, da se položaj v ameriškem gospodarstvu vendarle obrača. Zadnji objavljeni podatki o brezposelnosti so predvsem s stališča odprtih delovnih mest dobra novica za demokrata, kateremu njegov republikanski tekmec Mitt Romney ves čas očita, da ne zna reševati težkega gospodarskega položaja in da je on s svojim bogatimi izkušnjami na tem področju bolj primeren za to nalogo. Obama je te dni sicer v Ohiu, ki bo ena ključnih držav za osvojitev predsedniškega stolčka, za zdaj pa se zdi, da bo to zvezno državo dobil zdajšnji predsednik prav zaradi odločitve, da pomaga ameriški avtomobilski industriji. Ameriška vlada pod vodstvom Obame je s svojim skoraj 800 milijard dolarjev vrednim programom pomoči pomagala tudi izobraževalnemu, zdravstvenemu in infrastrukturnemu sektorju, poleg naštetih ukrepov pa Obama spodbuja tudi vlaganje v zeleno energijo in višje davke za najbogatejše Američane. Romney tovrstnemu vmešavanju države nasprotuje, saj meni, da gospodarstvo najbolje deluje takrat, kadar ga nič ne omejuje. Republikanski kandidat je v svojem gospodarskem sporočilu sicer zelo preprost, zavzema se za znižanje davčne stopnje za vse Američane, odpravo davkov na finančno in korporacijsko poslovanje, hkrati pa želi odstraniti tudi vse regulacije Wall Streeta, ki so bile sprejete po zadnjem finančnem zlomu. Romney je pripravil gospodarski načrt v petih točkah, ta pa naj bi po njegovih besedah ustvaril 12 milijonov novih delovnih mest, več investicij in več poslovne aktivnosti, vendar podrobnih ukrepov med kampanjo ni predstavil.

Pomanjkanje podrobnosti v razlagi mu očita tudi njegov nasprotnik, ki ves čas poudarja, da je Romneyjev glavni ekonomski cilj še več davčnih olajšav za njegove bogate prijatelje. Obama bi tako davčne stopnje za tiste najbogatejše Američane zvišal, hkrati pa še povečal porabo državnega denarja za stimulacijo gospodarstva. Gre predvsem za dve nasprotujoči ideji o vlogi države v gospodarstvu, Romneyju pa v tem primeru v prid govori dejstvo, da Obama svojih številnih optimističnih napovedih, ki jih je dal pred nastopom svojega prvega mandata, ni v polni meri izpolnil. Volivci pa nimajo lahke odločitve, saj so gospodarski rezultati demokrata po eni strani do neke mere zadovoljivi, načrti republikanca pa premalo konkretni. Dejstvo pa je, da je gospodarstvo Romneyjeva najmočnejša in Obamova najšibkejša stran, demokrat je vendarle bolj prepričljiv na drugih področjih.

Zdravstvo Predvsem na področju zdravstva je Obami uspel velik preboj s svojo zdravstveno reformo, ki vse Američane zavezuje k temu, da si uredijo osnovno zdravstveno zavarovanje, hkrati pa zagotavlja tudi zavarovanje za državljane s prirojenimi okvarami ali boleznimi. Republikanci se z ukrepom, ki so ga poimenovali Obamacare, ne strinjajo, saj menijo, da si ga po eni strani država ne more privoščiti, po drugi strani pa krši človekovo osebno svobodo. Romney se je tako že večkrat zavezal k temu, da bo zdravstveno reformo v primeru svoje izvolitve ukinil, pa čeprav se je pred časom kot guverner Massachusettsa podpisal pod podoben ukrep, zavračati pa ga je začel šele kot predsedniški kandidat, saj je ta reforma med republikanci večinsko nepriljubljena.

Morda se za evropske razmere zdi nasprotovanje ukrepu, ki v državo prinaša univerzalno zdravstveno zavarovanje, nerazumljivo, vendar ne gre pozabiti na dejstvo, da so Američani pri obrambi svoje interpretacije svobode izredno zaščitniški, zagovarjati pa so jo očitno pripravljeni tudi, ko gre za vprašanje življenja in smrti. Kljub temu da je ameriško prebivalstvo tudi pri vprašanju zdravstvene reforme razdeljeno skoraj na pol, ukrep vseeno mnogi štejejo za enega večjih dosežkov zdajšnje administracije, Obamo pa je v zgodovino zapisal kot enega redkih ameriških predsednikov, ki mu je uspel pomembnejši preboj na področju sociale.

Imigracija Reforma imigracijske politike ostaja ena poglavitnih nalog naslednjega predsednika, saj po nekaterih ocenah v državi v tem trenutku prebiva kar 11 milijonov nezakonitih priseljencev, ki v večini prihajajo iz Latinske Amerike. Glede na to, da ima Obama izrazito podporo manjšinskega prebivalstva, mu zdaj tako njegovi nasprotniki kot podporniki očitajo, da ni reformiral imigracijskega sistema. Obama se brani, da mu to ni uspelo zaradi republikanske blokade v kongresu, nadaljnje ukrepe pa obljublja za svoj drugi mandat.

Predsednik je sicer avgusta mimo kongresa z izvršno uredbo sprejel delno reformo imigracijske zakonodaje, ki predvideva konec deportacij nezakonitih priseljencev, ki so mlajši od 16 let in nimajo kriminalne preteklosti. Zdajšnja administracija sicer predvideva precej obširnejšo reformo na področju imigracijske zakonodaje, tako imenovani Dream Act, ki pa ne dobi republikanske podpore v kongresu, saj ti menijo, da gre v tem primeru za popuščanje imigrantom, avgustovsko delno reformo pa so označili za zvijačo, s katero se želi demokrat prikupiti latinskoameriških volivcem. Kako naj bi se s problematiko nezakonitih priseljencev spopadel Romney, sicer ni popolnoma jasno, v predsedniških soočenjih pa je zavzel presenetljivo zmerno stališče glede reševanja vprašanja.

Zunanja politika Zunanja politika je kot po navadi precej v ozadju ameriške predsedniške tekme, gre pa za vprašanje, ki je verjetno najbolj zanimivo za prebivalce drugih držav po svetu. Odnos ZDA do zunanje politike namreč močno čutimo tudi v Evropi. Med drugo svetovno vojno je bilo vprašanje ameriškega posredovanja ključnega pomena za razplet in končanje vojne na stari celini, danes pa je pomembno predvsem v luči globalizacije in mednarodne integracije.

Kar zadeva ameriško podobo v luči svetovne javnosti, je ta precej omadeževana zaradi Busheve vojne proti terorizmu, ki v določeni meri traja še danes, predvsem umik vojakov iz Iraka in tudi Afganistana leta 2014 pa mnogi štejejo za enega največjih uspehov politike zdajšnjega predsednika. Na nek način je demokratski kandidat simbolno končal tudi boj z Al Kaido, ko je likvidiral njihovega vodjo Osamo bin Ladna. Zunanjo politiko mnogi analitiki ocenjujejo kot eno bistvenih primerjalnih prednosti Obame pred Romneyjem.

Seveda se s tem ne strinjajo v republikanskem taboru, kjer poudarjajo, da je Obama za voditelja "najmogočnejše države na svetu" preveč plašen in rezerviran. Če si demokrati to interpretirajo kot diplomatski pristop k reševanju svetovnih vprašanj, pa nasprotni tabor poudarja, da je zdajšnji predsednik s svojimi delovanjem načel ugled in spoštovanje države v svetu. Pri tem je treba poudariti, da tudi Obama ne odstopa od retorike poveličevanja svoje lastne države in izzivanja tekmic, v prvi vrsti predvsem Kitajske. Demokrati se zavzemajo za čim bolj tesno sodelovanje z Združenimi narodi, medtem ko so republikanci do te svetovne organizacije kritični. Oboji ponavljajo mantro, da je nujno, da ZDA ohranijo najmočnejšo vojsko na svetu, republikanci pa bi svoj vojaški proračun še povečali.

Glede svoje usmeritve na področju sta si sicer precej podobna, Romney se strinja tudi z Obamovo namero o umiku vojske iz Afganistana, oba prav tako trdita, da je treba še naprej vršiti pritisk na Iran in mu s tem onemogočiti razvoj jedrskega orožja. Republikanec sicer rad postreže tudi s kakšno "cvetko" na področju zunanje politike, kar pa mu pri svojih volivcih ne škoduje preveč, če sploh.

Vrednote in prepričanja Konec koncev se ameriška politična tekma v veliki meri odloča na področju vrednot in prepričanj volivcev. Volilno telo je tradicionalno razdeljeno na pol, tudi obe politični stranki pa vztrajata na svojih bregovih. S tega vidika niti ni čudno, da sta kandidata dan pred volitvami pravzaprav popolnoma izenačena. Vsaka štiri leta tako o ameriškem predsedniku odloča nekaj odstotkov neodločenih volivcev v nekaj ključnih zveznih državah.

Tako demokratska kot republikanska stranka sta za naše razmere sicer relativno konservativni. Medtem ko Obama vendarle zavzema nekoliko bolj liberalno usmeritev, Romney obljublja ponovni zasuk v desno, pa čeprav je njegova politika v veliki meri vseeno precej bolj zadržana od politike prejšnjega republikanskega predsednika Georga Busha mlajšega. Kar zadeva odnos do preostalega sveta, se kandidata tokrat bistveno ne razlikujeta.

Razlike je mogoče iskati predvsem na področju odnosa do splava in homoseksualnih porok, oboje demokrati podpirajo, republikanci pa odločno zavračajo. Kot že rečeno, na področju gospodarstva demokrati podpirajo več države, republikanci pa več trga, podoben je tudi odnos obeh strani do socialnih politik. Zanimive pa so tudi razlike na področju odnosa do okolju prijaznih virov energije. Če se zdajšnji predsednik zavzema za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov in vlaganje v nove alternativne vire energije, Romney poudarja, da morajo ZDA sloneti na tradicionalnih energetskih virih, kot so nafta, premog in plin.