Zakaj Slovenija ni Švica?

"Kljub vsem svojim težavam je Slovenija razvita država, a njena največja težava ostaja zmeda vrednot," je prepričan upokojeni novinar in diplomat Bojan Grobovšek.

Do šestnajstega leta je odraščal v Trstu in Gradcu, potem pa je po študiju sociologije in mednarodnih odnosov v tujini dolga leta služboval onstran slovenskih meja – v Avstriji, Argentini, na Poljskem in v Švici, kjer se mu je veleposlaniški mandat iztekel junija lani.

V Sloveniji je pridelal 25 let delovne dobe, zaradi dolgoletnega bivanja v tujini pa meni, da je sposoben zdajšnjo globoko krizo vrednot v Sloveniji ocenjevati tudi objektivno – z distanco poučenega in dobronamernega tujca.

Vrednote iz 19. stoletja

Prav objektivna in kritična refleksija je to, kar Grobovšek meni, da potrebujemo pri nas. "Živimo v 21. stoletju, a vrednote imamo, kot da bi bili v 20. ali celo 19. stoletju," je prepričan in opozarja, da nam zgodovina ne sme biti edina referenca.

"Mladi in sposobni ljudje, ki zapuščajo državo, ne morejo razumeti spopadov neopartizanov in neodomobrancev, to jih celo odvrača od vrnitve," je povedal ob predstavitvi svoje knjige Zakaj Slovenija ni Švica.

Sprašuje se tudi, zakaj je še danes za nas narodni junak Martin Krpan, idealizirani podeželski tihotapec iz 19. stoletja, ne pa na primer šahovski in elektrotehniški slovenski velikan Milan Vidmar ali kakšen drugi slovenski izobraženec, o katerih se na splošno pri nas premalo ve in na katere smo premalo ponosni.

Pogrešamo trezno razmišljanje

Grobovšek se sprašuje, koliko smo za to, da nismo druga Švica, krivi sami in včasih predvsem naša prenapihnjena samopodoba. Trezno in kritično razmišljanje o nas samih v Sloveniji ni imelo in še vedno nima kaj dosti domovinske pravice – in dokler tega ne bo, ni predpogojev za uvrstitev med najrazvitejše evropske države, je zapisal v predgovoru.

Slovenska kriza je večplastna in je po njegovem mnenju posledica ostankov sistemov vrednot iz preteklosti – še pred socializmom. Ti ostanki so, je prepričan, v naših glavah dosti debelejši in bolj okosteneli, kot smo si predstavljali.

"Kdaj bomo zgodovino in simbole različnih taborov nehali zlorabljati v dnevno-politične namene, kdaj bodo eni in drugi zmogli dovolj samorefleksije in se končno zazrli v prihodnost," se še sprašuje.

Povprečnost ni več dovolj

Rešitev vidi v tem, da ne smemo biti povprečni, temveč da si moramo prizadevati za odličnost ter da se pod pretvezo varovanja nacionalne identitete ne smemo zapirati. "Zakaj ne bi na neki razvojni in gospodarski ravni dovolili uporabo angleščine kot drugega uradnega jezika," se sprašuje in opozarja, da je za varovanje slovenske identitete in kulture večje tveganje prav opešano gospodarstvo. "Kultura v državah z omejenim jezikovnim trgom ima svojo dodatno ceno – kdo bo plačeval šole, gledališča in založništvo v slovenščini, če se bo kriza nadaljevala?"

Razčistiti moramo z lastno majhnostjo – ob omembi zelo razvitih držav, ki so majhne, opozarja, da mora pot do zgodbe o uspehu temeljiti na racionalnih odločitvah, ne pa na naključnih in pobožnih željah.

V Švici je kontinuiteta nekaj pozitivnega

Temeljna razlika pa je v doživljanju kontinuitete. Od leta 1848, ko je bila ustanovljena sodobna švicarska država, se je švicarski gospodarski in politični sistem vrednot razvijal in ta razvoj traja še danes (kljub nekaterim spornim odločitvam, kot je tudi nedavna referendumska odločitev o zaostritvi omejevanja zaposlovanja tujcev). Po drugi strani pa so pri nas od takrat potekale vojne, revolucije, izmenjevale so se države, politični sistemi.

Švicarji štejejo za svoj sodobni začetek leto 1848, pri nas smo od takrat imeli veliko začetkov, zaradi česar je kontinuiteta za Švicarje nekaj zelo pozitivnega, za nas pa ne.