SiolNET. Novice Svet
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Afganistanska uganka

0

termometer

Ko je ameriški pastor Terry Jones 20. marca na Floridi v krogu maloštevilnih privržencev ritualno sežgal Koran, ni tega opazil skoraj nihče.

S tem je grozil že lani, ko je tudi dobil svoje minute in ure slave in se je z njim ukvarjal celo sam Obama. Toda hitro je bilo jasno, da je možakar v resnici brezupno nepomemben in pravzaprav nima povedati ničesar tehtnega. Toda štiri dni zatem se je oglasil Karzaj in dejanje najostreje obsodil, ameriške oblasti pa pozval, naj proti Jonesu sprožijo sodni postopek. Šlo je za eno samo sprenevedanje, od katerega Karzaj ne bo imel kakšnih posebnih koristi. Pravzaprav je vprašanje, kaj je s tem butastim dejanjem pravzaprav hotel sporočiti. No, ampak kakorkoli že, tudi to je šlo povsem mimo svetovne javnosti.

Toda potem je prišel 1. april, dan, ko je jezna množica v Mazar-i-Šarifu naenkrat eksplodirala in napadla stavbo ZN ter ubila osem uslužbencev. Pri tem je najbolj zanimivo to, da ni bilo med ubitimi niti enega državljana ZDA. Odgovornost za napad so seveda pripisali talibanom, neredi pa so se hitro razširili tudi na druga mesta. S to razlago je kajpada nekaj močno narobe: omenjati talibane in Mazar-i-Šarif v isti sapi pomeni malodane norčevati se iz javnosti. V tem mestu so namreč leta 1998 talibani izvedli grozovit pokol nekaj tisoč šiitskih Hazarov. V tistih dneh so hodili od hiše do hiše in izvajali etnično čiščenje. Trupla so potem nekaj dni pustili trohneti na ulicah. Najbrž ni težko razumeti, da je spomin na ta dogodek v teh krajih še zelo živ.

Hazari so za Paštunce že od nekdaj veljali za nižje ljudi, ki se tudi po videzu razlikujejo od svojih gospodarjev, ker imajo nekoliko mongolske obrazne poteze. Kdor je prebral knjižno uspešnico (ali morda gledal film) afganistanskega pisatelja Khaleda Hosseinija Tek za zmajem, si lahko približno predstavlja to razmerje. Skratka, poanta je, da je Mazar-i-Šarif z okolico za talibane eno od najbolj neprijaznih mest, ki se ga zato praviloma na veliko izogibajo.

Pri tem se je treba spomniti, da so že lani, ko je Karzaj začel resno razmišljati o pogajanjih s Talibani, Hazari, Uzbeki in Tadžiki – skupaj tvorijo približno polovico afganistanske populacije – sklenili zavezništvo in vladi v Kabulu zagrozili z državljansko vojno, če bi se zgodila kakšna delitev oblasti s talibani. Američanom pri tem vsekakor ni mogoče očitati kakšnih pretirano jasnih stališč, lahko pa Karzaj brez dvoma računa na podporo Pakistana – ampak pri teh računih se človek danes prav lahko ušteje, kajti pravi čudež je, da je Pakistan še v enem kosu. No, vsaj trikrat je mogoče ugibati, na čigavo stran bi se postavil Iran.

Karzaj se s talibani najbrž že pogaja in na severu zaradi tega gotovo niso najbolj navdušeni. Zaradi vsega skupaj je ob zadnjih dogodkih precej več vprašanj kot pa odgovorov. Prvo se začne pri Karzaju: kaj človek sploh hoče? Zakaj počne to, kar počne? Katere interese ima? Drugo se logično nadaljuje pri neredih v Mazar-i-Šarifu: čemu so bili ti neredi namenjeni? Kaj so hoteli z njimi doseči? Ali so hoteli oddati pomembno sporočilo Američanom ali le Karzaju? In konec koncev: zakaj ravno Mazar-i-Šarif?

Razmere so se očitno skrajno zapletle. Toda rešitev je morda bližje, kot se zdi – morda bi bilo treba začeti počasi razmišljati o nečem, za kar ni imel še nihče dovolj poguma, namreč o razkosanju države. Res je, da bi to lahko privedlo do državljanske vojne, toda ta bo najbrž tako ali tako izbruhnila.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin