60. obletnica prvega vzpona na Mount Everest

Osvojitev 8.848 metrov visokega Mount Everesta je v prvi polovici 20. stoletja pomenila enega od največjih dosežkov in mejnikov človeške rase. Edmundu Hillaryju in Norgayu Tenzingu je leta 1953 uspelo to, kar je številnim alpinistom pred tem spodletelo. Prvi izmed njih so se na streho sveta napotili že 30 let pred tem, vendar so se takrat mogočne gore lotevali še iz Tibeta, saj je bil Nepal za zahodni svet nedostopen. Sagarmata, kakor goro imenujejo Nepalci, ali Čomolunga, kar je tibetansko ime, je že od leta 1885, odkar je Clinton Thomas Dent, predsednik britanskega alpinističnega društva, namignil, da je vzpon mogoč, namreč burila domišljijo pustolovcev po vsem svetu.

Hillary in Tenzing res prva? Za Britance je bil vzpon na najvišjo goro sveta vprašanje prestiža. Pred Hillaryjem in Tenzingom se je tja napotilo kar osem različnih odprav. Najbolj skrivnostna je tista iz leta 1924, ko se je gore lotil britanski alpinist George Leigh Mallory, ki je svoj vzpon utemeljil z besedami "Ker je tam" (Because it's there). Še danes namreč ni povsem jasno, ali sta se s soplezalcem Andrewom Irvinom ponesrečila pri vzponu ali sestopu z gore. Nekateri tako namigujejo, da je bil vrh najvišje gore osvojen že pred letom 1953.

V vsakem primeru ta skrivnost bržkone ne bo nikdar razrešena, zato zgodovina kot prva na vrhu Mount Everesta priznava Hillaryja in Tenzinga. Treba je seveda poudariti, da je pri tem šlo za ekipni uspeh, pri britanski odpravi je namreč sodelovalo kar 13 članov, poleg tega pa še šerpe, ki so spremljale alpiniste. V sklopu iste odprave sta se vrhu povsem približala Tom Bourdillion in Charles Evans, vendar sta morala zaradi težav s kisikom mesto na vrhu prepustiti Hillaryju in Tenzingu.

Tenzing je sicer nekaj let po odpravi priznal, da je bil v resnici Hillary tisti, ki je prvi stopil na vrh najvišje gore na svetu. Ko sta prišla na vrh, je Hillary fotografiral Tenzinga (ta pa Hillaryja ni ovekovečil na fotografiji, ker ni znal uporabljati fotoaparata), v sneg sta zakopala par sladkarij in majhen križ. Ves projekt je trajal dober mesec dni, od takrat pa je Mount Everest, ki je ime dobil po prvem predsedniku indijske geodetske uprave Georgeu Everestu, ta gore sploh nikdar ni uzrl, uspelo osvojiti že več kot 3 tisoč alpinistov.

Gora vzame svoj davek Vzpon na goro običajno sicer traja kar dva meseca, predvsem zato, da se človeško telo privadi in normalno deluje pri takšnem mrazu in na takšni višini. Na vrhu je kar 66 odstotkov manj kisika kot sicer, zato je že najmanjši napor lahko izredno težaven. Redek zrak vpliva tudi na pravilno sprejemanje odločitev, kar pa je lahko na tako strmih pobočjih hitro zelo nevarno. Za številne je bil vzpon na to mogočno goro tudi usoden. Letos je življenje na njej izgubilo osem alpinistov, večina pa se ponesreči pri sestopu.

Zaradi izredno težkih razmer le redkokomu uspe vzpon brez dodatnega kisika, leta 1978 je to prvi storil Italijan Reinhold Messner. Ta je leta 1980 postavil še en pomemben mejnik, in sicer prvi solistični vzpon. Ker gre za najvišjo goro na svetu, ni nič čudnega, da na njej drzni alpinisti ves čas poskušajo premikati meje mogočega, četudi višje od Hillaryja in Tenzinga pač ne gre. Najmlajši človek, ki se je povzpel nanj, je bil star zgolj 13 let, nedavno pa je Japonec Juičiro Miura z 80 leti postal njegov najstarejši osvajalec.

Tudi Slovenci pustili svoj pečat Slovenci smo nedvomno alpinistični narod in svoj pečat smo pustili tudi na Mount Everestu. Leta 1979 sta v sklopu jugoslovanske odprave vrh gore osvojila Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj, prva sta se spopadla z zahodnim grebenom, ki še danes velja za najtežjo smer. Štremfelj je vrh gore osvojil tudi s svojo ženo Marijo, s čimer sta postala prvi zakonski par, ki mu je uspel ta podvig. Acu Pepevniku je uspelo tisto, kar ni uspelo britanskim pionirjem, ki so se prvi napotili na najvišji vrh sveta – na goro se je povzpel iz Tibeta. Neverjeten je tudi dosežek Dava Karničarja, ki je leta 2000 presmučal vso smer od vrha pa do baznega tabora. Mount Evererst je do danes osvojilo že 17 slovenskih alpinistov.

Časi osamelih pustolovcev, ki so nekoč napadali najvišji vrh sveta, pa so v zadnjih letih minili. Vzponi na najvišjo goro sveta so vse bolj množični, številni alpinisti pa opozarjajo na komercializacijo gore in s tem izpostavljanje nevarnosti neizkušenih iskalcev adrenalina. Danes gre pri vzponu na najvišji vrh sveta za podvig posebne vrste. Visokotehnološki paket, ki skupaj stane več deset tisoč evrov, namreč prinaša spremstvo, stalno satelitsko zvezo, medicinsko pomoč, posteljo in celo toplo prho. Doba romantičnega avanturizma, v kateri sta plezala na vrh Hillary in Tenzing, je pač minila.

"Turizem in šov" Legenda svetovnega alpinizma Reinhold Messner je pred časom glede tega pripomnil: "Alpinizem je postal turizem in šov. Komercialni izleti na Everest so še vedno nevarni, čeprav organizatorji svojim strankam ves čas ponavljajo: 'Ne skrbite, vse je organizirano …" Pri nas je bilo drugače. Bili smo pazljivi, previdni in celo prestrašeni. S plezanjem nismo spoznavali, kako veliki smo, temveč kako lomljivi, šibki in polni strahu smo."