Zapustil duhovniške vrste in si ustvaril družino

Dr. Drago Ocvirk, profesor osnovnega bogoslovja, misiologije in živih verstev na Teološki fakulteti v Ljubljani, v Cerkvi na Slovenskem velja za enega večjih intelektualcev. Po več kot štirih desetletjih v duhovniških vrstah pa je začutil, da mu nekaj manjka. V pogovoru za sobotno prilogo Dnevnika je spregovoril o svoji odločitvi, da bo življenjsko pot nadaljeval ob svoji bodoči ženi in hčerki.

Celotna zadeva bi morala priti na dan šele potem, ko bi jo potrdil Rim, vendar pa je vse skupaj ušlo v javnost. Res pa je, da tudi sam vsega skupaj ni skrival, je povedal za Dnevnikov Objektiv. "Ko sem po Ljubljani v vozičku sprehajal svojo hčerkico, so me ljudje včasih vprašali, čigava je. Ko sem rekel, da je moja, so se samo smejali. Češ, dobra šala," je dejal.

Pride dan, ko začutiš, da nekaj manjka Ocvirk je pojasnil, da celibata pravzaprav niti ni tako težko nosil, dela pa da je bilo toliko, da je hormonske nevihte zlahka usmerjal na druga področja. A pride dan, ko začutiš, da nekaj manjka. Njegova odločitev je med uporabniki socialnih omrežij sprožila prave debate. 62-letnik je imel vsega skupaj dovolj, zato se je odločil, da spregovori javno.

Z bodočo ženo si želita še enega otroka "Dovolj imam ugibanj na omrežjih, ali je hčerka ali sin, ali me je nemara 'ona' ujela v past – in podobnih domislekov. Moja mala, ki me neizmerno osrečuje, ni ne spodrsljaj ne nesreča in ne past. Nasprotno, bila je načrtovana in zaželena," je dejal Ocvirk, ki je kot duhovnik služil dolgih 42 let. Z bodočo ženo tudi upata, da bosta z leti dobila še kakšnega otroka. "To nas bo neizmerno obogatilo, saj vsak otrok prinese culico in košček kruha na svet."

Zaradi vprašanja celibata skoraj ob kariero Ocvirk je sicer vprašanje celibata načel že leta 2002 v intervjuju za Dnevnik, zaradi česar pa je bil potem skorajda obtožen krivoverstva in izgubil profesorsko mesto na Teološki fakulteti. "Le srčnosti in modrosti nadškofov Šuštarja, Perka in Rodeta ter nekaterih rimskih uradnikov se imam zahvaliti, da me niso že tedaj doletele sankcije," je danes povedal Ocvirk.

Škofje kot ovce brez pastirja Ocvirk je bil nad temi spletkami, ki so jih v Vatikan širili "anonimni varuhi pravovernosti", razočaran. Temu razočaranju pa je sledilo še razočaranje nad Slovenijo. Spoznal je, da njemu tako ljubi Sloveniji ni do demokracije, solidarnosti in evropskosti. "Zdelo se mi je, da je vse moje prizadevanje, predvsem pisanje na tem področju, zaman. Kot da bi metal bob ob steno. Poleg tega se mi je vse bolj dozdevalo, da to vsesplošno slovensko iztirjenje iz evropske civilizacijske orbite vleče za seboj tudi katoličane in njihovo Cerkev. Jasno, ko pa so večinoma Slovenci in Slovenke! Takšno dojemanje stvarnosti, pa če je točno ali ne, je name delovalo rušilno. In naj mi ne zamerijo gospodje škofje, dajali so vtis, kot da so ovce brez pastirja. Kaj so zdaj, ko so obglavljeni!? Bog pomagaj moji ljubi Cerkvi," je v intervjuju za Dnevnikov Objektiv dejal Ocvirk.

Otroci še vedno umirajo … V tem času je izgubil tudi svoj dom, ki si ga je s sobrati ustvaril v župniji sv. Jakoba. Kot je dejal, brez te opore ni bil več sposoben vztrajati "na bojnem polju za civilizirano Slovenijo, ljudsko Cerkev in strokovno fakulteto". Tudi misijonsko delo mu ni prineslo spokoja, saj ga je iz leta v leto bremenilo spoznanje, da stori premalo: otroci še vedno umirajo, skoraj nikoli se ne morejo najesti do sitega, zanje šole ni.

Živi in bo živel od ljubezni svoje bodoče žene … Še naprej bi rad opravljal poklic duhovnika, a tega seveda ne more. Upa pa, da bo papež Frančišek kdaj posegel tudi na to področje. "V resnici živim in bom živel od ljubezni svoje bodoče žene, od vulkanske živosti, hudournikov smeha, od čebljanja in srce parajočega joka moje desetmesečne hčerkice. Pa od pričakovanja naslednjega otroka, od najinih družin, ki sta se srčno postavili na najino stran, in od zvestobe in naklonjenosti prijateljev, tudi mnogih duhovnikov in redovnic, ki se ne menijo za stan, ampak za človeka, za mene in moje," je še dodal.